Filozof in psihoanalitik
Končno, bi lahko rekli in odprli šampanjec. Končno so delavci vzeli zadeve v svoje roke in pokazali naduti eliti, da čisto do konca pa vendarle ne morejo delati vsega, kar jim pade na misel, in da ne morejo razlagati družbenih dogodkov, kot da vsi drugi nimamo nič več možganov kot kaka ličinka. Pa še Erjavec je končno ponudil odstop, ki bi ga moral ponuditi že davno tega, pa tega iz neznanega razloga ni storil. Ampak to je šele začetek, zato moramo s pravim veseljem še nekaj malega počakati.
Slovenski premier te dni na veliko proizvaja simptome; to dela tudi sicer, toda sedaj resnično pretirava. Bolj ko EU razpada, Velika Britanija je pač velikanska, močna in zelo bogata država, ki jo pravkar zapušča, bolj govori o njeni povezanosti, notranji trdnosti, svetli prihodnosti, rasti vsega, harmoniji, sreči in zadovoljstvu državljanov. Njegovo naslavljanje na ljudi je še slabše kot šamanovo, kajti šamani zaklinjajo ljudi in svet tam, kjer jim ljudje verjamejo, zato njihovo copranje celo deluje. V našem svetu je vraževerja dejansko iz dneva v dan več, vendar to ni nikakršno naključje, saj natanko vemo, zakaj nastajajo simptomi in kdaj jih nastane največ. Prihajamo z dežja pod kap – od vraževerja, pripovedovanja pravljic in čaranja k proizvajanju simptomov.
JJ je sam proti vsem. Verjetno si ni nikoli predstavljal, da se bo končalo tako mizerno. Toliko časa je vztrajal v svojem svetobolju, da so ga zapustili čisto vsi; tisti, ki so ostali z njim, so zgolj izgubljeni v vesolju. Drugače se niti ni moglo končati, kajti človek je lahko sam proti vsem, če je na strani resnice, če pa je proti zgolj zaradi svetobolja in depresije, narcizma ali egocentričnosti, je to njegova partikularnost, ki se preprosto mora klavrno končati. Okoli nje se lahko zbere nekaj somišljenikov, ki prav tako čutijo svetobolje, to pa je tudi vse. Dolgoročno nima prihodnosti, kajti ljudje prej ali slej ugotovijo, da ni svetobolje ničesar drugega kot patos, preobremenjenost s čustvi in s problematičnimi idejami o drugih ljudeh, ki naj bi bili krivi zanj.
Danes zjutraj so objavili uradne rezultate referenduma o izstopu Velike Britanije iz Evropske unije. Velika Britanija je izstopila. Za izstop je glasovalo 51,9 % volivcev, ki so se udeležili referenduma.
Kakšna naj bi bila Ljubljana čez četrt stoletja? Ob razmišljanju o tem na prvi pogled ne preveč vznemirljivem vprašanju sem dobil povabilo iz Roga. Prišlo je kot naročeno, saj sem ravno bral članek z naslovom We, the People: Thoughts on Freedom of Assembly, ki ga je spisala Judith Butler. In Rogovci so me povabili, da bi imel predavanje v okviru cikla javnih razprav Rog postaja mesto. Povabilo sem kajpak z veseljem sprejel; predaval bom v četrtek.
Ko politiki in drugi mainstream strokovnjaki vztrajno pripovedujejo neukemu ljudstvu lepe pravljice o razvoju, napredku in rasti, dodajajo pa še svetle, a utopične zamisli o trajnosti in trajanju kapitalizma, delajo temeljno logično napako, ki je tale: njihove osnovne, začetne domneve so kratko malo napačne. Njihova napačnost pomeni, da so premalo realistične, da je epistemologija, na katero se zanašajo, zgrešena. Na kratko: realnost je drugačna, kot domnevajo, zato so njihove napovedi napačne. Napovedovanje prihodnosti mora namreč izhajati iz realističnih spoznanj, ki se nanašajo na samo realnost, ne na kapitalizem. Čeprav se zdi, da ni tako, kapitalizem vendarle ni isto kot realnost.
Aktualni dogodki iz domačih logov in z mednarodnih prizorišč omogočajo zanimive ter poučne vzporednice v razmišljanju o svetu, v katerem živimo. Naj jih naštejem: Rog v Ljubljani; nogometno prvenstvo Evrope v Franciji; strelski pohod v Orlandu v ZDA. Na prvi pogled dogodki kajpak niso povezani in naivnemu domorodcu bi se lahko zdelo, da je kritično razmišljanje o njih zgolj izguba sicer dragocenega časa, ki je obenem denar, kot pravijo. A kot rečeno: taka drža ni le naivna, temveč je kar skrb zbujajoča. Če bi se namreč učenci v šolah zares naučili kritično misliti in filozofirati, bi kot odrasli ljudje razmišljali bistveno drugače. Na primer tako, kot sledi.
Tokratna Tarča je bila zares dobra. Gledalcem in gledalkam je postregla z osnovno lekcijo iz moralne filozofije in filozofije prava, poleg tega pa še z lekcijo o psihopatološkem uživanju v birokraciji in z vpogledom v absurdnost sistema družbenega življenja, zaradi katerega lahko posameznik iz kosti in kože dobesedno umre vsem na očeh, pa ni nujno, da se ob tem zgane en sam človek. V studiu smo lahko spremljali razmišljanje nekaterih dobrih ljudi, ki vendarle obstajajo in vedo, kaj je empatija, kaj pomeni ljubiti bližnjega in kako se upirati norostim sistema. Poučno pa je tudi dejstvo, da se ni pojavil v oddaji niti eden od povabljenih ministrov, ki sicer radi leporečijo in se naslavljajo na navadne ljudi, ko jih potrebujejo za svoje narcistične interese. Takih ljudi ne bi hotel niti srečati na ulici, če pa bi se mi približevali, bi zavil v stransko ulico.
Kdor vsaj za silo spremlja številke, s katerimi si pomagamo pri razumevanju dogajanj na globalnem kapitalističnem odru, zlahka ugotovi, kako mainstream mediji manipulirajo z ljudmi, ki imajo tudi to nenavadno zmožnost, da jim za manipuliranje še plačujejo. Ne mislim zgolj na novorek in žargon, s katerim zasipavajo mediji navadne smrtnike, temveč tudi na čisto zavestno manipuliranje z namenom, da se ljudje ne bi preveč vznemirjali, da ne bi bili razočarani, da ne bi postali preveč jezni in da seveda ne bi prišlo do komunistične revolucije; slednja je kratko malo prepovedana. Pokroviteljski odnos do ljudi pa je mizantropski, saj jih imajo za nedoletno deco, ki ji je treba vsakič znova ponuditi liziko oziroma sladkor, da so še naprej vsaj navidezno zadovoljni z življenjem, čeprav v resnici niso.
V sveti knjigi piše, da obstajata samo dva spola: pravi moški in prava ženska. In danes je edina prava ženska tista, ki rodi vsaj tri otroke in jih vzgaja doma v ozračju domoljubja, slovenske kulture, krščanstva in – neoliberalnega kapitalizma.