Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Vsak dober zastopnik oblasti ali moči ali sile vam bo rekel, da ljudje potrebujejo disciplino in red. In če hočete, da pade komu čeljust dol, mu vrzite v obraz teoretski žargon, ki ga morda še sami ne razumete čisto dobro in vam je zgolj všeč, morda pa ste še malo zaljubljeni v njega oziroma v njegovega avtorja, podprt s ščepcem matematike ali statistike, kar je tako rekoč isto. Recite, da je nekaj matematično dokazano in vsi bodo tiho. Nihče ne bo pisnil, ker si ne upa. Od malega ga namreč šolniki vzgajajo, da je matematika strašno disciplinirana in urejena in natančna in rigorozna in da razvija ne vem kakšne kognitivne funkcije in da so matematiki silno natančni in neizprosni in disciplinirani in pametni in inteligentni in rigorozni in bla, bla, bla. Če nekaj rečejo, tako sklepajo učenci, tako tudi je in pika. Pri matematiki so zato učenci pogosto dokazano prestrašeni, to dokazujejo z matematiko in s statistiko podprte znanstvene študije, in v glavnem disciplinirano in urejeno molčijo, ko poslušajo učiteljeve abstrakcije, ki jih ne razumejo. Ljudje, ki ne upajo misliti s svojo glavo, so takisto disciplinirani in urejeni in se vse življenje bojijo kar koli reči, zato so tiho celo tedaj, ko poslušajo neumnosti. Posledice so seveda katastrofalne.

Medtem ko najbolj ugledni znanstveniki tega sveta, kot na primer: Peter Wadhams, Mark Jacobson, Stephen Salter, Malcolm Light, pozivajo vlade in jih rotijo, naj zaboga že naredijo nekaj korenitega, da se ognemo katastrofi, ki nam jo s hitrimi koraki približujejo globalne podnebne spremembe, v Sloveniji mirno odprejo fontano, iz katere teče nesramno drago pivo, zanjo pa je bilo treba odšteti zajeten kup denarja, s katerim bi sicer lahko pomagali številnim revnim družinam ali pa bi ga uporabili za skrajševanje obupno dolgih čakalnih vrst, v katerih stojijo bolni ljudje. S fontano naj bi pritegnili trume turistov, pravijo. Lahko bi jih seveda povprašali, če mislijo resno. Kako pa bo zares, onkraj spektaklov, všečnih iluzij, utopističnih scenarijev in neoliberalne propagande?

Vedno znova me kdo z bolj ali manj slabo prikrito grozo v očeh povpraša, zakaj vendar ne jem mesa; navadno zraven še pripomni, da ga vsekakor moram jesti, ker bom sicer povsem oslabel; samo po sebi je razumljivo, da oslabelost ni dobra, zato tak sklep prepusti meni, prepričan, da mi je dal dobro ali vsaj uporabno lekcijo iz vsakdanjega življenja. Zdi se, da ljudi kljub grozi in ironiji ob postavljanju diagnoz zares zanima, zakaj ga ne jem. Čemu bi me sicer spraševali? Seveda je mogoče, da jih kognitivni vložek, ki je potreben za razpravo, sploh ne zanima, da se torej zgolj zgražajo, da hočejo biti pokroviteljski, da moralizirajo, da se jim smilim, ker ne uživam živalskih beljakovin in maščob, ker so prepričani, da sami vse to zelo potrebujejo ter da je zanje dobro in da dobro vedo, zakaj je tako. Če jih zares zanima, zakaj ne jem mesa, jim tukaj vsem naenkrat odgovarjam, saj natanko vem, zakaj ga ne jem, vem pa tudi, zakaj bi bilo dobro, da bi sami omejili uživanje mesa – pa še česa drugega. Prvi argument je dobesedno pri roki: zadošča že, če na kratko vržemo vsaj eno oko na statistične podatke o debelosti, tumorjih, rakastih obolenjih in drugih smrtonosnih stanjih med populacijo. In dodajam: zdelo bi se jim nenavadno in čudaško, če bi jaz njih spraševal, zakaj jedo meso, zlasti rdeče. Vprašanje je, če bi znali pojasniti svoj odgovor. Mislim, zares pojasniti, ne kar nekaj klišejskega zamomljati v odgovor, češ da itak vsak človek je meso, saj zna to vsakdo, a s tem ne pojasni prav ničesar.

