Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Še pred koncem devetnajstega stoletja, torej nekaj let po Marxovi smrti in davno pred oktobrsko revolucijo, v Vatikanu staknejo glave in neki škof iz Verone v tistih časih pridiga župljanom: socializem je najbolj podlo suženjstvo, je očitna krivica, je najbolj nora norost, to je družbeni zločin, to je uničevanje družine in javne blaginje, je samooklicani in neizogibni sovražnik vere, in to vodi v anarhijo (Mark Robson (2011), Italy: The Rise of Fascism 1915-1945, str. 8). Nekaj let kasneje izbruhne prva svetovna morija. Zaradi socialistov zagotovo ne.

Psihoanalitična resnica je zelo preprosta: ljudje o zares pomembnih in travmatičnih zadevah v glavnem nočejo vedeti ničesar. Naj to pojasnim na aktualnem primeru iz domačih logov.

Ali je Slovenija (še) zdrava družba? Je odprta? In kaj naj bi ti izrazi sploh pomenili? Zlasti v luči vse pogostejših odporov do tujcev, ki za nekatere Slovence in Slovenke niso nič drugega kot travma v strogo Freudovem pomenu besede.

Zdaj je dokončno jasno in noben dvom ne obstaja več: migrantov in ljudi, ki bežijo pred nasiljem, se je vsekakor treba zelo bati. Bati se je treba moških, pa tudi žensk in otrok. Da ne govorim o transvestitih, homoseksualcih in tretjem spolu – ti so najhujši, ker predstavljajo mešanico nenormalnosti, nenaravnosti in izrojenosti, tujosti in popolne zblojenosti. Tako nikoli ne moreš vedeti, kdo te lahko posili, zakolje, iztakne oči, odseka glavo in jo natakne na kol.

Ubogljivost ima pod določenimi pogoji smisel. Noro vedenje tudi. Celo nacisti in fašisti ne morejo vladati ljudem zgolj s surovo silo, zato potrebujejo tudi sofistiko, zapeljevanje, všečne besede, ideološke prakse, ki generirajo pomen in smisel. Vladanje nad ljudmi vselej terja tudi njihovo sodelovanje, za katero nimajo nobenega dobrega razloga, pa kljub temu sodelujejo. Družbene spremembe so zaradi tega skoraj nemogoče. V tem je nekaj vznemirljivega in težko razumljivega.

Gospod ne zapravi 6800 evrov svojega denarja – če bi zapravljal svojega, ga gotovo ne bi zapravil toliko, ker bi pazil nanj –, temveč zapravi prav toliko javnega denarja. Ko ga dobijo pri razsipavanju tujega denarja, mirno reče, kot da ne ve, zakaj toliko hrupa zaradi njegovega razmetavanja z denarjem, da je bilo zapravljanje racionalno, na koncu pa lakonično doda, da je denar razumno in pametno nalagal v poslovne odnose, kar naj bi pomenilo, da so njegovi kritiki čisti luzerji, ki nimajo pojma o vlaganjih v medsebojne in poslovne odnose, ki terjajo med drugim tudi veliko različnih vrst alkohola, drage večerje, nenavadno hrano in vse drugo iz tega registra.

Pravijo, da nisi pravi Slovenec, če nimaš na zabavi kozarca z alkotom v roki. Če bi bilo to res, bi lahko sklepal, da je alko preprosto inherentna značilnost Slovenca, ne pa na primer Avstrijca. Če bi slednje veljalo tudi zanj, bi morali najti kako drugo diferencialno značilnost, saj bi bila sicer oba enaka. Neumnost sklepanja, kdo je pravi Slovenec, je sicer velika, vendar nekaterih niti to ne moti. Če bi bil človek zloben, bi zato lahko rekel, da pravi Slovenec nima le kozarca v roki, temveč je tudi neumen in uživa v neumnosti.

Cerar je dobil te dni posebno Junckerjevo spodbudo (sic!), ker je predlagal, da bi države sodelovale pri obvladovanju begunskega toka. Naj ponovim: dobro plačani državni uradnik je dobil pohvalo od drugega še bolje plačanega državnega uradnika, ker je predlagal sodelovanje držav pri reševanju problemov, ki že dolgo časa zajemajo številne države in od njih objektivno terjajo sodelovanje, saj so brez sodelovanja problemi preprosto nerešljivi. Sem kaj spregledal ali pa se res nekdo norčuje iz nas?

Mi ne verjamemo v nič. Smo brezbrižni in/ali cinični. Vsak skrbi zase in za svoj ego. Svobodni trgi kljub vsemu ne osvobajajo, neoliberalne pravljice, ki jih poslušamo vsak dan, nimajo nobenega smisla. Potrebujemo nekaj, v kar bi lahko znova verjeli.

Redkokdaj imamo priložnost videti kaj takega, kot je film Pride (Matthew Warchus, 2014). To je eden tistih redkih umetniških izdelkov, ki me od začetka do konca navdušujejo s svojo preprostostjo, neposrednostjo, odkritosrčnostjo, širokogrudnostjo, humorjem, inteligenco, toplino, empatijo in pristnim odnosom do sočloveka. Navdihujejo me, dajejo mi moč, v meni vzbujajo plemenite občutke in mi sporočajo, da je vredno živeti, se bojevati za velike ideale, ideje, skupne stvari, komunizem in s samim bojem ustvarjati smisel življenja, saj vemo, da ta ne pada z neba. Ob takih filmih se ne sramujem solz, obenem pa se prepuščam neizmernemu uživanju v medsebojnih odnosih, ki razkrivajo, kako izjemni so ljudje, kaj vse zmorejo, kaj znajo, koliko volje imajo, kako dobri so in kako se znajo spremeniti, ko spoznavajo, da smo nekje globoko res vsi enaki, čeprav je vsakdo drugačen. In čisto zares postane na koncu jasno, da nas bogati edino in samo različnost, ki jo velja negovati in kultivirati z vsemi močmi, ne pa preganjati, poniževati in uničevati. Kultiviranje različnosti je sicer pametno in je dobro, toda oboje se v življenju vedno znova nekam izgubi, uveljavlja pa se to, kar je neumno, grdo, pritlehno, ponižujoče in razdiralno.