Filozof in psihoanalitik
Da bi se izognili predsodkom, moramo biti pripravljeni in voljni poslušati oziroma slišati. To sta skoraj sočasno zatrjevala Freud in Heidegger. In na kaj sta mislila? Mislila sta, da se moramo ljudje učiti misliti; premalo mislimo, zato bi se morali še nekoliko potruditi. Obenem sta se z izjavo navezovala na sorazmerno preprosto filozofsko in kognitivno spoznanje, da pravi učitelj nauči učenca samo nečesa – učenja. Ta se mora naučiti samo nečesa – samega učenja. Njegova dolžnost je, da se nauči učiti in misliti. Učitelj je pred učencem samo zato, ker se uči bolj kakor on. Učitelj se mora nenehno učiti učenja, da bi omogočal učencem, da se učijo. Biti mora bolj učljiv, kakor so učljivi učenci. In v kakšni povezavi je vse to s spravo slovenskega naroda in s predsednikovo izjavo, da sprava že poteka in da bomo postali Slovenci in Slovenke zaradi nje bolj človeški? Kaj sploh pomeni biti bolj človeški?
Sprejemanje podkupnin je človeško. Ljudje od nekdaj sprejemajo podkupnine in jih tudi dajejo, če imajo dostop, če imajo vsaj kako malenkost, s katero bi lahko koga podkupili. Bolniki bi radi prišli hitro do ustreznega zdravnika in bi bili radi čim prej deležni ustreznega zdravljenja. Radi bi bili zopet zdravi. Tudi to je zelo človeško. Vsakdo razume, da je to res. Vsako živo bitje namreč 'želi' biti zdravo. Zmožno se je zdraviti tudi samo, zato skrbi zase, kot pravimo. Maturana in Varela sta za tako delovanje že pred desetletji skovala izjemen izraz: autopoiesis. Človek, ki torej želi biti čim prej zdrav, lahko tudi ponudi kakemu zdravniku denar. Če ga ima, seveda. Če ga nima, ga ne more ponuditi in samo čaka. Ne more preskočiti čakalne vrste, ki je včasih fantastično dolga. Včasih obupa in ustreli kakega zdravnika, potem pa še sebe. Včasih umre, preden pride na vrsto za kako operacijo. Zdravnikov namreč primanjkuje. In medicinskih sester tudi. Primanjkuje tudi najnovejše in najboljše opreme, ki je, razumljivo, izjemno draga. Država bi lahko rešila problem z levo roko, a ga ne reši. Tamle zunaj je zato veliko bolnih ljudi, ki zgolj čakajo in so obupani. Nekateri obiskujejo tudi šarlatane, šamane in vrače. Pravijo, da bi storili vse za svoje zdravje. Nekateri ga zaradi šarlatanov tudi izgubijo. Ministrica za zdravje pa se zgolj spreneveda, ko pred kamerami razlaga, kako bo že jutri vse čisto drugače. Ne bo drugače, ker ne more biti drugače. Sprenevedanje ne pomaga. Pravzaprav je del sistema, ki deluje tako, da ne bo nič drugače in bo sprenevedanje še naprej obstajalo. Obstajalo bo tudi podkupovanje. Zdravniki niso imuni pred njim. Imuni niso niti policisti. Redkokdo je imun. Ministrica ne razume, da je kapitalizem sistem, znotraj katerega se dogaja podkupovanje. Saj se je v fevdalizmu tudi, toda to nas v tem trenutku ne zanima.
Predsednik države je oni dan pomirjajoče izjavil, da nas bo sprava, ki se je po njegovem mnenju že začela, naredila bolj človeške. Poglejmo, ali ima prav ali se moti. Zastavimo si filozofsko vprašanje: kaj nas zares dela bolj človeške, kaj nas dela najbolj človeške? Če nas nekaj dela človeške, ni razumno, da ne bi razmislili, kaj nas dela najbolj človeške. Naš cilj mora biti najbolj človeško vedenje, ne tisto, ki se nam zdi še kar dovolj človeško. Nobenega dobrega razloga tudi ni, da ne bi prebrali, kar je o tem napisal Kant.