V Sloveniji naj bi uzakonili prepoved pretepanja oziroma fizičnega kaznovanja otrok. Ljudje so se stereotipno, kot po navadi in samodejno, v hipu razdelili v dva tabora: eni zagovarjajo pravico do takega kaznovanja, drugi seveda nasprotujejo. Skoraj neverjetno pa je, da lahko v sodobnem, civiliziranem svetu kdo razmišlja, da bi udaril lastnega otroka ali ga fizično kaznoval. Zadeva je še hujša: če ti je dovoljeno udariti lastnega otroka, ni razloga, da na bi udaril še koga drugega. Večkrat pa sem že zapisal, da je evolucija obdarila ljudi z zmožnostjo za nadzorovanje lastnega vedenja in celo za nadzorovanje samega nadzorovanja. Drugo ime za to je učenje samih načinov učenja. In udarci prav nič ne prispevajo k takemu učenju. Dejansko je skrajni čas, da se naučijo ljudje vesti modro in spoštljivo drug do drugega. Spoštovanje drugega človeka po definiciji ne zajema pretepanja ali fizičnega kaznovanja. Če Hitler ne bi bil tolikokrat tepen, kot je bil, ker ga je oče mlatil kot psa … Vsekakor imam rad pravila, ki korigirajo emocije. Študiram izjemno knjigo: Jean-Pierre Changeux, Antonio R. Damasio, Wolf Singer, Yves Christen (ured.). Neurobiology of Human Values. Jean-Pierre Changeux v njej zapiše: naša odgovornost je, da nujno ustvarimo etični model, ki prekinja z nasiljem, netolerantnostjo in zločini iz preteklosti ter omogoča učinkovitejše preživetje in blagostanje ljudi. Dodajam: v takem svetu ni čisto nobene potrebe, da bi se pretepali ali fizično kaznovali, ker smo simbolna oziroma duhovna bitja. Že živali kažejo znake empatije, recipročnosti in imajo občutek za pravičnost. Pri ljudeh bi moralo biti vsega tega še veliko več. A ne brez učenja. Na srečo je evolucija ustvarila daleč najboljši stroj za učenje – možgane. Le uporabljati jih je treba. Najprej pa jih je treba znati uporabljati – in smo zopet pri potrebi po učenju.

Iz dneva v dan poslušamo isto neoliberalno lajno, ki jo vrtijo zlasti politiki: potrebujemo močno, enotno in samozavestno Evropo, kajti samo znotraj nje smo močni, enotni in samozavestni tudi sami, kar pomeni, da uresničujemo svoje interese in skrbimo za perspektive, v katerih so vsi državljani zadovoljni & sledijo svojim sanjam & so uspešni & zadovoljni & vse drugo & vse raste. Slovenci, ki živimo znotraj Slovenije, pa se lahko resno vprašamo: ali perspektive in interese, ki naj bi jih zadovoljevali, sploh imamo? Kdo jih artikulira? Politiki? Gospod Pahor? Mislim na Borisa, seveda. Lahko je lepo in všečno govoriti, to zna vsak tepec, kakšna pa je kruta realnost?

Še nedolgo nazaj bi zapisani poziv razumeli kot izzivalno in celo predrzno pozivanje ljudi k nevarnim in zaradi tega neželenim družbenim spremembam. V Jugi bi takoj specialci iskali avtorja zapisa in ga ročno postavili pred strogega sodnika, češ da je družbeno nevaren element, hujskač, anarhist, separatist ali kaj podobnega. Čisto naključje je, da pravkar berem knjigo z naslovom Practices of selfhood, ki sta jo spisala Zygmunt Bauman in Rein Raud, izšla pa je lansko leto pri založbi Polity.

