Filozof in psihoanalitik
V Ljubljani se je začel knjižni sejem. V četrtek, 26. novembra 2015, bo na njem predaval tudi izjemni francoski filozof Jacques Rancière. Sočasno z njegovim prihodom v Ljubljano izhaja prevod knjige z naslovom Aisthesis: prizori iz estetskega režima umetnosti. Na tem kraju pa želim spregovoriti o njegovi knjigi, ki je izšla že davnega leta 1981. Njen naslov je La nuit des prolétaires: Archives du rêve ouvrier. Posvečena je nočem delavcev iz XIX. stoletja in njihovim sanjam o drugačnem svetu, če smem tako reči. Knjiga je danes enako aktualna, kot bi bila pred stotimi leti, čeprav je na prvi pogled videti, da sanje čevljarjev, krojačev, ključavničarjev, rudarjev, livarjev in drugih delavcev danes res niso pomembne, saj živimo v svetu pametnih robotov, kvantnih računalnikov, digitalnih omrežij in kognitivnega kapitalizma, kot ga imenujejo nekateri. Pa vendar. Temeljna filozofova ideja je namreč univerzalna in brezčasna: enakost inteligenc ali to, kar najdemo v naslovu nekega kolektivnega intelektualnega dela, pri katerem je tudi sodeloval Jacques Rancière, Les Révoltes logiques. Zanimivo bo videti, kako bodo mediji predstavili filozofa slovenski javnosti, ki ga še ne pozna. V naslovu njegovega tokratnega predavanja je namreč besedica revolucija.
JJ samozavestno predlaga sprejem zakona, ki bi ženskam prepovedoval nošenje oblačil, s katerimi si pokrivajo glavo in obraz. Razloga, pravi, sta dva. Prvi je varnostni in je razumljiv sam po sebi, zato ne potrebuje dodatne razlage, drugi pa je kulturni in terja dodatna pojasnila, ki jih predlagatelj zakona ročno ponudi. V Sloveniji, tako pravi JJ, Slovenci in Slovenke gojimo, negujemo in kultiviramo slovensko tradicijo, slovenske navade in slovensko kulturo, zato se ženske ne pokrivajo od vrha do tal.
Nadaljujem s seminarjem iz pozitivne psihologije. Povpraševanje je, kot rečeno, velikansko. Ljudje potrebujejo danes psihologijo bolj kot vsakdanji kruh. Vse bolj so namreč samo še strošek, zato zbolevajo, ker jih nadrejeni obravnavajo kot stvari ali predmete. Tudi nadrejeni so pogosto le še brezčutni in neosebni stroji, ki vidijo sočloveka zgolj kot stvar, strošek, nekaj pač, s čimer je treba upravljati, kot se upravlja z napravami. Nekdo mi je poslal statistične podatke o obolevanju zaposlenih v podjetju, kjer dela. Lasje mi gredo pokonci. Mimogrede. Ali ste opazili, da so seminarji iz pozitivne psihologije za velik denar vedno znova namenjeni menedžerjem, politikom, direktorjem, sodnikom, odvetnikom in siceršnji eliti, nikoli pa snažilkam, komunalnim delavcem, ki čistijo greznice, gradbenim delavcem iz nekdanjih republik Juge, šoferjem tovornjakov, gospodinjam, nezaposlenim in upokojencem?
V stranki, v kateri se sicer zavzemajo za konkretno delovanje in za to, da so blizu ljudem, suvereno jo vodi Ljudmila, pravijo, da smejo v Slovenijo le tisti begunci, ki spoštujejo slovensko ustavo, naš način življenja in našo kulturo. Kako to razumeti in kaj naj bi to pomenilo?
