Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Podrobnosti: Objavil(a) Dušan Rutar; Ustvarjeno 25 Marec 2016; Zadetkov: 3613

Spoštovani Dušan,

v eni zadnjih kolumen ste pisali o brezposelnih, pa da vas zanima, kaj brezposelni počenjajo v svojem času, s svojim časom, saj so rojeni za ustvarjanje, za delo. Jaz sem brezposeln oziroma nezaposlena oseba. Kakorkoli obrnem, vse je povezano s poslom. Ali sem brez posla ali pa da nisem za posel, torej da s posli nisem kompatibilen. Eden izmed mnogih. Tudi sam se sprašujem, kaj počnem s svojim časom. Občutek imam, da sem življenje že zamudil, da mi uhaja iz rok, ta moj čas, čeprav imam šele skoraj 36 let. Kot je rekel James Joyce: moja usta so polna gnilih zob in srce polno gnilih ambicij, bi jaz lahko v skladu z njegovim duhom rekel: moja usta so polna mrtvih ter manjkajočih zob, srce polno pozabljenih, umrlih ambicij. Imam par sto prijateljev na Obrazniku/Obrazni knjigi, s tujko Facebook – ki nas dela fejst bukove, saj nam jemlje sok substance, ki smo si jo nekoč delili s fizičnimi srečevanji, vse bolj pa so ta fizična srečevanja v suspenzu, saj ostajajo zamrznjena na družabnih omrežjih –, pa vendar redko koga, s katerim bi se lahko pogovarjal. Težko je biti brezposeln. Občutek imam, da se prijatelji, znanci izogibajo srečevanjem z brezposelno osebo ali pa nekako ne zastavijo kakega direktnega vprašanja, kot da je biti nezaposlen tabu. Na delu je neka tajba in potem se vsi gremo neko igro in se vrtimo kot mačka okrog vrele kaše in se pogovarjamo o hišnih ljubljenčkih. Seveda mi je to bedno. Na nek način vsi hočemo biti politično korektni; zaposlena oseba si misli: težko mu je, nima joba, potem ga tega ne bom spraševala, jaz si pa mislim: bedna so mi ta vprašanja, komentarji o mačkah, psih, neka trivialna vprašanja, ta varnostna blazinica, ko človek ne ve, kaj bi vprašal, pa da ni neprijetne tišine, govori o mačkah, psih, o novicah na internetu, o tračih na 'fejsu', pa si rečem, ok, da ne bom prizadel osebe, pustim mojo nemirno kri pri miru, čeprav je potem samo še bolj nemirna in se pogovarjam o hišnih ljubljenčkih, o ničemer zares pomembnem, kot bi se pogovarjal o količini in kvaliteti lanskega snega in razpravljamo o hišnih ljubljenčkih, kot da so to ljudje in da imajo celo svojo osebnost. Noro, ne? Moja duša pa si želi samo stran. Kajti besede so kot voda; sicer so na mizi, krožijo, moja duša pa je še vedno žejna.

lp a

Dodaj nov komentar

Podrobnosti: Objavil(a) Dušan Rutar; Ustvarjeno 23 Marec 2016; Zadetkov: 4956

Prebivalci te dežele smo že navajeni, da v javnost letijo izjave politikov, ki so kot kosti, s katerimi se je mogoče ukvarjati, kar pomeni, da jih je mogoče glodati. Včasih je tako ukvarjanje potrebno in koristno, saj so nekatere izjave učinek delovanja pomembnih družbenih in političnih dejavnikov, ki oblikujejo naš vsakdanji svet. JJ torej mirno zapiše: Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C im Mojce PŠ. Eno za 30€, drugo za 35€. Ob branju te izjave se mahoma porodi nekaj zanimivih in ne preveč zahtevnih vprašanj. Zakaj bi namreč JJ-ja zanimalo, kdo je prostitutka in kdo ni? Kakšen interes bi utegnil imeti za ugotavljanje, katera ženska je odslužena prostitutka in katera ni? Možnih je več odgovorov. Tudi zato, ker je JJ moški, prostitutki, o katerih spregovori, pa sta nedvomno ženski.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti: Objavil(a) Dušan Rutar; Ustvarjeno 21 Marec 2016; Zadetkov: 4354

Imenujejo ga Peter Veliki – Petra Prevca namreč. In zares je velik. Je največji. V več pogledih. V majhni Sloveniji.

1 komentar

Podrobnosti: Objavil(a) Dušan Rutar; Ustvarjeno 16 Marec 2016; Zadetkov: 4089

Ob branju brutalno neizprosne knjige z naslovom Syria Burning: A Short History of a Catastrofe, ki jo je spisal Charles Glass, izšla pa je pri londonski založbi Verso, in sicer pred nekaj dnevi, sem se mahoma spomnil empiričnih fragmentov iz nedavne zgodovine Slovenije, ki jih lahko povežem v zgodbo, ob pripovedovanju katere lahko vsakemu dobronamernemu ali širokogrudnemu poslušalcu postane kristalno jasno, v kakšni državi v resnici živimo in kako malo inteligence je na delu pri njenem vodenju, čeprav je tamle zunaj izjemno dobro plačanih menedžerjev ali upravljavcev kot listja in trave. Morda natanko zaradi njih.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti: Objavil(a) Dušan Rutar; Ustvarjeno 14 Marec 2016; Zadetkov: 4812

Slovenija je sicer čudovita, mirna majhna podalpska država z malo morja, z veliko gozdov, z veliko pitne vode in z zeleno prestolnico Evrope. Njeni prebivalci so pošteni, pridni, ustvarjalni, miroljubni, kleni. V njej ni omembe vrednega števila tujcev, če odštejemo turiste, ki se za kratek čas sprehodijo skoznjo, ni migrantov in ni prebežnikov, poleg tega pa izvaja tudi šengen, kot je treba, oziroma kot se spodobi. Ko pa pogledamo onkraj spektaklov, iluzij, fantazem in pravljic v vsakdanjo empirijo, je precej drugače. Zanimivi so zlasti protesti proti prebežnikom, ki se še vedno dogajajo, čeprav, kot rečeno, izvajamo šengen in prebežnikov sploh ni; zlasti ni tistih, ki bi pri nas hoteli ostati. Proti komu potemtakem protestirajo kleni Slovenci in klene Slovenke? Vredno razmisleka.