V teh dneh lahko meščani in meščanke prestolnice gledajo dokumentarni film, ki ga projicirajo na pročelje Frančiškanske cerkve v strogem središču mesta. Na prvi pogled bi lahko rekli, da je to hvalevredno početje, ki pač sodi v sodobno meščansko kulturo. Poleg vseh mogočih prireditev imajo tako meščani in meščanke na voljo še zastonjske projekcije filmov na prostem. Zadeva postane vredna dodatnega razmisleka v trenutku, ko vemo, o kakšnem filmu govorimo. Govorimo namreč o filmu z naslovom Čudež življenja. Meščankam in meščanom tako prikazujejo film o spočetju in razvoju človeškega zarodka. Nekateri izmed njih so proti takemu prikazovanju filma. Sam sem zelo za tako prikazovanje. Naj razložim.
Če poslušate te dni slovenske politike in zastopnike elite, piarovce, spin doktorje, birokrate in mainstream ekonomiste, zlahka spoznate, da so navdušeni nad mednarodnim dogovorom, da bomo družno zmanjšali količino problematičnih izpustov v zrak za nekaj odstotkov. Do leta žblj naj bi tako v Sloveniji zmanjšali količine nevarnih toplogrednih molekul za 15 %. Navadno isti ljudje v svojih nastopih v javnosti in pred kamerami še podčrtajo, da se je Slovenija zavezala k takim ciljem in da jih bo vsekakor spoštovala, saj je pridna, disciplinirana, redoljubna in ubogljiva. Če pa ste resni in berete znanstvene članke, razmišljate precej drugače in se mimogrede še vprašate, zakaj vam trosijo pesek v oči. A odgovor je že na dlani: da bi spali še naprej.
Ko je sloviti francoski sociolog in filozof Jean Baudrillard razvijal koncepte o inteligentnosti zla, politikah in retoriki hiperrealnosti, imploziji družbenega, udejanjanju utopij, agoniji sodobne oblasti in simuliranju sveta, so ga številni ljudje polivali z gnojnico in ga 'kritizirali'. Danes, ko smo do vratu pogreznjeni v vse, o čemer je pisal in razmišljal, se ga le še redki spominjajo, mnogi pa preprosto živijo po scenarijih, ki jih ne morejo razumeti, ker niso prebrali ene njegove knjige. In beda vsakdanjega življenja, ki jo pred našimi očmi uprizarjajo zlasti pripadniki elite, je že tako srhljiva, da človek ne ve več, ali sploh še kaj reči ali pa se preprosto odpraviti v kako drugo vesolje. Sledi kajpak analiza še ene cvetke iz domačih logov.
Vnovič se peljem v službo in sem še vedno vesel, da jo sploh imam, zopet je lepo vreme, sončece se že kaže izza obzorja, napoveduje se lep, sončen in topel zgodnjejesenski dan, na radiu je še vedno slovenska pesem, ker so jo uredniki dolžni pošiljati v eter, poročila so ob isti uri kot vedno in prijazni glas mi sporoča, da je SDS vložila interpelacijo zoper celotno vlado. Sledi še ena nujno potrebna lekcija, ki ne bo spremenila ničesar, in bo vse še naprej enako, kot je že doslej.
