Dušan Rutar
Filozof in psihoanalitik
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4750
V Sloveniji ni politične volje za boj proti korupciji. Tako je včeraj izjavil predsednik Komisije za preprečevanje korupcije. V poplavi političnih besed o rasti BDP-ja, dvigovanju čolnov in borznih indeksov, napredovanju v lepšo prihodnost, etiki, vrednotah, morali in načelih oziroma principih, v času novih obrazov na političnem odru in novi povodnji besed o vrednotah in morali, ki prihajajo iz ust Mira Cerarja, so preproste besede o pomanjkanju politične volje kot hladna prha, ki tlakuje prehod od idealizma k realizmu. Povedo nam namreč, da se ni nič spremenilo, da bolje najbrž ne bo nikoli, da je kapitalizem utopičen in idealističen, ker njegovi zastopniki, zlasti pripadniki elit, ki živijo bajno, nenehno čvekajo in prodajajo meglo, da bodo nekateri še vedno goljufali in legalno kradli, ponarejali spričevala, se izdajali za magistre, čeprav niso, da bodo najvišji uradniki še vedno ignorirali sodišča in ne bodo hodili na pošto, ko bi bilo treba iti, da bodo nestrokovni, nesposobni in celo moralno pokvarjeni ljudje še vedno dobivali vsak mesec na tisoče in tisoče evrov plače plus dodatke za slabo opravljeno delo, za neopravljeno delo in za neprimerno vedenje. Pa pravijo, da sem jaz pesimističen.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 5507
Aktualna ministrica je ob današnjem začetku akademskega leta prijazno nagovorila študente, zlasti bruce, kar je gotovo lepa gesta, ki se od ministrice tudi pričakuje. Rekla jim je, naj se resno lotijo študija. Zveni čudovito, le da je izrečeno v deželi, v kateri študenti in drugi ljudje na to uho bolj slabo slišijo. Ministrica morda ne ve, da je bolj kot študij v tej deželi pomemben fuzbal. Nisem še namreč srečal dijaka ali študenta, ki bi bil tako energetsko poln, vesel, srečen, motiviran, optimističen in radosten, kot so dijaki in študenti danes, ker je včeraj Maribor osvojil v deželi svetovnih fuzbalskih prvakov točko. Poleg tega je resen študij v tej skromni deželi empirično skoraj nemogoč. Zakaj je tako? Razlogov je več. Na enega je opozoril s filmom Alphabet avstrijski režiser Erwin Wagenhofer, o čemer bom govoril na neki gimnaziji v kratkem, govorim pa tudi v ciklu predavanj z naslovom Učitelji in učenci. Na druge so v izvrstni knjigi, ki jo bo prebral redkokateri slovenski študent, upam pa si reči, da je ministrica zagotovo ne bo prebrala, opozorili Ward Churchill, Howard Zinn in Michael Parenti; naslov knjige je Academic Repression.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 7825
Ko sta se oni dan v Studio City pogovarjala Luka Mesec in gospod Han, je bilo še enkrat jasno, kaj na žalost lahko pričakujemo od tipičnega slovenskega politika. Bila je prava učna ura, čeprav je vse skupaj trajalo le nekaj minut. Gospod Han je namreč tipičen slovenski politiki, ki zastopa, kar bom razvil v nadaljevanju. Luka Mesec je, prav nasprotno, obet in točka upanja, saj zna misliti, pa tudi hoče.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4410
Vse vam bo jasno. Tako je pred časom samozavestno pred vsemi mogočimi kamerami rekel Miro Cerar. In beseda jasnost je zelo jasna – pomeni stanje, ko se kaj razume, dojame, spozna. Ko je nekaj jasno, je pač jasno, kar pomeni, da ni več možno sprenevedanje in skrivanje in igranje slepih miši. Zadeve so takrat jasne, so na dlani, so očitne in so objektivne. Vsem nam naj bi bilo torej vse jasno, bi smeli sklepati. A kaj nam naj bi postalo jasno, kaj naj bi razumeli, kaj naj bi dojeli? Ni čisto jasno, kaj naj nam bi postalo jasno. Alenka Bratušek na primer ni in ni hotela na pošto, čeprav je jasno rekla, da bo šla. Ker ni šla, so se pristojni odločili, da ji bodo dali jasen signal: pošto bodo potisnili kar v njen poštni nabiralnik. Potem bo vse jasno, saj se ne bo mogla več izogibati: če Alenka ne pride do pošte, pride pošta do nje. A tudi nekatere druge zadeve so se začele zadnje dni zelo jasniti. In čisto mogoče je, da se jasni nekaj drugega, kot je to, na kar je mislil ministrski predsednik, ko je izjavil, kar je zapisano v uvodu.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4953
