Dušan Rutar
Filozof in psihoanalitik
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4175
Mislim kajpak na zaroto molka oziroma na tisto znamenito zgodbo o nagem cesarju. In zarota je možna le, če v njej sodeluje več ljudi. To pa je že dober uvod v množično psihologijo.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4540
Erjavec torej zatrjuje, da ni več imperijev. Če bi vzel v roke knjigo Deciphering Capital, ki jo je spisal Alex Callinicos (2014), bi razmišljal drugače, saj bi skozi natančno, skrbno branje počasi doumel, kako deluje kapitalizem kot sistem in kakšna je njegova usoda; ne mislim le na usodo kapitalizma, temveč tudi na usodo gospoda Erjavca. Ker pa knjige zagotovo ne bo vzel v roke, saj ga usoda kapitalizma sploh ne zanima, ker ga zanima predvsem lastna usoda, saj zmotno verjame, da vlada, čeprav je zgolj začasni državni uslužbenec po volji ljudi, jasno pa je tudi, da ne bo prebral Marxovega Kapitala,bo še naprej vztrajal pri svojem mnenju in se pridružil množici ljudi, ki danes prispeva k tiraniji mnenj in slepo verjame, da z njimi razlaga svet, kakršen je v resnici. V resnici je množica zgolj pokorna in zaslepljena, kar tudi pomeni, da njeni člani ne vedo, kako živijo posamezniki, ljudje iz krvi in mesa, ko se trudijo preživeti. Beda njihovih mnenj, če smem parafrazirati Marxa, je globoka, velikanska in vseobsežna. Namesto da bi razumeli, da je kapital vrsta izkoriščevalskih odnosov med ljudmi, verjamejo šarlatanom ter se ukvarjajo z medsebojnimi odnosi in s prihodnostjo, kot da so v celoti odvisni od njihove volje, plimovanja morja in položaja Lune na nebu, obenem pa naivno verjamejo, da je medsebojno tekmovanje kapitalistov dobro za vse ljudi. Dobrega je malo, Zla je veliko, ljudje pa so še naprej v glavnem vraževerni.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4081
Minister Erjavec je te dni izjavil, da Slovenija nikakor ni odgovorna za posledice ameriškega bombardiranja Iraka, ki se je začelo pred več kot desetimi leti. Slovenija je bila tedaj sicer del koalicije voljnih, toda odgovorna nikakor ni. Seveda je, gospod Erjavec, kajti Slovenije dejstvo, da ni odvrgla nobene bombe na Irak, ne odrešuje, kajti odgovornost je vselej najprej in bistveno moralna, etična. Najprej je pomembno, s čim se človek strinja, s čim se ne strinja, kaj pove in česa ne pove. Na glas, seveda, saj je to menda že jasno. Če je bila torej Slovenija voljna, je to pomenilo, da se je podredila Ameriki, kar ni ravno samozavestno dejanje, na katerega bi bil državljan Slovenije ponosen, obenem pa se je strinjala z ameriškimi nebulozami o orožju za množično uničevanje, ki ga Irak dokazano ni imel, kar pomeni, da je pristala še na laž, kar zopet ni moralno dejanje. Torej je Slovenija dvakrat odgovorna.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4339
Poglejmo resnici v oči. Ko hodi Jezus Kristus okoli Galilejskega jezera s svojimi učenci, številni ljudje zgolj na podlagi pripovedovanja drugih ljudi vedo, da zares obstaja in da je upornik. Večina nima pojma, kaj se dogaja, kdo je Jezus, kaj dela, o čem govori in kaj bi rad.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4102
Piše se leto 2055. Pogled nazaj pove vse, le da je že dolgo prepozno.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4135
V knjigi z naslovom Jesus Calling: Enjoying Peace in His Presence, ki jo je spisala Sarah Young, beremo, kako lahko človek začuti mir ob Jezusu kot odrešeniku, kako veliko upanja in ljubezni je lahko deležen, če se odzove njegovemu klicu. Toda kaj njegov klic v resnici pomeni in k čemu sploh poziva?
