Filozof in psihoanalitik
Smrt je blizu in z vsakim trenutkom je bliže. Zabavno, kajne? To je citat iz knjige, ki jo trenutno berem: Simon Critchley, The Book of Dead Philosophers. Knjiga je res dobra, a svet zaradi nje jutri ne bo nič drugačen. Ne bojte se boga in ne skrbite zaradi smrti (ibid., str. xxix). Dodajam: življenje je prekratko, da bi ga človek zapravljal, čakajoč na razvijanje nekakšnega duha, ki naj bi zagotavljal boljše čase za vse. Še slabše je, če človek računa na kapitalizem, vlado in elite, da bodo poskrbeli za prihodnost, saj te ni več. Strah pred dolgo depresijo je zato ta hip navzoč celo med mainstream ekonomisti, kar je več kot zanimivo, Stiglitz se bebavo sprašuje, le kaj zadržuje svetovna gospodarstva, da ne rastejo, profitabilnost kapitala je izjemno majhna, nihče pa ne razmišlja o najbolj logični, najbolj prepričljivi, najboljši, najbolj pošteni, najbolj smeli in razumni rešitvi problema, ki je – komunizem. Predvidljiva iracionalnost sveta je srhljiva in se bo nadaljevala. Dokler ne bo povsem prepozno. Po svetu, torej tudi v Sloveniji, saj ne obstaja na Luni.
Iluzije so najbolj učinkovita realnost. Izjava je Adornova, v vozel pa povezuje Nietzschejevo in Marxovo razmišljanje o naravi realnosti, znotraj katere se je vselej dobro vprašati, za koga je realnost, o kateri govorimo, saj celo iste iluzije niso za vse ljudi enake. Učinkovite so, ker se naravno povezujejo s človekovo težnjo k lenobi, ugodju in udobju ter z njegovo prav tako naravno zmožnostjo za fantazme, vraževerje in verjetje. Psihoanaliza zato misli človekovo naravo, zaradi katere so lahko posamezniki zgolj v udobje ali depresijo pogreznjeni atomi, lahko pa postanejo tudi družbeni revolucionarji. Vedno obstaja več možnosti. Morda je še čas.
Pripravljenost na delo zajema tudi analiziranje vsakdanjih simptomov. Eden najbolj kričečih ta hip je vsekakor Donald Trump, zato se mu velja posvetiti kar se da natančno in pozorno.
Ko vam Cerar, mainstream ekonomisti in drugi pripovedujejo pravljice o rasti BDP-ja, nikoli ne povedo zgodbe v celoti. Nikoli ne rečejo, da rast BDP-ja ipso facto pomeni tudi rast količine ogljikovega dioksida v ozračju. Prihodnost bo zato v glavnem taka, kakršna je sedanjost, le nekoliko nenavadno vroče bo.
Kdor hoče razumeti svet, v katerem živi, mora biti nenehno pripravljen na delo, kar pomeni na analizo ali dekonstrukcijo, kot bi rekel Derrida. Pripravljen mora biti tudi na simptome, kot bi dodal Freud, saj mu veliko povedo o naravi realnosti. Spoznanje o nujnosti pripravljenosti na delo je dodatno koristno, ker živimo v svetovih, v katerih je zelo pomembno ustvarjati pojave, fenomene, prepričanja, da je svet drugačen, kot je v resnici. Na primer. Mediji morajo vsak dan prepričevati ljudi, da je dolge depresije konec, da gospodarstvo raste, da zaposlenost raste, da BDP raste, da, skratka, vse raste. Toda resnica je, da trenutno, konec januarja, v glavnem rastejo zgolj zvončki.
Leto 2015 je bilo najtoplejše leto, odkar merimo temperature. Profitabilnost kapitalizma vztrajno pada. In ko je manj profitov, je manj investicij. Če poslušate Donalda Trumpa, ki je sicer milijarder, kar nikakor ni nepomembno, veste, da bi kot predsednik ZDA bistveno zmanjšal davke za elito, da bi bila še bogatejša. Najverjetneje ne bo postal predsednik ZDA, kljub temu pa bo med ljudmi še naprej prevladoval občutek, da v kapitalizmu ni mogoče ničesar spremeniti. Torej: bogati bodo bogateli, revni pa bodo še bolj ubogi. Na voljo bodo imeli tudi novorek, žargon in mnenja mainstream ekonomistov o kapitalistični rasti. Nekateri Nobelovi nagrajenci za ekonomijo tako že lep čas preprosto sporočajo ljudem: sprejmite svet, kakršen pač je, morda pa bo z bogatinove mize padla še kaka drobtinica, da boste laže zdržali. Bolj verjetna je nova recesija, o kateri seveda ne bodo črhnili nobene, saj morajo celo Nobelovi nagrajenci govoriti, kar morajo, da ne bi prestrašili ubogih ljudi, ki morajo biti nadzorovani, da se slučajno ne bi zgodila revolucija. Ta se bo kljub temu zgodila, saj je neizogibna; obstaja objektivna potreba po revoluciji, obstaja pa tudi objektivna možnost revolucije.
