Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Take so trenutne bolj ali manj splošno sprejete sanje: lahko sem nekdo. Nekaterim ljudem se tudi uresničijo. V risanem filmu Zootopia (Byron Howard, Rich Moore, Jared Bush, 2016) spremljamo uresničevanje takih sanj, ki pa je obenem izjemen in aktualen družbenopolitični komentar, ostra antropološka kritika predsodkov, stereotipov in napačnih prepričanj o drugačnosti in drugih ljudeh ter nadvse prijazen in inteligenten vpogled v pogumno držo zajčice Judy, ki zagotovo ni predator, še manj pa je velikonočni zajček, v katerega naj bi verjeli verniki, da bi šlo kapitalizmu še bolje. Ob gledanju razgibanega in z akcijami prepredenega filma, ki nas navdušujejo in prijetno vznemirjajo, se resnično prepričamo, da naivni otroci niso nujno nemočni in nedoletni, da so velike ideje o egalitarnosti, miru in solidarnosti boljše od neoliberalnih klišejev in novoreka, da predatorji morda sploh niso predatorji, ker so zgolj narobe prepričani, da so plenilci, in da družbena harmonija še ne pomeni odsotnosti konfliktov, sporov in zlikovcev, ki jih je treba privesti pred obličje pravice, ker tako mora biti. Kak cinik bo seveda pripomnil, da sanje vselej umrejo, da otroci odrastejo v depresivne, zdolgočasene in prilagojene odrasle ljudi na antidepresivih, in da komunizem ni mogoč, ker se je že v preteklosti izkazalo, da je sama ideja komunizma povsem zblojena in ne ustreza človeški naravi, toda tako lahko razmišljajo ciniki le, ker ne vedo, kaj človeška narava sploh je. Torej ne bi bilo velike škode, če bi se o njej preprosto poučili.

Nevarni ljudje objektivno ogrožajo sebe in okolico, pri čemer je čisto mogoče, da se tega ne zavedajo; prav zato so še nevarnejši, saj se njihove nevarnosti pogosto ne zavedajo niti ljudje, ki živijo z njimi. Zadeva je zares zapletena: nevarni ljudje se redko prikazujejo drugim ljudem kot odkrito nevarni. Praviloma pravzaprav ravno niso odkrito, odprto nevarni. Znani so klišeji o pedofilih, ki so med prebivalci znani kot topli, prijazni, čuteči in inteligentni ljudje. Pogosto o njih pravijo, da nosijo svoja srca na dlani in da se razdajajo drugim. Da so torej nadvse empatični in odprti do drugih ljudi. Prav zato jim na primer otroci tudi zaupajo; sami dobro vedo, da morajo najprej pridobiti otrokovo zaupanje. Obstaja torej zanimiva povezava med pridobivanjem zaupanja (na primer otrok, volivcev) in zlorabami. Kdor ima odprto srce, je lahko tudi ekstremno nevaren človek.

Lahko je biti pameten in udrihati po preteklih režimih, jih imenovati avtoritarni in/ali totalitarni ter se zgražati nad zločini, ki so se dogajali v njih. Čisto nekaj drugega pa je misliti, prepoznavati avtoritarne oziroma totalitarne koordinate aktualnega sveta in opozarjati na zločine, ki se dogajajo tukaj in sedaj, ter na zločine, ki bi se še lahko zgodili. Sprenevedanje je lahko zelo veliko in nevarno. Samo drobna vzporednica. JJ se nenadoma ne spomni vsebine dokumenta, ki ga je sam podpisal pred leti, dokumenta, ki nesporno dokazuje, da je gospod Mrlak želel prestopiti. Njegov simptom je zares zgovoren: kadarkoli se pojavijo dokazi zoper njegovo problematično početje, so ponarejeni, kot zatrjuje. Sprašujem pa se, kakšna je moralna in osebnostna integriteta človeka, ki ne more preprosto priznati, da ga kdaj pa kdaj polomi, da naredi kako napako ali neumnost, da je pač krvav pod kožo, kot smo vsi. Če poslušate JJ-ja, dobite vtis, da imamo vsi ljudje na tem svetu simptome, le on jih nima; vsi delamo napake, le on jih ne naredi nikoli. V taki drži je kajpak nekaj avtoritarnega in totalitarnega, nekaj grozečega in celo nevarnega, zato se ne bi želel družiti z njim; nič čudnega, da ga zapuščajo celo najtesnejši sodelavci, saj s takim človekom res ni mogoče dolgo zdržati. Toda v resnici želim pisati o nečem drugem.

