Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Brazilci so še včeraj iskreno verjeli, čeprav so verjeli po kapitalistični nujnosti, saj so hitro rastoči trg (sic), da se jim bodo v nogometno prvenstvo vložene milijarde bogato obrestovale. Da bodo imeli [nekateri] profit. Da bo vse videti v redu, da bodo videzi raznobarvni, razkošni in taki, kot morajo biti. Da ne bo videti toliko izkoriščanja in bede in revščine in nasilja in vsega. Da bo v kapitalistično življenje vstopilo vsaj nekaj veselja in malce radosti, za ščepec prijaznosti. A je vstopila žalost, ki je ne bodo pozabili desetletja. Milijarde bi seveda lahko vložili tudi v zdravstvo in šolstvo in znanost in socialo, a to ni profitabilno, zato jih niso. Beda bo zato še naprej velika. In revščina tudi. Trg bo kajpak rastel. Za nekatere. Tudi pri nas bi vlagali in zniževali davke in povečevali blaginjo in delavcem dvigovali plače in naredili vse, da bo raslo, karkoli že to pomeni. Da bo kakor v pravljici. Da ne bo tako, kot v kapitalizmu pač je. Potem bo napočil dan pozneje. To bo dan streznitve. In potem bodo vnovič govorili o polomu in razočaranju in prevarah in prelomljenih obljubah in zlorabljanju zaupanja in kraji države in vsem drugem. O, sveta preproščina!

Ljudje še vedno pravijo, da je psihoanaliza zastarela, kar naj bi pomenilo, da nima nobene pojasnjevalne moči [več]. Strokovnjaki, tudi psihologi, zatrjujejo, da je Freud samo še del zgodovine, kar naj bi pomenilo, da ga je treba [dokončno] pozabiti. Drugi prisegajo, da je bil Lacan kot njegov dedič zgolj strukturalistični nakladač in postmoderni šarlatan, ki je prodajal meglo. Toda vse postavlja na laž že en sam dogodek, kakršen je včerajšnja polfinalna nogometna tekma med Brazilijo in Nemčijo. Potrdila je, ne da bi to sploh kdo hotel, kajpak, da je natanko Freudova psihoanaliza nujno potrebno teoretsko orodje za razumevanje tega, kar se je dogajalo, saj so vsa druga orodja prekratka. Dogajalo se je namreč nekaj posebnega, nekaj, kar sicer sistematično opazujemo zgolj v analizah, kar sočasno pomeni, da velika večina ljudi, 99 % vseh, sploh ne ve, kaj psihoanaliza, o kateri znajo sicer povedati tako veliko, je; pomenljivo je, da znajo enako veliko povedati tudi o nogometu, o katerem prav tako ne vedo ničesar. Kaj se je torej dogajalo včeraj zvečer, ko sta se udarili, za denar, ugled, slavo in prestiž, dve izjemno močni nogometni enajsterici?

AB je presenečena nad potezami katoliške korporacije, katere predstavniki te dni odkrito navijajo za JJ-ja, ki je isto kot narod, če sodimo po transparentih, na katerih piše, da je svoboda Janši isto kot svoboda narodu, kar zopet pomeni, da trenutno ni v zaporu zgolj Janša, temveč je tam ves narod; tega je vsekakor treba rešiti, znano pa je tudi, da je bila korporacija v zgodovini vedno na strani ljudstva – zlasti v temnem srednjem veku, ko je ustanavljala inkvizicije. Kako je potemtakem mogoče biti presenečen nad potezami korporacije, ki že 1700 let poskuša s strahom in z zagovarjanjem dogem vplivati na dogajanja v občestvih in tudi zares vpliva, saj je morda najmočnejša korporacija na svetu, kar ve vsak šolar?

Velenjski rudarji še vedno štrajkajo. Štrajkajo pogumno. Ne štrajkajo zaradi slabega vremena ali polne Lune, ne štrajkajo iz dolgočasja, ne štrajkajo zaradi pohlepa, ne štrajkajo, ker se jim ne ljubi delati, ne štrajkajo, ker ne vedo, kaj naj bi delali. Ne želijo postati tajkuni, nimajo posebnih interesov, da bi se vozili naokrog v črnih ali kako drugače pobarvanih limuzinah, ne mislijo, da je bistveni cilj v življenju, da postaneš srečni milijonar. Njihov štrajk moramo razumeti v luči sodobnih ideoloških spopadov znotraj korporativnega kapitalizma, ki bodo potekali tudi v bodočnosti, zato je pogum rudarjev dobra popotnica za naprej. Vrnimo se na začetek.

Velenjski rudarji so začeli spontano stavkati. Ta dan bo morda prišel v zgodovino.

Oni dan je nogometni komentator meni nič tebi nič rekel, da so Čileanci naredili to in to. Ne vem, če je prav, da tak človek nastopa na nacionalni televiziji in sporoča vesoljnemu občinstvu, da slovenščina ni ravno njegovo močno področje, toda o tem naj odločajo pristojni. Mene zanima tole: kaj bi se zgodilo, če bi Čilenci premagali Brazilce? Verjamem tudi, da Mercatorjeve delavce zanima, kaj bo z njimi, saj so zgolj strošek. Pojdimo najprej k prvemu vprašanju.

Veste, kaj je kapitalizem, je nekoč vprašala Železna Lady zbrane ljudi. In odgovorila, še preden je kdo odprl usta: kapitalizem je sistem, ki omogoča blagostanje številnim ljudem, ne le nekaterim. Njen somišljenik, Ronald Reagan, je leta 1981 zgolj preprosto dodal: vlada ni rešitev, vlada je problem. V naslednjih letih so milijoni delavcev ostali breza dela. Pa kaj!

Politiki ne nadzorujejo ekonomij. Ne morejo jih nadzorovati, tudi če bi jih hoteli. Globalnega kapitalizma ne nadzoruje nihče, zato pa sam nadzoruje vse drugo. Malo jih je, ki se še spomnijo katastrofe iz leta 1973, ko so cene nafte čez noč poskočile – ne za nekaj odstotkov, temveč za nekajkrat. Vse ekonomije zahodne civilizacije so se tako rekoč sesule. V Veliki Britaniji na primer so imeli takrat elektriko le nekaj dni na teden.

Cerar, Alenka, Zoki, JJ in vsi drugi v Sloveniji nimajo pojma, kako rešiti kapitalizem. Jaz jo imam. Rešitev namreč. Imenuje se inkluzivni kapitalizem.

Nasini znanstveniki trdijo, da bo čez nekaj desetletij na Marsu nastala prva kolonija Zemljanov. Pri tem bodo zelo pazili, da ne bi odnesli tja mikrobov, s katerimi bi okužili novo prebivališče naslednjih generacij Zemljanov, potem pa rekli, da so jih našli tam. Ogromno denarja bodo namenili tudi za raziskovanje življenja na Marsu, Jupitrovi luni Evropa in Saturnovi luni Titan. Na Zemlji se bo gladina oceanov, prav tako po ocenah Nasinih znanstvenikov, v prihodnosti dvignila za meter, morda pa tudi za več metrov. Čisto mogoče je, da bo takrat bolj pametno biti na Marsu kot pa na Zemlji. Tu se namreč ne bo dvigovala le gladina oceanov, temveč se bo dogajalo še marsikaj drugega.