Filozof in psihoanalitik
V animiranem filmu, ki ni zgolj navadna pravljica, če lahko tako rečem, še ena prazna zgodba v vrsti drugih, film bomo lahko gledali na velikih platnih čez nekaj mesecev, njegov naslov pa je Book of Life (izvirni naslov scenarija ja The Day of the Dead), sledimo razvijanju izjemno zanimive psihološke in obenem nenavadno aktualne družbene ideje: mladenič po imenu Manolo se mora zaradi ljubezni odpraviti v druge svetove in se soočiti s svojimi največjimi strahovi; sooči se torej le zato, ker se odpravi na pot. Če se ne bi odpravil, bi bil zgolj nevrotičen, ljubezen pa sploh ne bi bila mogoča. Film na sijajen način poveže ideji: ena je psihološka in se nanaša na psihično ekonomijo posameznika, druga je sociološka in se navezuje ne spoznanja o delovanju družbenega sistema. S svojimi strahovi se mora namreč v življenju prej ali slej soočiti vsak posameznik, soočiti pa se mora tudi sistem družbenega življenja. Če se ne, se ne more zgoditi nič dobrega, življenje pa se vrti v prazno. In največji strah kapitalizma se imenuje – komunizem.
Papež je pozval svet, naj prisluhne joku siromakov. Kaj bi se zgodilo, če bi mu svet prisluhnil?
Pa kaj še! Ne norčujte se. Zadeve so preveč resne, pred nami so težki časi, preveč težki, da bi jih prepuščali Ljudmili Novak, njenim neoliberalnim ekonomistom ali kvazi levičarski vladi; pomagalo ne bo niti praznovanje Marijinega vnebovzetja, niti molitve na Brezjah, niti papeževa svarila pred rakom brezupa, niti njegovo opozarjanje na kulturo smrti.
Prišli bodo od Mednarodnega denarnega sklada! Dobro, ni ravno trojka, a ta trenutek še ne smemo imeti previsokih pričakovanj.
Vsepovsod okoli mene so podobe prihodnosti, vznesene futuristične besede o kapitalistični rasti, razvoju, progresu, napredku, o uravnoteženju tega in o uravnoteženju onega. Tudi o postčloveškem, o posthumanistični naravi človeških osebkov, o ljudeh, ki bodo že pojutrišnjem nekakšni androidi, skupki matematičnih algoritmov in človeškega mesa, prevlečenega z umetno kožo, odporno na sevanja, mehanske udarce in drugo. Obenem potekajo vojne. V Afriki, na Bližnjem Vzhodu, v Ukrajini. Ljudje v Gazi so kot algoritmi v računalniški igrici, ki jih streljaš in odstranjuješ ter tako čistiš teren za lastno napredovanje. Ko igraš tako igro, ti je absolutno vseeno za računalniške kode na zaslonu, saj te zanima zgolj možnost, da napreduješ na višjo raven igre in na koncu zmagaš, karkoli že to pomeni. Virtualni svetovi, o katerih je govoril Jean Baudrillard, so danes vulgarna empirična realnost, v kateri je človek z vso svojo intimo vreden toliko kot nič.
Te dni je bilo mogoče prek medijev slišati, da je za delavce dobra tudi transcendentalna meditacija; zraven sodita še premagovanje stresa in avtogeni trening. Neka korporacija je tako delavcem, nikakor vsem, seveda, voljna prisluhniti in jim omogočiti tečaj meditacije, naučili pa se bodo tudi premagovati stres. Z meditacijo hoče kajpak vplivati nanje, saj v kapitalizmu ne obstaja taka reč, kot je zastonj kosilo, kar pomeni, da hoče, da bodo bolj spokojni, umirjeni, predani delu, učinkoviti in sploh vsestransko skulirani. To je dobra ponazoritev delovanja sodobnega kapitalizma, ki se na vse mogoče načine skuša rešiti pred pogubo: ne bomo se pogovarjali o realnih družbenih razmerjih moči, ne bomo govorili o samem kapitalizmu in o tem, kako uničuje delavce, jih pohablja, duševno in duhovno maltretira, izčrpava in jih postavlja pred zahtevne, nevarne, zdravju škodljive, včasih neumne, nesmiselne in celo bizarne naloge, bomo pa meditirali, sproti premagovali stres in se sproščali.
V Londonu je to poletje mogoče srečati številne ljudi, ki nosijo na majici napis Normal People Scare Me; verjetno jih je mogoče srečati tudi na ulicah drugih metropol, a to ne spremeni pomena zapisanega. Napis je na poseben način zelo pomenljiv tudi za slovensko politiko, za katero bi lahko rekli, da želi biti čim bolj normalna, kar je v očeh javnosti v glavnem pohvalno, če smo zelo dobronamerni, ni pa nujno, da je tako. Poglejmo, če ta hipoteza zdrži miselni preizkus.
Ljudje, zlasti politiki in ekonomisti, trmasto vztrajajo pri za uho prijetni milozvočni iluziji o rasti in napredku in boljšem življenju, ki naj bi ga sama od sebe prinesla gospodarska rast, potem ko jo bodo končno zagnali (sic!), obenem pa vedno znova ne razmišljajo, čeprav je razmišljanje samo bistvo njihove narave, kar pomeni, da se ji odpovedujejo. Ne pomislijo, da je rast mogoča le, če nekdo potegne iz žepa denarnico in položi denar na mizo. In ne razmišljajo, zakaj bi ta nekdo, ki je lahko zgolj kapitalist, saj delavci nimajo denarja, to sploh storil. Ne razmišljajo, da kapitalist to stori takrat in samo takrat, ko si obeta profite zase, ne pa zanje. V kapitalizmu namreč ne skrbiš za druge, temveč skrbiš izključno zase, saj kapitalistično življenje temelji na tekmovalnosti, ne pa na solidarnosti.
Morda je zgolj naključje, da sta bila oni dan na televiziji pozno zvečer drug ob drugem Ljudmila Novak in Luka Mesec, ali pa tudi ni. Samo empirično dejstvo pravzaprav ni zelo pomembno, pomembno je to, kar zastopa Luka Mesec, čeprav je na poseben način pomembno tudi to, kar zastopa Ljudmila Novak. O tem želim pisati, saj gre za drži, ki bistveno izražata in ponazarjata načine, kako se ljudje v tej državi lotevajo reševanja kapitalizma, sebe in sploh vsega.
Koalicijska pogodba oziroma njen predlog, ki je te dni zagledal luč sveta, je po mnenju številnih ljudi, strokovnih in nestrokovnih, zlasti pa vedno glasnih gospodarstvenikov, premalo dodelan, konkreten in jasen. Predvsem ni jasno, pravijo, kako bi končno oživili gospodarstvo, kako bi pospešili gospodarsko rast, o čemer slehernik posluša že vrsto let, saj je mantra vedno do pičice enaka, ne spremeni pa se čisto nobena zadeva, kar je vsekakor omembe vredno. A kako je lahko kdo presenečen?