Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Vladna uradnica po telefonu kot branjevka precej neartikulirano daje navodila arbitru, kaj naj zagovarja na sodišču, in obenem daje vtis, da ne razume dobro niti lastne teme, Hrvati mirno vse posnamejo in posnetek pošljejo v širni svet, Erjavec pa je skoraj po tednu dni po izbruhu škandala še vedno veselo na počitnicah v Franciji in se vede, kot da se v njegovi domovini razen vročine ni zgodilo čisto nič. Človek z zdravim razumom se v obupu drži za glavo in ne more verjeti, da je vse to sploh res in da ti ljudje zastopajo za velik denar njegovo državo. Kako je torej to mogoče?

Škandal je torej popoln in bo imel nedvomno daljnosežne posledice za obe državi. Blamaža Slovenije pred svetom je velika, politiki in pripadniki elite, ki očitno ne znajo voditi te države, pa se obnašajo po domače, kot da se je rodila muha enodnevnica, s katero se res ni treba ukvarjati, zaradi katere se ni treba vznemirjati. In Erjavčeva glava prav gotovo ni najbolj pomembna glava na tem svetu. Ni največja in težko bi jo primerjali z Marxovo. Pa vendar moramo to narediti, saj je mož vendarle zunanji minister suverene moderne države, poleg tega pa zastopa kapitalizem in verjame vanj. Njegove izjave in izjave pripadnikov elite o mednarodnem škandalu, za katerega sta poskrbela D. in S., moramo analizirati v luči Marxove razprave o bedi filozofije. Najprej jo je kajpak treba prebrati.

In potem se po telefonu pogovarjata, kot da sta sama na svetu in kot da nista videla enega filma o Jamesu Bondu, kramljata in kramljata o zadevah, o katerih preprosto ne bi smela, in se obnašata, kot da prav onadva odločata o usodi države. A ko so ju nastavljali na svoji mesti, sta bila največja, najboljša, najbolj zaželena, najbolj kakovostna, najbolj pametna, najbolj izkušena in najdražja strokovnjaka, kakršnih je malo na tem svetu. Škandal pa gospod Erjavec mirno komentira takole: to je neumnost in del predvolilne kampanje pri naših južnih sosedih, ki so zelo živčni. Res je zunaj zelo vroče, toda ... Kaj na to poreče Nietzschejev osel?

Podatki kažejo, da približno tretjina ljudi v Sloveniji ta hip podpira delovanje vlade in meni, da dela dobro. Podatek ni zanimiv, zanimivo je šele dejstvo, da dve tretjini bodisi ne podpirata vlade bodisi sta brezbrižni do nje, kar je še slabše. Ob teh dejstvih, če to sploh so, ker ne vemo, kako dobra je metodologija njihovega zbiranja, je vredno vnovič premisliti nekatere zamisli o naravi demokracije, ki bodo še pomembnejše v prihodnosti, za katero ne moremo z gotovostjo reči, da bo lepša, kot je sedanjost, čeprav Cerar verjame, da bo. V resnici se moram nekoliko popraviti. Prihodnost bo morda lepša za elite, a še to bo veljalo le toliko časa, dokler se ne bodo podnebne spremembe tako okrepile, da bodo ogrožene celo elite. V teku je namreč veliko izumiranje.

Zakaj ne verjamem slovenskim politikom, ko govorijo o demokraciji? Na kratko: ker ne vedo, kaj je demokracija, in tudi nimajo želje, da bi vedeli. Na dolgo je odgovor razložen v nadaljevanju. In kakšno zvezo ima z vsem tem Katja Ajster, ki je pri devetnajstih letih pozirala za Playboy, je večplastna osebnost in gre do konca, kot pravi sama, oziroma na vse ali nič? Čisto nobene.

Ta zapis poklanjam najinim trem otrokom.

Ob dramatičnih dogajanjih v Grčiji, ki smo jim priča ne le te dni, temveč že nekaj let, imamo na žalost vnovič izjemno lepo priložnost za analiziranje slovenske patologije, ki zajema tako individualno nevrotično kot družbeno oziroma kolektivno nevrotično. Na voljo imamo dovolj izjav slovenskih politikov, ekonomistov, bankirjev in drugih, ki vsem na očeh razgaljajo svojo miselno bedo, ki ne premore nobenega sočutja, nobenih argumentov in nobenih konceptov. In če jo že razgaljajo, jo pač analiziramo.

Živimo v spektakelskem svetu, kjer je na splošno treba nenehno divje skrbeti za zunanje videze, ki domnevno jamčijo, da se ljudje drug z drugim ves čas v nečem strinjajo; navidezna strinjanja so prav gotovo zelo pomembna za obstoj vsakdanjega življenja, za delovanje ideoloških praks in za svobodno pretakanje kapitala. Ljudje so zato pogosto naučeno nasmejani in se obnašajo, kot da se zares strinjajo, čeprav je včasih, zlasti med politiki, tudi veliko manipuliranja, zaradi katerega se pred kamerami spopadajo med seboj, da je videti bolj razburljivo. Grški Ne! avtoritarni trojki, ki zastopa brezosebni neoliberalni Kapital, je povsem drugačen in ima več razsežnosti. Te zajemajo predvsem zgodovinsko voljo navadnih ljudi, ki so se rodili v Grčiji in so potomci ljudi, ki so izumili samo idejo demokracije. Z včerajšnjo referendumsko odločitvijo so dokazali tudi papežu in drugim iz katoliške korporacije, da temelji Evrope zares ležijo v antični Grčiji, ne pa v krščanski religiji, ki ljudem nalaga občutke krivde in jih obremenjuje z nesmiselnimi grehi.

Sedaj je popolnoma na dlani: vodilni svetovni politiki že nekaj let vedo, da Grčije ni mogoče rešiti na način, kot jo rešujejo; ekonomisti vedo, trojka ve, da reševanje Grčije ne vodi nikamor razen v propad in da bi ji bilo treba velik del dolga, ki ga ima, enostavno odpisati. Kljub temu se vsi skupaj pretvarjajo, da rešujejo državo, obenem pa kažejo na njene predstavnike, Sirizo, češ da so premalo kooperativni. Sprenevedanje je zares osupljivo. Toda Freud ga z lahkoto pojasni: ljudje se vedejo po primitivnem scenariju vem, da je tako, pa se vendar obnašam, kot da ni. Iz nadaljevanja tega zapisa bo razvidno, da gre tokrat za samouničevalno vedenje brez primere, saj zajema ves svet.

Čez nekaj let, ko se bo zaostrila ekonomska in politična kriza, bodo ekonomisti, politiki, bankirji in drugi po vrsti izjavljali, da jih je presenetilo in da krize nihče ni mogel predvideti, saj je vse raslo in bilo sončno in čudovito in harmonično. Pisec teh vrstic bo takrat le navedel datum današnjega prispevka. Mimogrede: Arktika se segreva hitreje kot preostali del sveta, zato se zmanjšujejo razlike v temperaturah med severnim tečajem in ekvatorjem. In če mislite, da je te dni ob Sredozemskem morju vroče: na začetku julija so temperature znotraj arktičnega kroga ponekod dosegle 37.1°C.