Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Podrobnosti
Zadetkov: 4025

Dva skorajšnja dogodka dobro ponazarjata pravo naravo medijev, med katere sodi tudi tisti, za katerega v teh krajih vzneseno trdijo, da je prvi v službi resnice. Prvi dogodek je povezan z znanstvenimi spoznanji, da je rdečo meso, zlasti tisto, ki je napolnjeno z nitrati in nitriti, kancerogeno. To vemo že desetletja in novica ne bi smela presenetiti nikogar, ki vsaj približno razmišlja o zdravju in o tem, kaj vnaša v svoje telo. Ni treba biti obseden z zdravjem, toda vseeno pa tudi ni, ali vnašamo kancerogene snovi v telo ali ne; nekaterim se pač lahko izognemo, zato je razumno, da to tudi storimo. Ljudje imajo sicer radi idejo o svobodi in svobodnem odločanju, toda pri uživanju mesa se navadno hitro zatakne, čeprav vedo, na kako brutalne načine vzgajajo živali, ki vse življenje trpijo, in jih koljejo. Drugi dogodek je tako imenovani oktoberfest na borzah, kot ga ljubkovalno imenujejo vsi, ki so zaljubljeni v profite in elite in kapitalizem. Pravijo torej, da so prav zdaj dobički na razvitih borzah velikanski, ne povedo pa, kdo ima profite in kdo jih nima, da bi jih oni prvi sploh lahko imeli. Tako kot trpijo živali, da uživajo jedci njihovega mesa, trpijo številni ljudje tega sveta, da bi pripadniki elit uživali. Sedaj pa poglejmo, kaj od tega je res in kaj so zgolj nebuloze.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 5042

Bilo je pričakovano in povsem jasno nam je bilo, da je zgolj vprašanje časa, kdaj bo na vrsti, kdaj se bo začelo, kdo bo prvi. Na žalost je vedenje ljudi tako neverjetno predvidljivo, da je včasih prav boleče, ker človek natanko ve, kaj se bo zgodilo. Tako je bilo nezmotljivo predvideno, da se bo začelo prav na desni, med verniki. In se je.

1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4551

Zelo nenavadno je, da mediji v glavnem ne povedo ničesar o resničnih dogajanjih v Siriji, od koder prihajajo begunci. Ali pa tudi ni, kajti temeljna funkcija medijev ni razmišljanje o resnici družbenega dogajanja. Njihovo poslanstvo je povsem drugačno. Skoraj blodnja je zato oglaševanje nekega novega tukajšnjega medija, za katerega pravijo, da je edini, ki je v službi resnice. Če bi bil v službi resnice, če bi bil torej zvest temu, kar trdi sam zase, bi povedal ljudem zgodbo, kot sledi, vendar je ne bo, ker so mediji v službi resnice le, če so povsem neodvisni, take medije pa v Sloveniji lahko iščete celo z lučjo pri belem dnevu, pa jih ne boste našli.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3955

Premier je včeraj izjavil, da ni za Evropo zidov, sočasno pa zatrjeval, da bo Slovenija v kratkem postavila zidove, no, ograje in ograjice, na meji z južnimi sosedi, da bi tako zavarovala meje, ljudi, imetje, bogastvo in vse drugo. Kako razumeti, da človek sočasno reče, da je proti nečemu, in dela ravno nasprotno od tega? Ni za Evropo zidov, obenem pa postavlja zidove in dobesedno ustvarja Evropo zidov. Zadevo dodatno zapleta dejstvo, da taisti premier izjavlja, da moramo biti do beguncev in migrantov humani. V eni sapi torej pravi: postavimo ograje in ograjice, da zavarujemo Slovence in Slovenke (premier ne pove, pred kom), premoženje in imetje, bodimo proti Evropi zidov ter bodimo sočasno humani do beguncev. A zdrav razum nam pravi, da si do beguncev human tako, da jih pač sprejmeš; tu ni nobene posebne modrosti. Problem je natanko v tem, da je gospod Cerar povedal preveč. Povedal je namreč za vsakega nekaj: Slovencem je rekel, naj bodo mirni, ker jih bo zavaroval pred tujci, tem je rekel, naj bodo takisto mirni, ker bo z njimi ravnal humano, vsem politikom, zlasti v Evropi, je rekel, da je Slovenija urejena pravna država, ki skrbi za zakone, podčrtal, da nikakor ni za zidove in planke in žice in ograje v Evropi ter tako poslal signal miroljubnim ljudem, skrajnežem pa sočasno sporočil, da bo zidove, ki jih nestrpno terjajo, postavil tudi sam. Gospod je s tem ustvaril klasični simptom, saj je povedal vse in nič obenem.

