Filozof in psihoanalitik
Kapitalizem je objektivno nepravičen sistem, pa če ga ljudje še tako obožujejo, hvalijo, zagovarjajo in malikujejo. Njihovo oboževanje ne zmanjša njegove nepravičnosti, tako kot ples dežja niti malo ne vpliva na fizikalne zakone, ki uravnavajo vremenske pojave oziroma podnebje.
Ljudje, manj znani, bolj znani, povsem neznani, zelo znani, ustanavljajo nove politične stranke. V redu. Trdijo, da Slovenija potrebuje svežo kri, nove ideje, nove programe, nove obraze in podobno. Še vedno v redu. Potem pa jih pred televizijskimi kamerami povprašajo, kakšne so njihove (nove) ideje, in dobite nazaj stara jajca: pravna država, socialna država, solidarnost, kakovostno življenje za vse, napredek, ki mora biti kajpak trajnostne narave, dodajanje vrednosti, skrb za naravo … Da te kap!
Kapitalizem je psihopatske narave. Kapitalizem s prijaznim obrazom je leseno železo, oziroma je psihopat, ki očara vse okoli sebe in jih začara, da so kasneje, ko se zgodi kaj groznega, vsi presenečeni, vijejo roke in prisegajo, da je bil X vedno tako prijazen, dobrega srca, uglajen in sploh inteligenten, tako da nikakor ne morejo razumeti, da je lahko storil kaj tako groznega.
Ne reče se presedan, temveč se reče precedens.
Mladi upornik ni idiot.
Desnica je torej na zadnjih volitvah na veliko zmagala. V resnici ni tako, a zmagala vsekakor je, saj je to objektivno dejstvo. Brez podpore volivcev kajpak ne bi zmagala, zato se je dobro vprašati, kakšen je volivec, ki je pomagal desnici k zmagi na volitvah. Začnimo na začetku.
Namesto vere v devico Marijo, namesto romanja na Brezje in namesto prošenj, naj nas zaščiti in varuje, predlagam marksizem. To ni vera v Karla Marxa, kot mislijo marksisti, ni ideologija, kot mislijo desničarji, in ni čarobni kotliček, v katerem se kuhajo magični nasveti za rešitev sveta, je pa intelektualna dediščina, o kateri velja razmišljati, saj je tega vredna, kajti življenja delavcev so preveč dragocena, da bi njihovo usodo prepuščali lastnikom kapitala, skrajnim desničarjem ali nesposobnim politikom. Misliti je kajpak nekaj drugega kot verovati, zajemati iz čarobnega kotlička in moliti vsak večer, naj nam nekdo ustreže in zadovolji kako željo.
Retorika je kajpak vselej enaka, kar pomeni, da je dolgočasna in nezanimiva. Je pa aktualna, zato jo moramo vseeno analizirati. Zmagovalci volitev torej slavijo veliko zmago in se zahvaljujejo volivcem. Toda številke ne lažejo. Na volitve v evropski parlament je odšlo nekaj manj kot petindvajset odstotkov polnoletnih Slovencev in Slovenk. Torej: malo več kot 75 % volivcev ni šlo nikamor ali pa so bili v nedeljo na sprehodih. Zmagovalci volitev so dobili približno 25 % oddanih glasov. To pomeni, da je zanje volil vsak četrti volivec, ki je na volitve sploh odšel, kar zopet pomeni, da so dobili 6 odstotkov glasov vseh volivcev. Ponovimo: 94 odstotkov volivcev ni volilo za zmagovalce, toda ti vseeno slavijo VELIKO zmago. Trije volivci od štirih sploh niso šli na volitve. Zakaj ne? Kaj se dogaja?
V teh dneh lahko spremljamo medijske predstavitve kandidatov za sanjske službe. Čisto vsi brez izjeme obljubljajo volivcem, da bodo delali v njihovo dobro. Ali jim lahko verjamemo in kaj pomeni, če jim verjamemo?
Včeraj mi je nekdo poslal basen, ki je res nadvse poučna, zato sem jo nekoliko dopolnil.