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4329
Dobil sem še eno pismo. Nazadnje si pisal tudi o protestu. Napiši kaj o pogojih možnosti upora. Pod kakšnimi pogoji bi se ljudje lahko uprli? Kaj se mora zgoditi, da se poenotijo? (Konkreten primer: 10 ljudi ve, koliko je ura glede neke štale. 10 ljudi bi se lahko uprlo po vsej logiki. Nasprotno s tem pa je slika povsem druga: 1 se upre, 3 se potuhnejo, 5 se jih dela neumnih in lezejo v rit in še ostale tlačijo v drek, 1 je odkrito 'za' nepravičnost in tega niti ne skriva)???? Torej.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 3907
Živimo v neoliberalnem svetu Kapitala, ki je orgiastičen sam po sebi. To je tudi svet ekonomskega novoreka, pa kapitalističnega žargona, ki ga politiki, ekonomisti in drugi vrtijo vsak dan v vseh mogočih oblikah, na vseh mogočih koncih sveta, da bi začarali ljudi in jih spreminjali v ubogljive potrošnike in še bolj pridne delavce. V glavnem je vse v redu, vse raste, vsi naj bi bili srečni – podoba raja. Toda sredi tega raja se dogaja nekaj, kar obenem čudi in nas pušča povsem hladne. Govorim o empiričnem dejstvu, da je slovenska vlada v zgolj treh tednih ob tri ministre, od katerih sta dve ministrici za šolstvo in znanost. Kdo bi porekel, da to vendarle ni nič čudnega, saj se podobne zadeve dogajajo po vsem demokratičnem svetu. Lahko bi dodali, da obstaja celo verjetnost, da pri stotih zaporednih metih kocke stokrat zaporedoma pade šestica in da ne bi bilo čisto nič čudežnega ali čudnega, če bi se to zares zgodilo. Pa vendar je tu še nekaj, kar je vredno dodatnega razmisleka, saj je problematično skoz in skoz, v radikalnem smislu pa je celo usodno.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4827
Ko govorim o žalosti, govorim o odprtosti. Govorim o lastni odprtosti. In ko govorim o odprtosti, mislim na spremembo, zaradi katere svet ne bo nikoli več enak; sem singularnost, sprememba, ki ni kapitalistična. In ta teden bodo ljudje veliko govorili o Jezusu. V resnici ga večina še danes ne razume. Bil je namreč monstrum. Sočasno berem knjigo z naslovom The Examined Life: How We Lose and Find Ourselves; spisal jo je psihoanalitik Stephen Grosz.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 3921
Nekdo me je pred dnevi povprašal, zakaj sem žalosten. Rekel sem mu, da bom na vprašanje izčrpno odgovoril. Lahko bi rekel, da je to rutinsko ali intimno vprašanje, na katerega bom odgovoril rutinsko, toda ne bom. Odgovoril bom teoretsko, čeprav teoretiki navadno na tako preprosta vprašanja ne odgovarjajo, ker so preveč odtujeni, vzvišeni in hočejo v javnosti ustvarjati vtis, da zanje vsakdanje človeške zadeve, med katere sodi tudi žalost, ne veljajo. Pogosto se prikazujejo ljudem kot abstraktne entitete, ki živijo tam daleč nekje, in ljudje jih tudi jemljejo kot take. A od tega ni posebne koristi, saj so zgolj odtujeni. Zlasti je ni danes, ko živimo v svetu, v katerem je najverjetneje res, da bolje ne bo nikoli, da bodo bogati še bogatejši in revni še revnejši, dokler ne bodo podnebne spremembe pobrale vsega davka, ki bo zelo velik. Ni namreč videti, da smo se ljudje kot celota zmožni česa naučiti iz neumnosti, ki jih počnemo. Pravkar berem knjigo pogovorov z naslovom On Education, ki sta jo spisala Zygmunt Bauman in Riccardo Mazzeo; ne zaradi tolažbe, temveč zaradi potrebe po dobrem branju.