Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dobili smo nož v hrbet, piše te dni iz zapora Janez Janša. Kdo natančno ga je dobil, kaj pomeni in ali je res, da gre za nož v hrbtu?

… fašizem. Kar je bilo v prejšnjem postu napisano v kurzivi, ni sad mojega razmišljanja, temveč je delo – Edvarda Kardelja. Napisano je v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Njegovo razmišljanje je tako dobro in natančno, da si ga privoščimo še veliko. Tovariš Kardelj torej piše.

Danes ne govorimo o veliki depresiji, ki naj bi bila tako ali tako že mimo, če prisluhnemo propagandi, temveč govorimo o dolgi depresiji, ki še zdaleč ni minila. Kam torej plovemo?

Tako je sporočilo Slovencem in Slovenkam iz ust novega mandatarja, sporočilo, ki je obupno dolgočasno, nezanimivo in brez vsake spoznavne vrednosti. Rekel je celo, da bo s svojo vlado poskrbel za vse, kar piše v naslovu prispevka. Človek se resnično vpraša, kdo ima koga za norca. Pa vendar je prav, da se resno, znanstveno in filozofsko lotimo teme, saj je dejansko, onkraj političnih floskul, zelo pomembna za čisto vsakega človeka.

Slehernik bi se v tej deželi lahko vsak dan že leta dolgo naivno spraševal: Če je res vse tako preprosto, kot pravijo (znižali bomo stroške dela, postali bomo bolj konkurenčni, zagnali bomo gospodarstvo, ustvarili bomo nova delovna mesta, spomnili se bomo pozabljenih vrednot …), zakaj ti, ki so na oblasti in imajo v rokah čisto vse vzvode moči in oblasti (saj je tudi prav, da jih imajo, drugače niso oblast), tega kratko malo ne naredijo in zakaj zgolj govorijo? Kot rečeno: spraševanje je res naivno, zato so ljudje kot racionalna bitja po številnih neuspelih poskusih končno raje tiho, so cinični ali kratko malo brezbrižni ter dovolijo pripadnikom elit, da še naprej uprizarjajo svoj šov. Taka drža pa jim na žalost ni v prid – ne enim ne drugim, zato je v tej deželi tudi toliko depresije, samomorov, strelov v glavo, duševnih motenj in vsega drugega.

Kdo v Sloveniji zastopa silo razuma in kaj to sploh je? Zastopa jo levica, kot je zadnjič rekel Luka Mesec. Slavoj Žižek se s tako trditvijo verjetno ne strinja, vendar je njegovo morebitno nestrinjanje trenutno manj pomembno. Zadeva sicer ni povsem enoznačna, zato pa je produktivna. Združena levica je namreč notranje razklana, to smo lahko slišali oni dan na televiziji, ko sta nastopila Luka Mesec in Tibor Rutar, vendar razkol sam po sebi še ne pomeni ničesar; razkol, kot bi rekel Lacan, je tako ali tako značilen za vsako realnost, za vsakega človeka in celo za Boga, zato Veliki Drugi pač ne obstaja, če lahko ponovim že tisočkrat ponovljeno, kar pomeni, da je a priori. Natanko v notranjem razkolu je velika potencialna moč Združene levice – če jo bo znala razumno uporabiti, seveda. Prav zato je treba še enkrat razmisliti, kaj je sila razuma.

Morebitni minister za finance je te dni nekoliko ognjevito izjavil, da je pred leti, ko je že bil minister za finance, bilo je na začetku tega tisočletja, zelo veliko delal. Delal je pravzaprav tako zelo veliko, da je spal le dve uri na noč – take so njegove besede. Nevrološko vzeto, je to samomorilno početje, s katerim se ne gre preveč hvaliti, saj možgani zaradi tega zelo trpijo, lahko pa je tudi simptom kake okvare ali poškodbe, s čimer pa se sploh ne gre hvaliti v javnosti. Pa tudi: če je minister res spal le dve uri vsako noč, kako je potem mogoče, da je z našimi financami taka štala!

Ko poslušate te dni Karla Erjavca, kako govori o ministrstvih, ki jih bodo zahtevali od gospoda Cerarja, dobite občutek, da ste na tržnici. Če bo Luna v takem položaju, bomo zahtevali štiri, če bo v drugačnem, pa pet. Zahtevali od gospoda Cerarja, kot da so njegova last?

Pravijo, da je Freud zastarel. V resnici je prav nasprotno; v hipu najdemo v naših vsakdanjih življenjih na delu vsaj tri njegove koncepte: premestitev, travma, zanikanje.

Miro Cerar je povsem jasen: za vse je kriva kriza vrednot. Sklepati smemo, da ima bodoči predsednik vlade okoli sebe tudi kakega ekonomista, zato je skoraj neverjetno, da izjavlja, kar je zapisano.