Kapital ni denar, kot so napačno prepričani številni ljudje. Lastniki kapitala hočejo, da ljudje spontano verjamejo, da so različni in da lahko znotraj kapitalističnih okvirov svobodno delajo, sledijo svojim sanjam in so dinamični oziroma aktivni. TO je pravi kapital, nad katerim so navdušeni njegovi lastniki. Da ljudje verjamejo, da spontano želijo biti dinamični in da želijo vsega vsak dan več, da torej delajo, kar morajo delati, in da verjamejo, da to delajo zaradi lastne svobodne volje ter v lastno dobro. In da nikoli ne postavijo okvirov pod vprašaj, da se ne sprašujejo, zakaj mora biti tako. Verjeti morajo, da je vse skupaj preprosto naravno, kot je na primer naravno gibanje Lune, na kateri ni kisika, okoli Zemlje, in da drugače sploh ne more biti. To je ideologija par excellence: da ljudje svobodno želijo več istega, da so svobodno prepričani, da drugače ne more biti, in da se trudijo po najboljših močeh, da bi vse ostalo, kot že obstaja.

Ko se pogovarjajo, kako rešiti kapitalizem pred zanesljivim propadom, je tako, kot bi skušali ugotoviti, koliko ton kisika bi bilo treba izvoziti na Luno, ker je nekdo rekel, da ga tam primanjkuje. Vsak otrok pa ve, da na Luni ni kisika, da ga nikoli ni bilo in da tudi ni nobene potrebe, da bi tam kdajkoli bil.

Gospod Aleš Primc je sprožil gibanje, katerega člani se bodo med drugim trudili tudi za več krščanstva v tej deželi. Tudi jaz sem za več krščanstva. In gospod se mora strinjati z menoj, da ne obstaja krščanstvo brez Jezusa Kristusa. Začnimo pa na začetku.

Če vam kdo reče, da sanje niso uresničljive, ga ne upoštevajte. Tako je zadnjič nagovoril predsednik države mladino, ki je plesala po ulicah. Hotel ji je sporočiti, naj sledi svojim sanjam in naj pri tem ne popušča, naj vztraja in naj bo pokončna, samozavestna. Na prvi pogled je seveda videti, da si predsednik želi samozavestne mladine, ki bo nekoč samozavestno vodila suvereno državo, toda kaj to pomeni v aktualnem družbenopolitičnem okolju, ne v abstraktnem? Če bi jaz nagovoril mladino, bi to storil na povsem drugačen način. Začel bi z nekaterimi preprostimi in zelo konkretnimi vprašanji, da bi me razumela tudi stara mama.

Sveta ni težko spremeniti, pravi Alain Badiou. Zadošča, da je človek srečen. A za to je najprej treba plačati ceno. In se poučiti, kako postati srečen, bi lahko dodal.

Pred nekaj dnevi me je nekdo na predavanju sredi Ljubljane preprosto vprašal, kako spremeniti svet. Ker ni bilo dovolj časa, da mu izčrpno odgovorim, mu odgovarjam sedaj. Vprašanje sem vzel namreč zelo zares.

Če bi vam rekel, da morate vsak dan poslušati iste mainstream ekonomiste, iste menedžerje in bankirje ter iste politike, ki večno govorijo isto, uporabljajo enake stavke in sklepajo na vnaprej predvidljive, stereotipne in klišejske načine, potem pa bi rekel, da je to demokracija, v katero morate verjeti, bi me gotovo poslali k vragu, češ da ste svobodni in da vam ne bo nihče narekoval, kako živeti in v kaj verjeti. Toda vse to delate vsak dan, zraven pa zatrjujete, da ste svobodni in da se nekako že znajdete. Mimogrede: v ZDA je trenutno več ljudi v zaporih, kot jih je bilo v Sovjetski zvezi na vrhuncu njene totalitarne politične ureditve. Razmislite.