Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Jugoslovanski poskus gradnje novega sistema je trajal zgolj nekaj desetletij, toda že v tem kratkem času je bil tako uspešen, da ga je bilo treba na silo ustaviti. In so ga. Kapitalizem traja že tri stoletja in je povzročil več škode kot vsi poskusi gradnje drugačnih sistemov skupaj, toda še vedno ga hvalijo kot najboljšega. Ogroža celo civilizacijo, vendar je videti, da to zastopnikov kapitalizma ne vznemirja niti malo.

Tak je napis na nekem zidu, da ne bo znova kak pisatelj znorel. Morda so ga že izbrisali; pravzaprav je zelo verjetno, da so ga. Pomembneje pa je, da to še ni vse. Sledi namreč tole: … da bo skrajšal lopove za glavo. Napis, ki je nastal v sedanjem času, je večpomenski, izraža pa tudi željo nekaterih ljudi.

… med živahno bistroumnostjo otrok in sivo povprečnostjo odraslih ljudi. Tako je nekoč vzkliknil Sigmund Freud, ki je bil po izobrazbi nevrolog. V petek, 11. aprila 2014, sem imel v Zrečah predavanja za vodstvene in druge delavce, ki delajo v šolstvu. Govoril sem o sodobni nevroznanosti in o tem, česa se lahko šolniki, pa ne le oni, naučijo od nje, da bi čim dlje ohranjali bistroumnost otrok. Govoril sem torej o tem, kako prevajati najvišja znanstvena spoznanja o delovanju človeškega uma v vsakdanjo šolsko prakso, ki je v določeni meri še vedno taka, kakršno si je zamislila rajnka Marija Terezija, ki seveda ni mogla vedeti ničesar o nevroznanosti. Predavanja pa so na poseben način povezana tudi z našim sivim, povprečnim političnim vsakdanjikom.

V sredo, 9. aprila 2014, bom imel v Portorožu predavanje. Spregovoril bom o temi, ki je v teh krajih redko na dnevnem redu, oziroma ni del javne rabe uma, to pa tudi ni naključje. Zanima me namreč vprašanje, kakšne so povezave med uspehom v kapitalističnem življenju in hendikepom. Pojdimo po vrsti.

Zakaj ne verjamem, da je gospodarska rast za vogalom, da nam bo vsem že jutri bolje? Ne gre za to, da ne verjamem, ker sem zloben ali ciničen, brezbrižen ali neveden. Gre za to, da ne morem drugače, ker sem svoboden človek. Kaj to pomeni?

Le zakaj jih ne bi? Slabi delavci namreč ne naredijo veliko ali pa celo delajo škodo, kar je še slabše, saj s tem močno znižujejo produktivnost. Torej jih je smiselno in koristno čim prej odpustiti in na njihovo mesto postaviti dobre delavce, kar bo povečalo produktivnost in ustvarilo več vrednosti; to bi bilo sicer najbolje za kapitaliste, ker bi pobrali še več profitov, za delavce pa ne toliko, a sedaj ne bi cepil dlake. Pomembno za produktivnost delavcev je zlasti tole: skladno z orisano logikoi bi bilo pravično in skladno z najvišjimi vrednotami, ki jih bojda primanjkuje, če prisluhnete dostojanstvenikom, da odpustimo še slabe politike, slabe bankirje, slabe dostojanstvenike, slabe menedžerje, slabe predsednike strank, slabe ministre ter sploh vse slabe in premalo produktivne delavce.

V četrtek, tretjega aprila 2014, imam predavanja na Bledu. Med drugim bom spregovoril tudi o temeljnem problemu vzgoje danes, ki je tale.

Ničesar skupnega nimajo. So pa živeli v prvi polovici dvajsetega stoletja in na svoji koži doživeli fašizem, nacizem in stalinizem, totalitarizme torej. Česa se lahko naučimo od njih?

Tako je pred časom izjavil Michael Moore. Tisti mož, ki je naredil izvrstni kritični film o kapitalizmu oziroma o ljubezenski zgodbi, povezani z njim. Zakaj je vzkliknil nekaj tako pregrešnega, saj je očitno demokrat?

Film Snowpiercer (2013) je še eden v vrsti tistih izdelkov filmskih ustvarjalcev, ki bolje in bolj prepričljivo kot večina politikov spregovori o razrednem boju in njegovi neizogibnosti. Zlasti pokaže, kako so za resnični napredek v družbi potrebni pogum, solidarnost, pravičnost in skupno nastopanje, ne pa zaklinjanje napredka, dodane vrednosti, rasti gospodarstva, večno najemanje kreditov in piarovsko sajenje rožic, da bo že jutri za vse bolje.