1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4240

Prvi odziv na moje pisanje o Rodetovi izjavi glede statistične nepomembnosti (v prispevku se mi je med drugim zapisalo statična nepomembnost, kar je dober simptom) je bil: tožil te bo, boj se ga, ta človek je zelo močan. In moj prvi odziv je: kdor se želi ukvarjati z razmišljanjem, mora znati kritično misliti, ker je misel sama po sebi kritična, kar pomeni, da bi se je morali bati vsi, ki niso odprti do nje. Kdor ne gre v razmišljanju dovolj daleč, sploh ni vreden, da ga imamo za kritičnega misleca. Ali še nekoliko drugače: misel, ki ne presega kontekstov, v katerih je nastala, ki ni out of the box, sploh ni vredna, da se z njo ukvarjamo, saj je neproduktivna. Misel torej po definiciji razumemo šele, ko jo mislimo onkraj okvirov, v katerih je nastala. Kritična je zato šele tista misel, ki zna misliti v vsaki misli to, kar je več kot ona sama, to, česar sama ne zna misliti. Taka je definicija kritične misli, pri čemer preprosto ni pomembno, kaj o tem misli ta ali oni posameznik, zlasti pa ni pomembno, kaj misli zastopnik oblasti. Prav njemu je kritična misel pravzaprav še najbolj namenjena. Kdor torej želi kritično misliti, se mora postavljati po robu zastopnikom oblasti, drugače je zgolj salonski lev ali sodobni hedonist, ki živi po načelu, zapisanem v naslovu tega prispevka. Taka je norost sveta.

1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 6067

Kardinal Rode je pred časom samozavestno izjavljal, da je število pedofilov v katoliški korporaciji statistično nepomembno. Njegovo izjavljanje pa dokazuje zgolj to, da ne obvlada niti statistike, če za hip zanemarimo moralno spornost samega zatrjevanja. Hotel je namreč reči, da je pedofilov med duhovniki tako malo, da je to statistično nepomembno, toda koncept statistična nepomembnost preprosto ni sinonim za to, da je nečesa malo. Primer. Opazujemo naravni pojav, kakršen je strela. Ugotovimo, da se jih vsak dan sproži v povprečju tisoč, potem pa število nenadoma strmo pade. Če jih je opaziti dnevno skozi daljši čas samo še petdeset, to ne pomeni, da je njihovo število statistično nepomembno, temveč je, prav nasprotno, statistično zelo pomembno. Obstajati morajo namreč sistematični dejavniki, ki povzročajo njihov upad. Ali pa ugotovimo, da ima večino premoženja tega sveta v rokah manj kot 1 % ljudi, in zamahnemo z roko, rekoč, da je to statistično tako malo ljudi, da se ni treba vznemirjati. Če bi bila torej katoliška korporacija naravni pojav, vendar ni, bi na primer pričakovali določeno število pedofilov, ki so zločinci, in če bi jih bilo manj od pričakovanj, bi se morali zamisliti ter pojasniti njihovo število. Ker pa pedofilija ni naravni pojav, moramo razmišljati drugače. Pred tem pa lahko preberemo tole knjigo: Religion and the Rise of Capitalism (R. H. Tawney, Verso, 2015). Bodočnost bo namreč brez korporativne religije in brez religioznih korporacij.

3 komentarji

Podrobnosti
Zadetkov: 4685

Trenutno ustvarjamo zgodovino, o kateri bodo razmišljali zanamci. Le kaj si bodo mislili o našem odnosu do beguncev in migrantov, ki dan za dnem prihajajo k nam? In kaj si sami mislimo o ljudeh, ki so bili tu pred nami? Pojdimo najprej nekoliko v preteklost, potem pa se bomo vrnili v sedanjost, da bi bolje razumeli manifest za bodočnost.