Neka dijakinja mi je danes rekla, da ji je čisto nerazumljivo, da jo poslušam. Saj me v življenju nihče ne posluša, je dodala. Vsi mi zgolj govorijo, kaj moram narediti, v čem nisem dovolj dobra, kaj je narobe z mano, da se moram še bolj potruditi. Številni ljudje kar naprej kritizirajo – drug drugega, sebe in otroke, če jih imajo. Tako sem jih odvrnil. Kako je potem sploh mogoče, da me nekdo kar posluša in posluša, je nadaljevala. Včasih res težko verjamemo, da je na svetu tudi kaj lepega, da obstajajo dobri ljudje in da je prava ljubezen zares mogoča. Zakaj tudi vi niste taki, kakršni so drugi, me je vprašala. Ne morem sprejeti, da me poslušate, je končno sklenila. Jasno je bilo videti, da misli resno. Ne morem vam govoriti, ker nisem navajena govoriti, saj me itak nihče ne posluša. Odvadila sem se govoriti o sebi in drugim ljudem ne pokažem svoji pravih misli, občutkov in čustev. Kažem jim samo tisto, kar je zame najbolj varno, da me pustijo pri miru. In tamle zunaj je ogromno ljudi, ki doživljajo svet na povsem enak način, kar pomeni, da so zgolj brezbrižni, pa tudi depresivni in nesrečni, nezadovoljeni, nezadovoljni, nevrotični, živčni in duhovno razrvani. Imajo pa na voljo spektakle, boj zoper teroriste, spremljajo lahko postavljanje bodečih žic in poslušajo politike, ki ne razumejo sveta, pa vendar nenehno govorijo in govorijo o njem, kot da so popolni poznavalci tega, kar se dogaja okoli nas in zaradi česar gre ta svet počasi h hudiču, saj je čisto mogoča tretja svetovna vojna, kapitalizem pa tako ali tako tone, kajti profitabilnost nenehno pada, investicij v tovarne, orodja in stroje je vse manj, fiktivnega kapitala je vse več, elite pa vse bolj bajno bogatijo na račun vseh drugih ljudi. Medijski hlapci medtem nenehno žlobudrajo, kako so uspeli v življenju. V resnici pa uspeh v življenju merimo s popolnoma drugačnimi vatli.
Meni je popolnoma vseeno za Sirce, Afganistance in Iračane. Ne zanimajo me njihove kulture, ne želim jih spoznavati, ne bi se rad ukvarjal z njihovimi zgodovinami, spori, konflikti in verskimi praksami. Še manj me zanimajo nore islamistične skrajnosti in zblojene razlage njihovega boga, obenem pa sem absolutno za civilizirano reševanje tako imenovane begunske krize, ki ga trenutno ni niti v zametkih. Kako to razumeti?
Jezus pa je rekel: kjer se bosta dva ljubila, bom jaz med njima. Ni rekel, kjer se bosta ljubila en moški in ena ženska. Sveti duh je torej povsod tam, kjer se ljudje ljubijo, pri čemer ni pomembno, kakšnega spola so. Spol preprosto nima nobene zveze z zmožnostjo človeških bitij za ljubezen. In Giorgio Agamben ima prav, ko trdi v knjigi Pilato e Gesú, da so Jezusovi učenci kreativni ljudje, ustvarjalci novega, ne pa bolj ali manj natančni zgodovinski kronisti. V resnici so priče in Jezus je dogodek v strogem pomenu besede, kar pomeni, da odpira povsem nove svetove in omogoča nove možnosti skupnega življenja ljudi. Vsak človek se kajpak odziva na dogodek na svoj način, saj drugače ne more biti, ker smo ljudje različni med seboj. Pozivanje na referendum, ki bo čez mesec dni, češ da je družina samo skupnost moškega, ženske in otrok, zato ni vračanje v temo srednjega veka, temveč je, metaforično vzeto, vračanje v kameno dobo in v primitivne čase. Za večino ljudi bo ta svet še naprej zgolj dolina solz, v kateri ne bodo povedali prav dosti, temveč bodo v glavnem ponavljali že izrečeno, že povedano in obrabljeno.
