Filozof in psihoanalitik
Nastaja vtis, da bodo na skorajšnjih volitvah avtomatično zmagali desničarji, kot bi bilo naravno pravilo, da se leve in desne vlada izmenjujejo za krmilom in si podajajo kljuke vladnih vrat. Številni ljudje so že sedaj prepričani, da bo zmagal Janša ali kak njegov dvojnik, ki jih je, po njegovih besedah, kar nekaj, gleda česar se res ni težko prepričati, in da bo vladal celo iz zapora, če bo do njega sploh kdaj prišel. Nekateri ljudje so tako depresivni in apatični, da celo ne verjamejo v pravnomočnost sodbe in so prepričani, da se bo že nekaj zgodilo, da se bo JJ izvlekel, kot se je v Italiji izvlekel Berlusconi.
Vprašanje, zastavil mi ga je znanec, je prenikavo in nikakor ni izvito iz trte. Odgovor je preprost: v normalni državi JJ seveda ne bi mogel vladati iz zapora, kamor bo moral, toda Slovenija ni normalna država.
Ko smo tako zjutraj spokojno srebali dišečo kavo in prav tako dišeči organski čaj, me je nekdo skoraj mimogrede poprosil, naj še kaj napišem o množični psihologiji in analizi jaza, Janševi premetenosti in pomenu vsega za slovensko bodočnost. Vprašal sem, nekoliko začudeno, pa vendar iskreno, zakaj ne bi raje pisal o Zokiju, saj mnogi pravijo, da je zaradi svojega ega razdrl vlado in povzročil krizo ter da je za vse kriv prav on, toda mirno mi je odvrnil, da so tisti, ki tako mislijo, politično nepismeni, saj je Zoki zgolj naiven, medtem ko je JJ nevaren, kar seveda pomeni, da je treba pisati o slednjem, ne pa o tem, na katerega je laže, a tudi neproduktivno, kazati s prstom.
Slovenski oblastniki zadnjih dvajsetih let so torej dokazano nesposobni, saj so uspeli povsem blokirati delovanje države, jo zadolžiti čez vsako razumno mero in spraviti večino državljanov na raven življenja, ki je vse prej kot kakovostno. Toda ljudje jih vdano prenašajo, včasih kritizirajo, si o njihovem delovanju mislijo svoje, se sprehajajo po ulicah in se gredo vstajo, sem in tja vržejo kako granitno kocko, v vsakem primeru pa jih pustijo, da delajo, kar hočejo. Torej niso nesposobni samo oblastniki, temveč so, paradoksno, nesposobni tudi hlapci. Kakšni pa so dobri oblastniki, ki terjajo dobre hlapce?
Politiki in najrazličnejši strokovnjaki te dni dajejo modre izjave in se trudijo objektivno pojasniti dogajanje v Sloveniji, ki ga imenujejo politična kriza. Pravijo na primer, da je Slovenija izgubila vizije, da premalo ceni znanje, da je politika zapravila priložnost, da ni delovala strokovno, da je bil problem nacionalni interes, da je škodo naredila tajkunska privatizacija, da Kapital ni mogel dovolj prodreti v Slovenijo. Zanimivo in strašljivo obenem pa je, da ves čas govorijo o stvareh, predmetih, zadevah, procesih in pojmih, ne pa o ljudeh. In seveda za nazaj; ko se je vse to dogajalo, so bili prav tako modri – le da so bili takrat modro tiho. Ko smo vsa ta leta resno opozarjali na probleme, so nas kajpak zalivali z gnojnico, češ da smo čudaki, pesimisti, zadrti ciniki in podobno. Neverjetno.
Zdi se zelo modro reči, da po zmagi Zorana Jankovića na kongresu stranke, ki jo je ustanovil, v deželi ne bo potresa in da bo življenje mirno teklo naprej. Toda potres kljub navidezni modrosti vseeno bo, le da bo nekoliko čuden. Zakaj?
Kaj lahko pričakujete od vedno istih komentatorjev političnih dogodkov? Pričakujete lahko vedno isti žargon, vedno enake stavke in vedno enake komentarje. Lahko pričakujete dolgčas. Ne morete pričakovati svežine, drznosti in brezkompromisnosti, iskrivosti, humorja in inteligentne ostrine. Ljudje, ki govorijo vedno enako, seveda ne morejo pričakovati izvirnosti niti sami od sebe. Očitno se ne more zgoditi niti to, kar bi bilo najbolj demokratično za vsak resen medij; ne more se zgoditi, da bi končno dogodke komentirali še drugi ljudje, ki bi znali povedali kaj novega in svežega.
Ljudje so se torej najedli šunke, potice, pirhov in jajc. Morda so kaj razmišljali o Jezusu in njegovem zgodovinskem poslanstvu ali pa tudi niso. Vsekakor bi bilo dobro in koristno, če bi se lotili tudi duhovne hrane, saj časi, v katerih živijo, niso enostavni – še manj so rožnati.
Neumnost. Nove ideje rojevajo zgolj posamezni ljudje. In zanje ne potrebujejo nobene krize. Zadošča zmožnost za razmišljanje, pa še zmožnost za svobodo, egalitarnost in pravičnost.
Jezus natanko ve, kaj dela, ko jezdi skozi mestna vrata v Jeruzalem. Pisano je namreč bilo, da bo prerok prijezdil skozi vzhodna vrata. Jezdi torej, jezdi na živinčetu in ve, kaj se dogaja ter kaj se še bo. Kot psiholog dobro predvideva, da bodo duhovni voditelji, zastopniki oblasti, znoreli, ko bo storil, kar se je namenil storiti. Ko požene iz templja menjalce denarja in prodajalce živali, je duhovnim voditeljem povsem jasno, da je grožnja in da ga morajo ustaviti. V manj kot štiriindvajsetih urah je obsojen na smrt s križanjem.