V zanimivi knjigi z naslovom When Believers Become Depressed (Lakita Long, 2005) beremo o pojavu, ki ima veliko skupnega s psihologijo, pa tudi s kapitalizmom, s psihologijo kapitalizma, s psihologijo v kapitalizmu in z duhom kapitalizma. Za kaj gre? Številni verniki, ki sicer verjamejo v Boga, postajajo nenadoma vse bolj depresivni in potrebujejo psihološko pomoč. Zakaj postajajo depresivni, če pa verjamejo v vsemogočnega in dobrega Boga, ki je vselej na njihovi strani in se z njimi veseli življenja, v katerem tudi uživajo? Knjiga odgovarja z razlago duhovne depresije, kar je še dodatno zanimivo zlasti za pričujoči zapis. Ko namreč govorimo o dolgi depresiji v kapitalizmu, mislimo tudi na duhovno depresijo. In te je v kapitalizmu, kolikor hočete. Morda tudi zato nenehno govorijo o rasti in upanju in sreči in boljšem življenju – da ne bi bili ljudje še bolj depresivni, kot objektivno že so.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4271
Spodbujanje državljanov in državljank k aktivnemu državljanstvu, za kar se zavzemajo v Socialnem tednu, ne more biti nič drugega kot spodbujanje k revoluciji. Radostimo se torej.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4303
Nenehno mi očitajo, da sem preveč pesimističen. Hm, hm. In največkrat mi to očitajo depresivni ali k depresivnosti nagnjeni ljudje. V tej luči je zanimiv tudi podatek, da se število slušateljev na mojih predavanjih, ki jih imam po vsej Sloveniji, nenehno povečuje. Oni dan je bila predavalnica v nekem kraju premajhna za vse, zato so poslušalci, ki so prišli zadnji, stali pri vhodu. Vabil na predavanja imam toliko, da vsem kratko malo ne morem ustreči. In trenutno berem knjigi: prva ima naslov Béla Tarr, le temps d'après, ki jo je spisal fenomenalni francoski filozof Jacques Rancière, druga pa ima naslov Du mußt dein Leben ändern, ki jo je spisal Peter Sloterdijk; o obeh knjigah nameravam spregovoriti prav na začetku Socialnega tedna, s katerim sicer želijo krepiti civilno družbo. (??) Zanimivo.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4781
Na nekem obcestnem plakatu se je te dni pojavil prijazen napis, da je nekdo s srcem za nas. Ta nekdo je kajpak politik, ki kandidira za županski stolček. Okoli sebe ima ekipo, ki trdi v en glas, da je s srcem za nas. Kaj naj bi pomenilo, da so politiki s srcem za nas? Za koga so, kakšno zvezo ima to s srcem? In ali ni bolj res, da naj bi bili mi zanje, saj bomo mi volili njih, ne pa obratno?
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4681
Vsi vemo, da bo imela gospa Alenka Bratušek kmalu 21 000 evrov bruto plače na mesec. Vemo tudi, da bo dobivala še dodatke. Slehernik si ne more niti predstavljati, kaj sploh pomeni imeti toliko plače. Lahko si predstavlja, kaj pomeni imeti tisoč evrov plače, ne more pa si misliti, kaj pomeni deset tisoč ali petnajst tisoč ali več. Kako torej živiš, če ti kane vsak mesec v žep petnajst tisoč evrov? Kako ta denar sploh zapraviš? Kaj počneš z njim? In v tej luči si je tako rekoč nemogoče razložiti, da taista gospa prosi svoje kolege, naj ji odstopijo denar za izobraževanje, ker očitno ne zna dovolj dobro angleško, in se mora udeležiti tečaja, da se bo do one sanjske službe sploh dokopala.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4812
Tako je odločno in z izostrenim občutkom za samozavestno nastopanje v javnosti dejala gospa Alenka Bratušek, nekdanja prva ministrica. Pri njej je namreč oni dan pozvonil poštar in ker je ni bilo doma, ji je pustil sporočilo na majhnem listu papirja, naj pride po dokument, ki bi ji ga sicer rade volje vročil, saj poštarji delajo to vsak dan, če bi bila takrat doma, pa ji ga ni vročil, ker ji ga preprosto ni mogel vročiti, saj je racionalno bitje in je že po prvem ali morda drugem zvonjenju sklepal, da nima smisla zvoniti naprej, saj je bilo več očitno, da so vrata zaklenjena in da je gospa nekje zunaj. Gospa ima sedaj petnajst dni časa, da z listkom odide do najbližje pošte, ga pokaže prijazni uslužbenki ali prav tako prijaznemu uslužbencu na drugi strani okenca, saj ne more vedeti, kdo bo takrat v službi, ta pa ji bo pripadajoči dokument tudi nemudoma izročil, kar pomeni, da ga bo vzel najprej v svojo roko in ga nato potisnil v njeno. Na koncu se bo gospa podpisala v zvezek in s tem potrdila, da je dokument zares prejela. Odnesla ga bo domov in ga prebrala. Morda ga bo prebrala že na poti domov, ampak to ni pomembno, poleg tega pa ne vemo, ali bo šla na pošto peš ali se bo peljala z avtom. Pomembno je, da ga bo prebrala, saj ga mora. V dokumentu namreč nekaj piše. Kar piše, je lahko zanjo dobro ali pa tudi ni. Normalno je torej, da bo odlašala in prebrala dokument čim kasneje, kar pomeni, da ni čisto prepričana, kaj piše v dokumentu – ali pa ravno je prepričana. Vsak normalen človek bi storil enako, zlasti pa bi odlašal, če bi bila vsebina dokumenta povezana s službo, ki prinaša vsak mesec enaindvajset tisoč evrov bruto plače plus dodatke.