Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V atomistični kulturi sodobnega neoliberalnega sveta, v kulturi pohlepa, potrošništva in individualizma je resnično bogatenje posameznikov in občestev čisto nekaj drugega kot učinek delovanja tržnih zakonitosti, intelektualne vsemogočnosti ljudi kot racionalnih strojev, potegnjenih v vrtinec neskončne učinkovitosti, produktivnosti in popolnosti.

Papež se zavzema za novi evropski humanizem. Ničesar nisem spregledal in papež zagotovo ne ve, kaj govori. Naj dokažem.

Nekdo je te dni izjavil, da je Donald Trump patološki lažnivec in da ne loči med lažjo in resnico. Gospod bo morda naslednji predsednik najmočnejše, najbogatejše in najvplivnejše države sveta, za katero so vsi prepričani, da je tudi demokratična. Kaj pa, če ima človek, ki ga je označil za patološkega lažnivca, prav? Kaj sledi iz tega? Nekateri komentatorji dodajajo, da je Trump nevarnost oziroma tveganje za ljudstvo (risk for the nation). Kaj torej lahko povemo ob takih izjavah oziroma komentarjih? Kaj bi morali reči?

Tako je nekoč izjavila gospa Thatcher. Takrat se je začela nova doba. Pisalo se je neoliberalno leto nič. Potem je šlo samo še navzdol. Bogati so postajali bogatejši z vsakim dnem, vsi drugi so ostajali zadaj. Namesto izraza družbeni razred so začeli uporabljati nov izraz: socialno izključeni. Gospa je nato izjavila še nekaj: morda res obstaja revščina, toda ta ni materialna, temveč je vedenjska (behavioural). V tej luči je izjava skupaj delamo, skupaj praznujemo (praznik dela, op. cit.) cinična, kajti danes tega skupaj ni več – obstajajo zgolj posamični atomi, ki jih skušajo politiki in mainstream ekonomisti prepričati, da so kapitalisti. Delavcev preprosto ni, delavskega razreda tudi ne; nekateri ljudje so sicer izključeni, toda vlada pospešeno dela na njihovi inkluziji ali vključevanju. Z atomi je sicer vse v redu. Ali kot piše Owen Jones: old working-class values, like solidarity, were replaced by dog-eat-dog individualism. Družbeni problemi so zato zgolj posledica napačnih odločitev posameznikov. Če bi se ti znali bolje odločati, družbenih problemov sploh ne bi bilo. Vsakdo naj si zato omisli osebnega svetovalca, ki mu bo za drag denar govoril, kako se pravilno odločati v življenju. Svet bo v hipu boljši, družbeni problemi bodo postopno kar izginili. Preprosto kot pasulj.

Papež bo te dni priobčil dolgo pričakovano in zelo obširno razpravo o ljubezni v družini oziroma o ljubezni do družine. Podal bo nove smernice, kot se reče, da bodo ljudje natančno vedeli, kaj je družina, katera je prava in katera ni, kaj je ljubezen v družini in kaj je ljubezen do družine. V vsakem primeru bo vnovič izpostavljeno, da je družina osnovna celica družbe in da je ljubezen najmočnejša sila v vesolju, ki premaga vse, pa tudi, da je edina prava družina tista z očetom in materjo in otroki. Povedano bo torej to, kar je že bilo povedano, napisano bo, kar je že bilo napisano, poudarjeno bo, kar se nenehno poudarja. Vse to je sicer čisto v redu, če je produktivno. Če ni, je zgolj lajna. Ki pa ima ideološko funkcijo: nekatere zadeve je treba nenehno ponavljati, da se nič ne spremeni. Podobno je treba nekatere druge zadeve nenehno ponavljati, da jih ljudje končno slišijo, da bi se kaj spremenilo.

Februarja letos je pri založbi Verso izšla knjiga, pod katero je podpisana Jody Dean. Naslov knjige je zgovoren: Crowds and Party. Temeljna avtoričina zamisel je tale: vnovič moramo resno premisliti kolektivni subjekt politike. In morda je zdajle res pravi trenutek za tovrstni premislek, saj tak subjekt ne obstaja, novinarji pa poročajo o vzporednem svetu, v katerem s pomočjo politikov, kriminalcev, športnikov in kapitalistov izginjajo gigantske vsote denarja, ki jih navadni ljudje ne bodo videli nikoli, in bodo prisiljeni še naprej zategovati pas.

Sedaj vemo: komunisti so titoisti so islamisti in so vsi isti. Kardinal Rode pa je te dni mirno pripomnil, da mnogi (!!!!!) Slovenci ne pašejo v ta prostor (besede so njegove), kar pomeni, da bi morali biti boljši. V Slovenijo torej ne sodijo: tujci, islamisti, pa teroristi, begunci, migranti in vsi drugi, vanjo pa ne sodijo niti mnogi Slovenci! Toliko o zdravi pameti v tej državi. Zadeve postajajo nevarne.

Jutri bom imel osemurno delavnico iz pozitivne psihologije; ni čudno, da obstaja tako veliko povpraševanje po njej, saj se nekatere zadeve, ki vplivajo na ljudi, poslabšujejo iz dneva v dan, z njimi pa se poslabšuje tudi njihovo duševno zdravje. Nadaljnji varčevalni ukrepi bodo stanje le še poslabšali. In čisto naključje je, da je prav v teh dneh IMF prijazno svetoval Sloveniji, naj za božjo voljo že nekaj naredi, ker preveč zapravlja na področju pokojnin, šolstva in zdravstva. Med drugim toplo priporoča, naj posamezniki več naredijo zase in za svoje blagostanje, kar obenem pomeni, naj se manj naslanjajo na radodarno državo in naj tudi sicer manj računajo na njeno radodarnost, kolikor sploh še obstaja. Bralci se verjetno z lahkoto spomnijo, da takih ali podobnih priporočil ni bilo slišati, ko so zaradi nesposobnih in pohlepnih ljudi, zaljubljenih v kapitalizem, propadale banke, reševala pa jih je, na plečih ljudstva, prav država! Neoliberalna norost, ki tako veje iz prijaznih in toplih priporočil, je kajpak popolna, toda kljub temu velja hladno premisliti nekatera spoznanja, do katerih so prišli prav psihologi, ki iz dneva v dan pomagajo konkretnim ljudem, da se uspejo držati nad vodo v svetu, v katerem je sicer veliko akademskega in abstraktnega ter zato neuporabnega govorjenja, blefiranja, sprenevedanja in nekoristnega svetovanja iz udobnih naslonjačev.

Predvčerajšnjim sem imel triurno predavanje na Ravnah na Koroškem. Povabili so me, da spregovorim o sodobnih ideoloških praksah. Analiziral sem nekatere najbolj značilne in v oči bijoče prakse, za izhodišče pa sem vzel izvrstno študijo z naslovom The Chinese Communist Party's Capacity to Rule: Ideology, Legitimacy and Party Cohesion, ki jo je spisal Jinghan Zeng – izšla je pri založbi Palgrave Macmillan, 2016. Čisto za začetek pa tole.

Politično korektno je reči, ne le v teh dneh, da je papež velika moralna avtoriteta sveta. Ali pa, da je prava, pristna, avtentična avtoriteta. Pa vendar. Avtentična avtoriteta je namreč leseno železo. In politična korektnost ni nič drugega kot način, kako ljudje cenzurirajo, disciplinirajo in nadzorujejo sami sebe.