Brez fuzbala bi bila življenja številnih ljudi bolj ali manj prazna. Verski blazneži in fundamentalisti verjamejo, da je življenje brez smisla, če ne obstaja Smisel. Verjamejo tudi, da je Smisel povsem jasen, če obstaja Bog, v čigar imenu lahko delajo, kar hočejo, in pobijajo ljudi, kjer se jim pač zahoče. Bolj razumno pa je trditi, da imajo zadeve, kot so egalitarnost, zdravje ljudi, sreča, pravičnost, ljubezen, sočutje, milost in prijateljstvo, inherentno vrednost, ki je univerzalna.
Leta 2003 ni mogel nihče na tem svetu ustaviti nesmiselnega, absurdnega, norega in na lažeh utemeljenega ameriškega oziroma zavezniškega bombardiranja Iraka in njegovih prebivalcev; Slovenija je bila takrat zelo jasno na strani voljnih, kot so jih imenovali, zato se nima smisla niti začeti sprenevedati, saj je vse dokumentirano. Danes je podobno in inverzno: nihče ne more ustaviti terorističnih napadov posameznih ljudi, ki so se pripravljeni razstreliti sredi tržnice ali na ulici, na države oziroma na njihove državljane. Doslej je v Iraku zaradi nasilja oziroma pobijanja ljudi umrlo malo manj kot četrt milijona ljudi, od katerih je velika večina nedolžnih civilistov; Slovenija je zaradi sodelovanja v koaliciji voljnih soodgovorna za njihovo smrt in ne obstaja sofistika, s katero bi dokazali nasprotno. (https://www.iraqbodycount.org/) V mainstream medijih doslej ni bilo zaslediti nobenih omembe vrednih poročil ali obsežnejših analiz o iraških smrtnih žrtvah in tudi rož za umrlimi civilisti, med katerimi je veliko otrok, po evropskih in ameriških mestih niso polagali. Obenem nenehno poslušamo zahodne politike govoriti o morali, poštenju, vrednotah, etiki in pravičnosti, pa tudi o Bogu in krščanstvu, na katerem naj bi temeljil kar ves Zahod.
Velikokrat sem že jasno rekel in večkrat zapisal, da temu svetu primanjkuje vrednot. Premalo je iskrenosti in poštenja. In nekateri ljudje so preveč pohlepni. Korupcije je veliko preveč. Danes se preveč krade. Poštenja je dosti premalo. Ljudje so tudi premalo disciplinirani in premalo reda je. Samo zabavali bi se in nič ne bi delali. Mladi bi bili doma do tridesetega leta. Družina bi morala biti steber družbe. Oče in mati in otroci. Očetje bi morali imeti več veljave. Tako kot je bilo nekoč, ko je bilo še vse v redu. V družbi je danes preveč navidezne demokracije in manjka trda roka. Premalo naravnega reda je. Preveč se govori tja v tri krasne in premalo se dela. Namesto reda imamo tako anarhijo. Red mora biti. To je jasno. Vselej je bilo tako. Beguncev sploh ne bi smeli spustiti noter. Ker nas bodo preplavili. Vem, da je tak njihov namen. Za njimi stojijo teroristi in nekateri bogataši. Bodeče žice je še premalo. Že prej bi jo morali postaviti. Postaviti bi morali tudi zid. In lenuhe nagnati ven. Pa še lezbijke in pedre, čefurje in cigane, ki samo kradejo in nič ne delajo. Večkrat sem že povedal, da so muslimani nevarni. Med njimi je veliko teroristov. Pa tudi sicer so muslimani drugačni od nas, ki smo kristjani. Niso sposobni sami preživeti, tako kot so sposobni Izraelci. Njihova kultura je drugačna in je bolj primitivna. Mi smo pošteni. In dobri. Smo skromni in pridni. Veliko delamo in hodimo redno v cerkev. Ne more vsak početi, kar bi hotel. Treba je ubogati ljudi, ki so pametni in vedo, katera smer je prava. Sedaj pa imate svojo demokracijo in solidarnost z begunci! Najmanj sto trideset mrtvih v Franciji, verjetno pa še več. To so norci, to niso ljudje. Vse bi morali postreliti. Erjavec ima čisto prav, ko trdi, da se moramo vsi boriti proti teroristom. To so živali, vam pravim.