Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Predstavniki agencije NASA, v kateri zagotovo niso zaposleni marksisti, so te dni sporočili, da je bilo leto 2014 najtoplejše, odkar znanstveniki redno merijo temperature, merijo pa jih od leta 1880. Globalna temperatura se je med tem časom v povprečju dvignila za malo manj kot stopinjo Celzija; devet od desetih najtoplejših let ever sodi v obdobje po letu 2000. Osnovnošolska matematika nam pomaga izračunati, kaj pomeni rast vsega, tako ljuba ekonomistom in politikom: več načrpane nafte, več načrpanega naravnega plina, več nakopanega premoga, več termoelektrarn, več avtomobilov na cestah, več ladij na morju, več letal v zraku, več ogljikovega dioksida v zraku, več metana v zraku, še več ogljikovega dioksida v zraku, segrevanje ozračja, segrevanje oceanov, povečevanje volumna oceanov, ki so vse bolj kisli, taljenje ledu, zlasti na Arktiki in Grenlandiji, še več ogljikovega dioksida v zraku, taljenje permafrosta, zlasti v Sibiriji in na Aljaski in Kanadi, še več metana v zraku, še več akumulirane energije v zraku, v oceanih in v tleh, še več krav in bikov, iz katerih delajo zrezke in Američanom tako ljube hamburgerje, še več metana v ozračju. In medtem ko se bodo dežurni skeptiki in dvomljivci in brezbrižneži in nevedneži in zanikovalci in neumneži prepirali, ali je vse to res ali ne, se bo zgodilo še več vremenskih katastrof in stroški bodo rasli v nebo in zavarovalnice bodo norele in bankirji si bodo pulili lase in kmetje ne bodo vedeli, kako pridelati dovolj hrane, ker bo preveč poplav in suš, in politiki bodo proizvedli že več žlobudravščine o rasti in lučkah na koncu tunela in vzdržnem razvoju in blagostanju in blaginji in potrebi po norem potrošništvu in po vsaki drugi obliki kapitalistične blaznosti, Zemlja pa se bo spreminjala v Venero.

Robin Hood zagotovo ni bil marksist in ni bral Hegla, je pa redno jemal bogatim in dajal revnim. Dalajlama izjavlja, in pri tem ne popušča, da je še vedno marksist. Papež se ob vsaki priložnosti, ki se mu ponudi, zavzema za zmanjševanje prepada med revnimi in bogatimi ljudmi, dvomim pa, da je marksist. Noam Chomsky v razgovoru, ki je potekal pred nekaj meseci, še naprej vztraja, da je kapitalizem v resnici državni kapitalizem, saj ne more preživeti brez posebne podpore držav; in niti on ni marksist. Prihodnost, pravi, nikakor ni vgravirana v skalo, zato se lahko spremeni, kar je logično. Za spremembo bodo kajpak poskrbeli navadni ljudje, ne pripadniki elit. Ali pa seveda ne bodo. Morda bodo poskrbele države, morda pa bodo poskrbele kar podnebne spremembe. Torej ni nujno biti marksist, da bi razmišljal o resnih spremembah, ki sledijo po naravni poti.

Ko se ljudje ta čas na videz spontano zavzemajo za svobodo izražanja, v resnici pa to počnejo na ukaz, le da se tega ne zavedajo, ne vedo, za kaj se zavzemajo, zato je dobro zadevo obrniti in nanjo pogledati že iz drugega zornega kota, kajti zavzemanje za svobodo izražanja je lahko le zavzemanje za svobodo razmišljanja ali javne rabe uma, kot bi rekel Kant. To pa je čisto nekaj drugega, kot verjamejo ljudje, kar pomeni, da že v štartu premalo razmišljajo, da o javni rabi uma v teh krajih sploh ne govorim, saj je ni niti za vzorec. Pojdimo po vrsti.

Tina Maze je fenomenalna smučarka. Zopet je v vrhu, pred vsemi. In vnovič je vse v redu. Ljudje strastno navijajo zanjo in so zelo ponosni, da je Slovenka. Malo manj so ponosni, da je tudi Cerar Slovenec, še manj pa so ponosni, da slovenski ekonomisti verjamejo, da bo rast in samo rast, ki jo je mogoče ponazarjati s številkami, z grafi in s tabelami, izboljšala kakovost življenja vseh ljudi; nekaj o plimi in čolnih in podobnem. Raziskave potrjujejo zamisel, da velike razlike med ljudmi v resnici izkrivljajo in pačijo duha, dokazujejo, da potiskajo ljudi v apatijo in depresijo, toda znanstvena spoznanja nanje očitno ne naredijo nobenega vtisa, na politike, ki jim verjamejo, pa tudi ne. Stanje duha v tej deželi je zato obupno in je natanko inverzni izraz tega, kar najdemo v naslovu izjemne knjige Simona Critchleyja z naslovom Infinitely Demanding: Ethics of Commitment, Politics of Resistance.

V teh dneh številni ljudje po vsem svetu z vsem, kar premorejo, prisegajo, da so za svobodo tiska in izražanja in pisanja in risanja in prepevanja in da ima vsak pravico do mnenja o čemerkoli in da lahko mnenje tudi pove in da mu pri tem ne sme nihče skriviti lasu na glavi. Prav tako se oglašajo ljudje, ki trdijo, da so proti priseljencem in da so proti muslimanom v svojem sosedstvu. In sicer strpni ljudje so nenadoma precej nestrpni do nestrpnežev. Kaj se dogaja? Na dan prihajajo vsi mogoči simptomi, ki so sicer bolj ali manj spretno prikriti.

