Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Te dni bodo pripadniki elite modrovali v Davosu, kako še naprej vladati svetu. Torej bodo razmišljali o prihodnosti kapitalizma in sveta. Kot že tolikokrat je dobro tudi v tem primeru vsaj z enim očesom oplaziti nekaj objektivnih podatkov, da ne bomo živeli preveč v oblakih.

Kakšna je moja temeljna predavateljska izkušnja? Izkušnja je, da bi na primer moralno filozofijo prej razložil kaki roži ali obcestni svetilki kot potrošnikom in gospodom oziroma gospem na oblasti. Zdi se, da zlasti elita preprosto ne mara zanjo in se brez sramu udinja Kapitalu, ki morale sploh ne pozna, medtem ko so potrošniki zgolj – potrošniki. Polni mnenj in zadolženi do vratu hodijo po svetu kot zombiji in brez razmisleka prodajajo naprej to, kar so pred tem prav tako brez razmisleka kupili. Obnašajo se natanko tako, kot od njih prek svojih zastopnikov pričakuje Kapital. Večje ubogljivosti svet še ni videl.

Jutri imam v Ljubljani predavanje o filozofiji etike psihoanalize. V bistvu bom spregovoril o znameniti in vse premalo razumljeni Lacanovi tezi, da je v srcu človeškega bitja neuničljiva potreba po transgresiji, ki ne pozna in ne prenese nobene sprave, kar pomeni, da je človek po naravi bitje onkraj harmonij, ravnovesij, srednjih poti, sprave in tistega ničesar preveč. Razmišljal bom o zamisli, da je človek ravno subjekt tistega preveč, ki je neposredno vezan na Freudov koncept gona smrti, večina ljudi pa ga preprosto ne razume, čeprav je, kot rečeno, v njihovi naravi.

Naslednji teden imam nekoliko daljše predavanje iz psihologije stresa. Odzval sem se na povabilo ljudi, ki želijo izvedeti, kakšni so najnovejši znanstveni izsledki na tem področju. Na tem kraju zgolj na kratko spregovorim o njih.

Osnovni princip življenja v globalnem neoliberalnem svetu je ekstremno preprost, kratek in jedrnat: bodi hladen, skuliran, miren in naj tvoje življenje še naprej teče, kot že teče. Naj se torej vrti in vrti in vrti in naj se nič zares ne spremeni. Kar je nastavljeno, naj se zgolj nadaljuje in razvija in razvija in razvija in stopnjuje in dopolnjuje. Naj bo vsega še več, naj vse raste in se kopiči. Imejte ta princip pred očmi, ko kupujete spodnje perilo, ko jeste pizzo, ko plačujete s kartico, ko zvečer zaspite, ko ponoči sanjate, ko plačujete davke. Skratka: matrica je vsepovsod.

Včeraj me je med predavanjem v Domžalah nekdo vprašal, ali je mogoče ustaviti kapitalizem. Odgovoril sem, da je kapitalizem že implodiral, kar pomeni, da se že nekaj časa sesuva sam vase in da se bo sesuval še naprej, nas pa potegnil s seboj, potem pa sem dodal, da bo njegov neizbežni propad močno pospešilo naravno dogajanje, kamor sodijo zlasti klimatske spremembe, ki že dosegajo razsežnosti kataklizme. Na žalost moram danes povedati še tole.

Izjava je baje Stalinova. Na poseben način postaja zelo aktualna, pa če je to komu všeč ali pa ne.

Pravijo, da gre za otroke. Ne povedo cele zgodbe in manipulirajo, ker imajo interese, kot se reče. Gre namreč za otroke in za resnico, kar je čisto nekaj drugega. In v odnosu do resnice človek ne more imeti nobenih interesov. Najbolj poštena drža, ki jo ima lahko človeško bitje na tem svetu, je tista v odnosu do resnice. Najprej si velja zato ogledati izvrstni film Spotlight (Tom McCarthy, 2015). Treba je vztrajati do konca in prebrati čisto vse, kar piše v odjavni špici. Nihče ne sme zapustiti naslonjača prej. Potem je treba nadaljevati z branjem tega zapisa in se zamisliti. Ne malo, temveč veliko in močno. Še enkrat je treba premisliti slogan, da gre za otroke. Ker je preprosto res, da gre zanje. In če rečem, da gre zares, potem tudi mislim, da gre zares. Ne gre zaradi javnosti, medijev ali politike, temveč zaradi resnice. O njej pa se je treba najprej poučiti, saj resnica na raste na drevesih. In kupiti je tudi ni mogoče.

V zadnjem času zelo veliko govorijo o slovenskem zdravstvenem sistemu. Sam zelo rad verjamem, da je slovenski zdravstveni sistem dober. Verjamem, da ni popoln, saj popolnost ne obstaja. Torej je truizem reči, da slovenski zdravstveni sistem ni popoln. Noben zdravstveni sistem na tem planetu ni popoln. Nikoli ni bil in nikoli ne bo. Slovenski zdravstveni sistem je torej manj-kot-popoln. Verjamem, da je dober. Verjamem celo, da je zelo dober. In da ima zgolj nekaj težav. No, težavic. Vsak sistem ima nekaj težavic. Torej je tudi to truizem. Poleg tega verjamem, da so v vladi in na ministrstvu za zdravje strokovnjaki in drugi ljudje, na primer ekonomisti in menedžerji, ki bodo te težavice odpravili, kot bi mignil s prstom, kajti sodobni kapitalizem temelji na korporativnem občutku za družbeno odgovornost, vseživljenjskem učenju in napredovanju, učečih se organizacijah, enakih možnostih za vse, socialni vključenosti in trajnostnem razvoju (saj bi se v malhi z novorekom našlo še kaj, a bodi dovolj), kar pomeni, da postajajo korporacije vse bolj socialne, moralne in etične ter imajo, prav zaradi tega, vse večji čut za človekove pravice in pravice potrošnikov, to pa obenem pomeni, da je biznis vse bolj človeški in human ter da biznismeni vse bolj skrbijo za blagostanje ljudi in za to, da bi ti uresničili vse svoje potenciale, želje, potrebe, interese in vse drugo. Interesi pa so trije, kot pravi Habermas: tehnični, praktični, emancipatorični. To celotno zgodbo nekoliko zaplete. K tej idilični zgodbi o odličnem zdravstvenem sistemu, ki ga imamo, zato dodajam osebno zgodbo. Resnično. Iz vsakdanjega življenja. Od slehernika. Ker slehernik tudi sem. Sem navaden človek, ki ne pripada eliti. In včasih potrebujem zdravstveni sistem. Ki je odličen, ni pa popoln. Sledi resnična zgodba.

Zakaj imajo ljudje radi Petra Prevca? Ker na najboljši možni način dela, kar delajo skakalci – skače. Ali imajo radi politike? Ne, nimajo jih radi. Zakaj ne? Ker ne počnejo tega, kar bi morali početi, na najboljši način. In kaj bi morali politiki početi? Začetni odgovor ponuja Badiou: ultimativni cilj politike je generični komunizem oziroma čisto zastopanje resnice občestva. Interpelacije zato ne zasluži le Erjavec, temveč jo zaslužijo vsi politiki, ki ne delajo tega, kar bi morali delati, zapisano pa je, kaj bi morali, kakšna je njihova dolžnost.