Vsa ta leta sem delal kot črna živina, da je pot curkoma tekel po mojih licih. Življenje bi dal za domovino, sedaj pa me obtožujejo, da sem kriv, čeprav nisem vtaknil v svoj žep niti evra. Take in podobne stavke poslušamo iz dneva v dan, ko se na zaslonu prikaže ta ali oni politik, bankir, pripadnik elite in potoči solzo ali dve. Tudi meni gre na jok. Še naprej sledim medijem. Ena sama hvala na račun kapitalizma. Zborovsko prepevanje himen v čast bogatih kapitalistov, ki tako lepo skrbijo za naše nenasitne potrebe po pametnih tehnologijah, robotih in vsem drugem, da je seveda prav in pošteno, da so tudi primerno nagrajeni – na primer vsaj z nekaj milijoni letno, če že z milijardami ne gre. Pa neskončno ugotavljanje, da so v bistvu vsi moralni, če odštejemo nekaj gnilih jabolk in muh enodnevnic. Tudi Bine Kordež je v bistvu, v jedru, v srcu dober človek, le malo ga je zaneslo. V sami srčiki je moralen človek, moralni pa so tudi vsi drugi. Pravzaprav je ves svet moralen, vsi ljudje so moralni, zlo pa je zgolj naključna muha enodnevnica, ki bo z malo zaklinjanja kar izginila. Pojavlja se sama od sebe, nihče je ne vabi, pa je vendar povsod, a le potrpeti je treba čisto malo, pa je ne bo več. Izginila bo, kot pač na hitro izginejo muhe enodnevnice, saj zato se pa imenujejo enodnevnice.
Pravični ni milosten do zla. Univerzalni moralni zakon je preveč globoko vrezan v njegovo srce. Ta dragoceni zaklad zato brani z vsem, kar ima na voljo, in nihče mu ga ne more ukrasti.
Objektivna resnica o neenakosti na tem svetu je torej zastrašujoča. Milijarderji postajajo bogatejši, raja se mora zadovoljevati z drobtinicami. Ljudje lahko vrtijo po rokah pametne telefone, lahko pa seveda tudi čepijo za računalniškimi zasloni in se pustijo fascinirat medijskim vsebinam. V Davosu pripadniki elite prav zato ugotavljajo, da so za prihodnost človeštva zelo pomembni: umetna inteligenca; razvijanje pametnih tehnologij; roboti. O delavcih, o ljudeh torej in o tem, kar imajo med seboj, niti besede. Kaj nas torej povezuje kot človeška bitja? Kapital. Ne me sezuvat! Preprosta psihološka resnica je, da mora človeško bitje verjeti v večno in univerzalno, drugače ne more preživeti. Prav tako je dokazano, da ne more preživeti samo; preživi lahko samo z drugimi ljudmi. Kako naj preživi v svetu, v katerem je videti, da vse manj ljudi verjame v univerzalno in da je edina pomembna stvar kapital, ki ne krepi volje ljudi, ne pomirja srca in ne daje kril intelektu, zato pa daje vrednost vsemu, na primer robotom, pametnim tehnologijam in umetni inteligenci, le univerzalnemu ne?
Recimo, da večkrat ukradeš nekaj piškotov, suhih sliv in žvečilnih gumijev, pa morda še kak kondom v bližnji trgovini ter si visok državni uslužbenec, čigar plača krepko presega dva tisoč evrov neto, če ne štejem vseh priboljškov in privilegijev in dodatkov – na primer za stalno pripravljenost. Ko te dobijo, rečeš, da je tvoja dolgoletna obsedenost s tatvinami duševna motnja, ki jo je treba zdraviti (na primer na državne stroške), in da je sicer s teboj vse v najlepšem redu, da dobro opravljaš svojo službo, da si domoljuben državljan, ljubeč oče, nežen soprog in prijazen sosed. Naši te nemudoma vzamejo v bran, dodajo, da si dober tovariš, izvrsten politik, športnik, ki redno skrbi za svoje telo, in življenje teče mirno dalje. Če prepišeš magisterij in te dobijo, rečeš, da niso dovolj natančno prebrali tvojega izdelka in da ne razumejo akademskih standardov, za katere se ves čas javno zavzemaš, da nisi ničesar prepisal in da si morda sem in tja le nespretno citiral, kot to že sicer dandanes počnejo vsi (danes tako ali tako vsi prepisujejo in kradejo drug drugemu, saj to vsi vemo), da so ti podtaknili, da so tvoji zarotniki, da so se brez razlogov spravili nate kot politični sovražniki, da v tej deželi sploh ni demokracije in da ne obstaja dovolj politične kulture, da bi se sploh še splačalo biti politik, ker nihče ne ceni tvojega garanja, odrekanja, žrtvovanja prostega časa na račun srečne družine, ki ga daruješ za čisto neznane ljudi in v dobro domovine, ki jo zelo ljubiš. Rečeš tudi, da si v stalni pripravljenosti in da ljudje sploh ne vedo, kako naporno je tvoje delo, ker si ves čas pod stresom in se predajaš delu, ki je v skupno dobro. Naši te kajpak mahoma vzamejo v bran, dodajo, da si veliko dobrega naredil za ljudi, pa tega sploh nihče ne ve, da bi moral dobiti priznanje za delo, pa dobiš namesto tega zgolj polena pod noge, in sicer od ljudi, ki kradejo na veliko, ne pa suhih sliv, paštet in tablic čokolade, in življenje teče dalje. Dobiš nesramno visoke nezakonite honorarje k plači, ki je že sicer visoka, rečeš, da si se pokesal, da ti je žal, da si bil sicer vse noči pripravljen na nepredvidljivo, in življenje teče dalje, še preden te sploh kdo vzame v bran. Seveda te vzamejo v bran in rečejo, da zdajle pa res ne gre, da bi odstopil, ko si ravno dobil ugledna mednarodna priznanja.