Tega ni rekel le legendarni Tito, ki se je edini upal odkrito upreti Stalinu, to je rekel tudi Lenin, verjetno pa še kdo. Danes se tudi na univerzah profesorji vedejo do študentov po istem načelu, namesto da bi jih spodbujali k študiju. Študij je namreč nekaj drugega kot učenje na pamet in ponavljanje za učiteljem. Da ne razmišljam o razmišljanju. Namesto da jih pozivajo k učenju, bi jih morali spodbujati k razmišljanju. A če bi ljudje razmišljali, bi kapitalizem obstal na mestu. To pa se preprosto ne sme zgoditi, čeprav bi bilo dobro, zato se bodo elite še naprej trudile, da se nič ne spremeni, ljudje se bodo še naprej množično učili in ostajali pridni učenci po volji, ki sploh ni njihova, medtem ko bo kapitalizem vse bolj na udaru jezdecev apokalipse.

Kdor natančno opazuje svet okoli sebe, vidi in ve, da je življenje v globalnem kapitalizmu naddoločeno s pohlepom. To ne pomeni, da so vsi ljudje pohlepni, pomeni pa, da je skušnjava po pohlepu na vsakem koraku, saj so ljudje podrejeni prevladujočemu političnemu in ekonomskemu načelu, da mora vse nenehno rasti. Obstaja tudi iluzija, da bodo po malem vsi postali bogatejši, kajti če bo vse raslo, bo raslo tudi njihovo premoženje. To niti približno ne drži, toda ljudje so kljub temu dolgo pripravljeni verjeti v iluzijo. Nekateri strokovnjaki celo predavajo, na primer v Cankarjevem domu, da je čisto v redu, če imamo radi bogate ljudi in če jih občudujemo, ter se celo sprašujejo, kaj je narobe s Slovenci in Slovenkami, da jih ne marajo in prezirajo. Taki predavatelji nečesa kratko malo ne razumejo: ne razumejo, da bogati ljudje tu niso zato, da bi jih imel kdo rad in da bi jih občudoval. Bogastvo v kapitalizmu je namreč nekaj, kar terja podrobno in objektivno analizo. Ta ne pokaže zgolj tega, da je kapitalizem nepravičen, nepošten in nestabilen, ne pokaže le tega, da je v njem neenakost med ljudmi velikanska, temveč pokaže tudi to, da preprosto ne more poskrbeti, da bi imeli vsi ljudje na tem svetu vsaj hrano in vodo, ki jo potrebujejo, kaj šele bogastvo. Povečuje neenakost in nagrajuje zlasti pripadnike elit. Vse to nima nobene resne zveze z ljubeznijo do bogatašev, še manj pa je vredno občudovanja.

Luka Mesec pravi, da je privatizacija državnih podjetij nepoštena. Združena levica napoveduje možnost referenduma, če bodo jastrebi nadaljevali z nepoštenim privatiziranjem. Morda se je pa končno le začelo!

Kaj bi storili, če bi se pred nastankom kapitalizma pred vami pojavil Satan v lepi beli obleki in rekel, da z lahkoto poveča BDP države, v kateri živite, z novimi izdelki, a le za določeno ceno? Cena bi bila človeška življenja. Vsako leto bi tako na cestah umrlo na tisoče ljudi, za rakom na pljučih bi umrlo na tisoče ljudi, zaradi okvar jeter in ledvic bi umrlo na tisoče ljudi, vendar bi BDP rastel, saj bi imeli vsi na voljo avtomobile, cigarete in alkohol. Verjetno bi ga z grozo v očeh spodili proč od sebe in mu rekli, naj se nič več ne prikaže v vaši bližini. Pa vendar verjamete v gospodarsko rast in verjamete, da je dobra, zato verjamete tudi v privatiziranje korporacij, na primer Telekoma, verjamete v konkurenco in to, da je zaradi nje potrošnik na boljšem, verjamete pa tudi v celo množico kapitalističnih mitov, zaradi česar objektivno podpirate zlo, pa če vaša zavest še tako vztraja, da ste dober človek, zavezan verodostojnosti, vrednotam, morali, etiki in vsemu drugemu, o čemer rad govori gospod Cerar, sledeč ekonomistom, ki znajo izračunati celo to, kar imenujejo v žargonu the value of human life, vrednost človeškega življenja. Bizarno je, da znajo to izračunati, nikoli pa vam ne bodo razkrili, da deluje kapitalizem po znanem zakonu: kdor ima veliko, ima več možnosti, da bo imel še več, kot tisti, ki ima malo. Sploh pa vam ne bodo ničesar povedali o zaslepljenosti ljudi pred katastrofo, ker je to psihološki zakon, ne ekonomski.

Sram me je tudi, da imamo tako vlado, ki ne ve, kaj je verodostojnost. To je namreč kakovost ali moč, ki navdihuje drugega človeka in sproži pri njem verjetje ali prepričanje; verodostojnost je kredibilnost, izvira pa iz latinske besede credere, ki pomeni verjeti, zaupati, zanesti se na koga ali kaj. Kdor je verodostojen, mu drugi ljudje zaupajo in verjamejo, kdor je tak, navdihuje druge ljudi in je njihov vzor. Gospod Cerar na primer ni tak človek, če verjamemo javnomnenjskim raziskavam, in tudi njegova vlada ni taka, upoštevaje isti vir.