Peljem se v službo, ves spočit in svež, jutro je prijetno toplo, sonce se dviguje nad obzorje, radio imam odprt, na sporedu so slovenske pesmi, ker po zakonu tudi morajo biti, tam so poročila ob običajni uri in nenadoma – stara lajna. Ministrica za notranje zadeve bo odpotovala v tujino, pravi glas iz radia, in se tam pogovarjala s tistim-kako-se-že-piše. Prav, v redu, kaj mi hočejo s tem sporočiti, saj je to njena služba, za katero je dobro plačana, vsekakor pa bolje kakor delavci. Toda ne! Pogovarjala se bo o strahu pred novim begunskim valom (sic.). V trenutku se odločim, da ministrici in članom vlade in njenemu prvaku in drugim političnim prvakom in sploh vsem, ki se bojijo valov, dam lekcijo, ki jo zaslužijo. Sicer potem ne bo nič drugače, ker so sile teme kratko malo premočne, toda lekcija je objektivno potrebna, zato izpolnjujem dolžnost intelektualca, ki zna in hoče misliti s svojo glavo. Torej mislim.
Propagandno sporočilo, zapisano v naslovu, je za vse enako; avtor slogana seveda nisem jaz. Nanaša se na vsakega človek in s tem na vse ljudi, kar pomeni, da bodo imeli vsi ljudje več, če bo delovalo, kar so si zamislili njegovi avtorji; upravičeno smemo domnevati, da pri nagovarjanju ljudi ne želijo nikogar izključiti. A ljudje ne bodo imeli le več, saj bodo imeli več vsega. Kdo bi namreč lahko mislil, da bodo imeli le več tega ali onega. Taka je narava zaprtega, totalnega sveta: v njem živijo vsi ljudje, ki jim obljubljajo, da bodo imeli več vsega. Torej nimajo prihodnosti, saj kopičenje istega po definiciji ne pomeni prihodnosti, temveč pomeni le več sedanjosti in njenih različic. Toda to še ni vse.
Kdor gleda v zadnjem času televizijski dnevnik nacionalne televizije, se mora vprašati vsaj tole, kajti kdor zna misliti in se je morda v šoli, kamor je zagotovo hodil, saj morajo po zakonu hoditi vsi, usposabljal celo za kritično razmišljanje, enostavno nima nobene druge možnosti, kar pomeni, da nima svobodne volje, da bi se odločal, ali (kritično) razmišljati ali ne. Kaj se je torej zgodilo, kaj se dogaja, kako je z uredniki in z novinarji in z direktorjem in z nadzorniki in z vsemi drugimi, ki so tam, na RTV Slovenija namreč, zaposleni? Nekaj je povsem očitno tudi iz vesolja. Gledalec, ki ima povprečen inteligenčni količnik in se pripravi, da bo gledal osrednjo informativno oddajo in se na hitro poučil, kaj pomembnega se dogaja okoli njega, da bo vsaj za silo poučen in razgledan in bi lahko sodeloval na kakem povprečnem kvizu, je po pol ure: zdolgočasen, frustriran, naveličan žargona in vedno enakih stavkov o vedno enakih temah, ki zajemajo vedno enako površinsko in površno razglabljanje o tem: kdo-je-ukradel-ne-vem-koliko-denarja-in-je-seveda-nedolžen-in-se-preganja-po-sodiščih-da-bi-to-dokazal-vsem-ki-jih-to-zanima-pa-tudi-vsem-ki-jih-ne; kam-je-izginila-ta-milijarda-pa-ona-milijarda; kaj-pravi-ta-politik-in-kako-se-drugi-z-njim-ne-strinja-in-kako-zelo-pomembno-je-da-se-ne-strinja; kdo-bo-koga-interpeliral-in-kdo-koga-podpira-in-kdo-koga-ne-podpira; kdo-bi-moral-v-zapor-pa-tja-gotovo-ne-bo-šel-ker-bo-v-zadnjem-trenutku-nepopravljivo-zbolel; kako-bo-vse-raslo-in-bomo-vsi srečni-in-na-varnem-in-čakalnih-vrst-sploh-ne-be-več-ker-bodo-nenadoma-izginile; katere-planke-je-spet-treba-postaviti-da-bomo-varni-pred-nebodijihtreba-in-bomo-še-vedno-čisti-pa-neomadeževani. Morda pa je doseglo vse skupaj vrhunec včeraj zvečer.