Filozof in psihoanalitik
Tak je naslov knjige, ki jo je leta 2003 spisal legendarni Eric Hobsbawm. Kardinal Rode, ki v svojem zadnjem komentarju Janševega odhoda v zapor tlači v isti koš Gandhija, Mandelo in Janšo, dodati bi moral še Sokrata in Tolstoja, toda to bom sam storil pozneje, ni z ničimer povezan ne z avtorjem knjige ne z njenim naslovom. A začnimo na začetku, saj je tako najbolje.
Včeraj je bil navaden dan. Bil je petek in ni bil trinajsti dan v mesecu. Polne Lune ni bilo videti in tudi plimovanje je bilo tako kot po navadi. Začel se je vikend, ki ga delavci vsak teden zelo pričakujejo. Ko pride, se ga veselijo, saj sledita dva dela prosta dneva. V Braziliji te dni poteka svetovno nogometno prvenstvo in včeraj so bile na sporedu nekatere zanimive igre, zato je bil začetek vikenda dodatno zanimiv. Ogledal sem si tekmo med Francozi in Švicarji.
Česa se na žalost učimo iz nenehnih napadov najrazličnejših ljudi na nas, ki zastopamo ideje o revoluciji, komunizmu, egalitarnem svetem duhu in pravičnosti, emancipaciji, etičnem življenju, solidarnosti? Učimo se, da ljudem, njim še prav posebej, primanjkuje vere; ljudje danes vse premalo verjamejo. Vse preveč se zanašajo na Znanost in Tehnologijo, vse preveč cinični in pozitivistični so in vse prepogosto trdijo, da se nekaj ne more zgoditi, ker je svet tak in tak, čeprav nimajo pojma, kakršen je v resnici. Sprašujemo se, v kaj ljudje sploh verjamejo in kako lahko živijo, če ne verjamejo; kako kakovostno je življenje, če človek ne verjame.
Butalci so se oni dan na občinski seji soglasno dogovorili, da je napočil pravi čas za zamenjavo občinske vrednote. Prejšnja je bila že nekoliko siva, oguljena, zanemarjena, odrgnjena, mestoma celo strgana in tudi sicer nezanimiva, zato je nekdo predlagal, da bi bila odslej njihova največja vrednota poštenje. Nemudoma so staknili glave in po večurni burni debati ugotovili, da predlog sploh ni slab, zato so točko dali na dnevni red in jo še utemeljili z argumenti, razlogi in dokazi, kot se reče. Še sedaj je v kroniki Butal uradno zapisano, da taka vrednota nikakor ni izvita iz trte, da ima dolgo in častitljivo zgodovino, ki sega še v antične čase, kar je vsekakor treba upoštevati, saj se ne bi obdržala tako dolgo, če ne bi bila zares dobra, poleg tega pa jo imajo tudi v sosednji občini, kar je dodaten razlog, da jo imajo še sami, saj se res ne spodobi, da zaostajajo za sosedi, kajti svet se neutrudno vrti naprej, ne pa nazaj, kar je tudi obče znano. Ko so še nekoliko razpravljali in modrovali, so na lastno presenečenje spoznali, da je beseda poštenje pošteno povezana še z drugimi uglednimi in lepo zvenečimi besedami, kot so čast, ugled, dobro ime. Sklepati torej smemo takole, so rekli: človek, ki je pošten, uživa ugled, ima dobro ime, ljudje pa ga imajo tudi za častnega človeka, kar pa zagotovo ne more biti slabo. Pošteno, je nekdo vzkliknil, in ta točka dnevnega reda je bila odkljukana.