1 komentar

Podrobnosti: Objavil(a) Dušan Rutar; Ustvarjeno 12 Marec 2016; Zadetkov: 4125

Dragi Dušan,

napiši kaj na temo tega, kar ti bom napisala sedaj.

Pred dnevi si napisal kolumno na temo depresije. Dobro, da sem jo prebrala z zamudo, da sem videla tudi komentarje. Malo daljši komentar moškega, ki govori o kontroli nad lastnim življenjem, je še posebej pritegnil mojo pozornost. Imam sodelavko, ki ima težaven simptom. Problem je v tem, da je v tem svojem stanju začela zelo uživati. Obnaša se po principu: le bolezni mi ne vzeti, oz. ker sem bolna, mi pripada ta in oni privilegij. Mislim, da si zlobo invalidov sam zelo dobro doživel.

Ob tem pomislim na stare starše, ki so preživeli drugo svetovno vojno in so bili po vojni dejansko tako rekoč brez gat. Zlasti moja stara mati, očetova mati, je bila še posebej travmatizirana kot najstnica, saj je bila internirana na Rabu. Tam ji je od lakote umrl oče, sama pa je v letu in pol postala kost in koža. Izpostavljala se je nenehni nevarnosti, da je zase, za mamo, brate in sestre nagrabila čim več hrane. Goljufala je tako, da se hrano pobirala dvakrat. Enkrat v vrsti za odrasle, drugič za otroke. Dodatno jo je travmatiziralo, da je njen oče menjal hrano za cigarete in potem umrl od lakote. Doživela je grozote, o katerih ne pišejo, da so se dogajale na Rabu Videla je, kako je neka ženska rodila očitno deformiranega otroka. Nacisti so ji ga odvzeli in ga dali v kozarec za vlaganje ter ga imeli na polici v formalinu. Dnevno je bila bodisi priča bodisi žrtev poniževanja, ko so jim podtikali podgane v mineštro in niso imeli kaj drugega, kot da podgane pomečejo iz krožnikov in jedo dalje. Pa vendar nikoli ni izgubila vere v življenje, vere v to, da zmore poskrbeti zase in za svojo družino.

Površen pogled kaže, da smo danes ljudje mnogo bolj travmatizirani kot pa generacija, ki je preživela drugo svetovno vojno in je preživela mladost v resničnem pomanjkanju. Zlasti se kaže nekakšna ohromljenost v odnosu do lastnega življenja in zmožnosti poskrbeti zase. Na vsakem koraku slišim tole: Ja, kaj pa naj.

Kako ti vidiš te stvari?

1 komentar

Podrobnosti: Objavil(a) Dušan Rutar; Ustvarjeno 09 Marec 2016; Zadetkov: 4090

Slovenija si lahko oddahne: migranti, muslimani, begunci, prebežniki, teroristi in drugi katastrofalni naravni pojavi v obliki veletokov, tokov, rek, rečic, potokov, gorskih studencev in drugih podzemnih izvirov bodo odslej tam nekje, kar pomeni, da bodo zunaj naših meja. Ta problem je torej rešen in ko bo konec vojne v Siriji, bodo petični turisti in pripadniki elite lahko vnovič hodili na eksotične počitnice občudovat pristne razsežnosti nepokvarjene starodavne asirske kulture, njene kipe, če jih je sploh še kaj, naravne lepote moderne Sirije, turistični vodniki pa jih bodo morda popeljali z džipi tudi do ostankov v vojni porušenih mest, ki so lahko v zahajajoči svetlobi dneva videti prav zanimivi. Še naprej pa ostaja tale domačijski problem: misliti ali raje ne, ker je tako udobno ne-misliti in biti zabit kot štor? Odsotnost naštetih naravnih pojavov namreč ne zmanjšuje števila depresivnih Slovenk in Slovencev, ne preprečuje ljudem, da bi še naprej delali samomore in se nalivali z alkoholom, ne povečuje inteligentnosti vsakdanjega življenja in tega, kar imajo državljani med seboj, zlasti pa ne vpliva na kultiviranost domorodcev, ki bodo še naprej prepričani, da je njihova kultura samozadostna in vredna več kot katera koli muslimanska, če se za hip omejim samo nanje.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti: Objavil(a) Dušan Rutar; Ustvarjeno 05 Marec 2016; Zadetkov: 8123

Ni tako preprosto. Premalo je reči, da so zdravila, ki jih predpisujejo zdravniki in psihiatri Slovencem in Slovenkam, da navidezno zdravijo depresije, anksioznost in druge zadeve iz tega registra, vsa po vrsti škodljiva, da uničujejo možgane in podobno. Zadeve so bolj komplicirane, zato je dobro prebrati kako dobro knjigo, ki govori o farmaciji, sodobnih biotehnologijah in posegih v človeško dušo, s katerimi želijo strokovnjaki prepričati ljudi, da jih zdravijo. Na primer tole: Thomas Szasz (2002), Liberation by Oppression: A Comparative Study of Slavery and Psychiatry.

5 komentarjev