Pravkar je minil še en državni praznik, povezan z nenavadnim in zdravemu razumu težko dojemljivim odhodom Marije, Jezusove matere, ki je bila ženska in do konca življenja devica (sic!) ter je brezmadežno spočela, od svetega duha, kajpak, in nato še rodila otroka, v nebo; njen soprog Jožef, ki je bil vsekakor moški, kot potrjujejo neodvisni zgodovinski viri, v vsej tej zgodbi kratko malo ni pomemben – kot da ga ni bilo in kot da ni imel v zelo patriarhalno urejeni družbi tistega časa čisto nobene vloge pri vzgajanju mladega sina, ki je za zdrav osebnostni razvoj potreboval tudi očeta, saj nas razvojna psihologija že dolgo uči, da otroci potrebujejo tako očeta kot mamo, da bi živeli v srečni družini, o tem pa znajo nekaj malega povedati celo tukajšnji konservativci, ki se zelo zavzemajo za pravico otrok do staršev različnega spola, pri čemer na žalost ne ločijo niti med biološkim spolom in spolno identiteto.

Obstajajo nujne iluzije. Seveda se lahko vprašamo, za kaj so nujne, za koga so nujne. Za koga so na primer nujne iluzije, da morajo ljudje uživati meso živali? Za koga so nujne iluzije, da je kravje mleko zdravo in dobro za ljudi? Takih iluzij je veliko, vendar naj ti dve zadoščata. Rdeče meso je dokazano karcinogeno, kravje mleko pa je dobro za teličke, da postanejo biki ali krave, nikakor pa ni dobro za ljudi. Odgovor na vprašanji je zato nadvse zgovoren: za industrijo, za korporativne lastnike farm. Ali kot bi rekel Marx: za profite (nekaterih). Vselej gre namreč le za peščico. Zanje so profiti, za vse druge so iluzije ali ideologije. Ideje so zato še vedno zelo, zelo pomembne, kot bi rekel Platon, saj brez njih ni iluzij in ni ideoloških praks, s katerimi vzdržujejo ljudi v pokorščini in nevednosti. In da ne bo nesporazuma: pokorni in nevedni so tudi lastniki kapitala.

Živimo torej v svetu, v katerem je vse bolj očitno, vse bolj jasno in razvidno tudi ne preveč izobraženi in razgledani stari mami, da lahko zgolj politična levica naredi nekaj, da se bo svet spremenil na bolje. Desnica tega med drugim preprosto ne more storiti, ker ni zmožna za to, kar želim zagovarjati v nadaljevanju.

Ko v teh dneh vnovič beremo o profesorjih in doktorjih znanosti in dekanih in dekanjah, bivšem ministru, prodekanih in drugih osebkih, ki so jim fakultete izplačale za več kot milijon in pol bruto dodatkov k plačam, ko poslušamo obenem novorek in pravljice o tem, v kako lepi domovini živimo in kako nam gre dobro, ko vrhunski doktorji znanosti z objavljenimi znanstvenimi monografijami, znanstvenimi članki v tujih revijah z visokim ugledom, s prevodi vrhunskih tujih del v slovenski jezik in z drugimi referencami skoraj crkujejo od lakote, ker ne morejo dobiti službe, delajo na bedno plačanih delovnih mestih, za katere se sploh niso usposabljali, ali pa živijo v hotelu Mama, se moramo vprašati tole. Kaj pa, če se je nekaterim ljudem, ki upravljajo s to državo, saj je država kakor veliko podjetje, s katerim upravljajo managerji, zares zmešalo? Besede zmešalo ne uporabljam v pejorativnem smislu, torej je ne uporabljam kot žaljivko, temveč jo uporabljam v čisto preprostem pomenu slovenske besede zmešati. Ko na primer damo v lonec malo žabjih krakov, dihurjeve dlake, slonove krvi, kravjega dreka in želodčne vsebine mamuta, vse skupaj zalijemo z menstrualno krvjo device in pomešamo, lahko rečemo, da je v loncu nekaj, kar smo mešali in je to sedaj tudi dobro premešano ali zmešano.