1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4231

V nekem drugem času, v času hipijev, ki mu sledi kontrarevolucija in regres v obdobje neoliberalizma, kroži med ljudmi citat, čigar avtor je francoski pisatelj Jean-Baptiste Alphonse Karr: bolj ko se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake. Danes ni niti za dlako drugače ali pa je še veliko huje. Toda obenem se strinjam z Berniejem Sandersom, ki pravi, da ljudje lahko dosežejo karkoli, če stopijo skupaj in sodelujejo; hipiji so ljudje, ki udejanjajo prav to zamisel. Vprašanje je le, kako ljudje to naredijo in kdo jih pri tem vodi, kajti če pomeni skupno nastopanje zgolj širjenje partikularnosti, sem zelo proti; eno od imen za tako širjenje je fašizem. Morda danes ni videti, da obstaja, toda v resnici je povsod okoli nas. To je tudi eden od razlogov za resno in vsakdanje ukvarjanje z umetnostjo, ki je sicer zelo politizirana, kot beremo v knjigi Revolutionary Time and the Avant-Garde (John Roberts, Verso, 2015), medtem ko se kapitalizem poglablja v vse bolj noro krizo, za katero že lahko rečemo, da ne bo trajala le četrt stoletja, saj predstavlja tudi uvod v njegov konec. In zopet je pri roki spoznanje. Arundhati Roy: revolucije se lahko začnejo z branjem. Ljudje, ki veliko berejo, lahko veliko vedo. Na primer, da je svet, v katerem živimo, na robu revolucije, kar je zelo dobro, če se bomo znali organizirati, povezati in sodelovati. Prav zato sem prebral še eno knjigo: Inventing the Future: Postcapitalism and a World Without Work (Nick Srnicek, Alex Williams, Verso, 2015).

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4607

Nekdo me je poprosil, naj žrtvujem eno uro časa in si ogledam v soboto zvečer oddajo Vse je mogoče. Nisem imel pojma, da obstaja kaka oddaja s tem naslovom, vendar sem naivno sprejel izziv in si vzel uro časa. Oddaja je na sporedu ob osmih zvečer, kar seveda ni naključje, saj njeni ustvarjalci verjamejo, da je takrat pred televizorji največ gledalcev. Verjetno se ne motijo, saj imajo na voljo empirične podatke, hočejo pa tudi, da bi oddajo videlo čim več ljudi, da bi torej lahko vplivali na množice. Pred zaslonom sem bil tako tudi jaz, a ne kot del množice, zato me je po petih minutah prijelo, da bi nehal gledati tako vplivanje na množice, ker česa tako čudaškega še nisem videl, obenem pa me je postajalo strah, da pada inteligenčni količnik množice na tako nizko raven in tako hitro, da bi lahko v nedeljo zjutraj življenje v Sloveniji kratko malo zastalo, saj se ljudje s tako nizko inteligenco ne bodo znali več obnašati, kot se je leta 2015 pač treba, kajti življenje je vendarle kompleksno in zahtevno. A ker sem obljubil, da bom zdržal do konca, sem zdržal. In ker sem se prebil do konca, lahko sedaj o oddaji tudi kaj napišem.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3589

Vsaj ljudje, ki poučujejo kritično pismenost in filozofijo, bi morali pojasniti ljudstvu, da je osnovna, temeljna Sokratova lekcija vsem ljudem tale: če se je treba odločati med povzročanjem zla in prenašanjem zla, se je treba odločiti za slednje. Tega kajpak ne bodo naredili in za Sokrata bo v prihodnosti vedelo vse manj ljudi. Evropska Unija bo, skladno z zapisanim, dala Turčiji tri milijarde evrov, da bi begunci ostali pri njih in se ne bi več valili kot reka v Evropo. Ukrep je na žalost popolnoma pričakovan in je tudi v skladu s siceršnjim načinom delovanja EU. Pravilo demokracije v neoliberalnem kapitalizmu je namreč že nekaj časa zelo preprosto, ne zastopajo pa ga le elite, temveč večina ljudi: ne sprašujte se o razmerjih moči, ne izzivajte oblasti, če pa jo že izzivate, jo izzivajte takrat in tako, da boste na varnem – na primer v dnevni sobi ali kvečjemu za kakim šankom v zakotnem baru. Ko ni več demokracije, ostaja le še paranoja, zato morajo oni, ki nas ogrožajo, ostati tam. Nihče se ne sme upirati, vsakdo mora biti zadovoljen, da je lahko tu in da uživa v kapitalizmu. Zadnja knjiga, ki jo je spisal Chris Hedges, ima naslov Wages of Rebellion: The Moral Imperative of Revolt. V njej beremo o tem, kar je tako rekoč nadaljevanje znamenite razprave Hannah Arendt o izvorih totalitarizma. Medtem ko nekateri mislijo, da je bila stara Juga totalitarna in da je totalitarizem, hvalabogu, ostal za nami, ne vidijo novega totalitarizma, ne vidijo pa ga preprosto zato, ker ga nočejo videti.

Dodaj nov komentar