Če bi analizirali DNK, vzeto iz madežev s prta, v katerega je bil domnevno zavit JK, bi lahko ugotovili, kdo je bil njegov oče. Morda ne bi ugotovili takoj in morda ne bi mogli neposredno natančno določiti, kateri konkretni moški je bil njegov oče, toda načelno bi bilo takoj jasno, da ima JK pol DNK od svoje matere, pol pa od očeta – tako kot vsi drugi ljudje. Zastavilo bi se vprašanje: Je imel Jezus tri starše? S tem vprašanjem bi se odprlo polje, v katerem bi bilo treba razpravljati o celi vrsti novih zamisli, kajti vednost o Jezusovi DNK bi se na nove načine prepletla z verjetjem in z verovanjem v naravo device Marije, njegove matere, in naravo očeta. Na kratko: znanstvena vednost o Jezusovem poreklu bi spravila v resne škripce ljudi, ki slepo verjamejo. To pa je že tema, tesno povezana z nadaljevanjem mojega prispevka.
V Sloveniji imamo trenutno zanimivo situacijo, ki je v resnici nekoliko tragična. Na politično prizorišče prihajajo novi obrazi z novimi imeni in priimki. Govorijo o novi politiki, novih zamislih, novih projektih in alternativah. Zanimivo je premisliti, kako govorijo o njih. Torej premislimo.
Nocojšnja Tarča nam je postregla s farso brez primere. V studiu so prvaki strank, ki trenutno nekaj pomenijo v državi; vsaj tako naj bi dokazovale ankete. Vprašanja, na katera morajo odgovarjati, so silno preprosta. Bi sodelovali z Janšo ali ne? Eni odgovorijo kratko, drugi se obnašajo, kot da je vprašanje zastavljeno v jeziku svahili. Glavni simptom, ki ga proizvajajo, pa je tale: vsi bi sodelovali, vendar le tako, da bi drugi prepoznali, kako dobri so. Jaz bom sodeloval s teboj, ker boš ti ugotovil, da sem tako dober, da boš hotel sodelovati z menoj. Tipično slovensko.
Včeraj sem imel zadnje predavanje v tem šolskem letu v Knjižnici Otona Župančiča. Podan je bil predlog, da bi v novem šolskem letu brali Marxov Kapital. Ne vem še, ali se bo to res zgodilo, ker so padli še nekateri drugi predlogi, v vsakem primeru pa je na tem kraju pomembno poudariti, da je vse več ljudi zainteresiranih, da končno razumejo, kako deluje kapitalizem in kaj se dogaja v svetu okoli njih, pa naj je imel Marx prav ali ne. V novem šolskem letu se bomo vsekakor pogovarjali o tem. Že sedaj pa lahko komentiram podatek, da je v Veliki Britaniji vsaj milijon in pol delavcev, ki delajo po tako imenovanih zero-hours contracts. Kaj to pomeni?
Kadarkoli sem ga imel priložnost poslušati, sem čutil, da so trenutki, ko sem mu lahko prisluhnil, posvečeni. Prvič sem ga slišal, ko sem bil še otrok. Pojma nisem imel, kdo je, toda njegove besede so name delovale z neustavljivo močjo. Nobena ni bila izrečena vnemar, na hitro, v naglici, tja v tri dni. Njegovi komentarji so bili pretehtani, premišljeni, včasih je bilo besed malo, med njimi je bilo veliko premorov, tišine. Za razmislek. Za učinek, ki ga je hotel doseči. In ga je. Pri meni ga je vselej. Za te trenutke sem mu neskončno hvaležen.
Kaj se dogaja v šolah, odkar ni več križa nad vrati učilnic ali pa v učilnicah, tistega križa, na katerega so pribili Jezusa Kristusa, ker je mislil svojo glavo? Je mladež podivjala? Ni več tako vzgojena, kot je bila v srednjem veku? Je zanjo slabo, ker je več ne pretepajo, ko se neprimerno vede? Je edina prava vzgoja tista, ki nalaga mladim ljudem strah pred demoni, občutke krivde, grešnosti in manjvrednosti? Drži trditev, da so danes mladi slabše vzgojeni kot nekoč samo zato, ker vzgojitelji ne smejo uporabljati palice in groziti s peklom? In navsezadnje: Kdo zna bolje vzgajati otroke, pedagogi, nune ali teologi? In kako je z razmišljanjem, s kritično mislijo – naj bodo mladi vzgojeni zanjo ali ne?