Filozof in psihoanalitik
Ljudje nenehno ugotavljajo, da komunizma ni. Da je nekoč bil in da se je sfižil. Potem dodajajo, da moramo nanj pozabiti. Da ljudje velikokrat pokvarijo dobre začetne ideje. In da so nekatere ideje preveč abstraktne. Dodajajo tudi, da je komunizem tako ali tako čudna ideja, ki ni skladna s človekovo naravo. Da torej komunizem ne more obstajati, ker ljudje pač niso narejeni zanj. Da bo vedno nasilje, da bodo vedno vojne, da bodo ljudje vedno egocentrični in da bodo vedno sebični. Da obstajajo sebični geni. Da je torej sebičnost v genih in da je to nemogoče spremeniti. Da je komunizem nenaravna ideja. Pa vendar se vsi po vrsti krepko motijo, dokazov za njihove zmote pa je, kolikor hočete. Pravzaprav je nemogoče opaziti jih, zato zares bode v oči dejstvo, da jih ne opazijo. Kako je torej mogoče prezreti nekaj, kar je nemogoče prezreti?
Isaiah Berlin v knjigi o zgodovini idej (v poglavju z naslovom The Counter-Enlightenment) poudari, da je za razumevanje sveta ali nečesa v njem, na primer posameznikovega vedenja, dobro poznati organsko strukturo družbe. Posameznik se razvija v njej, ne zunaj nje, zato je dober pričevalec. Pričuje zase, pa tudi za družbo. Človek mora 'vstopiti', nadaljuje filozof, v samo življenje oziroma v njegove pogoje, kajti dokler obstaja vsaj spomin na človeka, obstaja tudi pričevanje za samo življenje in njegovo empirijo. In vsaka kultura ima svoje gravitacijsko središče, ki ga moramo spoznati, če hočemo razumeti njen značaj in pomen.
Izvedeli smo, da je dobil finančni minister Mramor mednarodno priznanje za svoje delo in postal najboljši evropski finančni minister v preteklem letu. Tisti, ki so mu podelili priznanje, so zapisali, da je pomagal Sloveniji prebroditi krizo oziroma dolgo depresijo, kar avtomatično pomeni, da ni več ne ene in ne druge ter da se lahko radostimo življenja. Dodali so, da je upravičen do priznanja, ker je prispeval k stabilizaciji bančnega sistema. Gospod se je odzval na priznanje z veseljem, nato pa izjavil, da je Slovenija vnovič finančno verodostojna država z visoko gospodarsko rastjo. Izmenjavanje novoreka, vljudnosti, veselja in priznanj pa ima vsaj eno resno težavo, o kateri razmišljam v nadaljevanju.
Gospod predsednik je v novoletnem voščilu državljanom in državljankam prijazno poudaril pomen zmagovalne miselnosti in se pri tem rutinsko nekoliko nasmehnil. Dodal je, da se mu zdi zelo pomembna tudi sprememba miselnosti, ki jo že čuti. Sam gospodu predsedniku zelo verjamem, to pa logično pomeni, da čuti več zmagovalne miselnosti, ki jo imajo po definiciji ljudje, ki zmagujejo, zmagujejo pa le, če s kom tekmujejo, saj ne moreš zmagati, če prej ne tekmuješ. In se sprašujem, kaj naj si mislim ob tem kot državljan te države, saj to vsekakor sem, kar pomeni, da je predsednikova poslanica namenjena tudi meni.
Na hčerkino pobudo sem si med prazniki privoščil še eno knjigo: Michael Tomasello, A Natural History of Human Thinking, ki je izšla leta 2014 pri založbi Harvard University Press. Avtor nas v njej prepriča v nekaj, kar se zdi skoraj zdravorazumsko, čeprav ni, obenem pa je tudi zelo aktualno: razmišljanje ljudi je v bistvu sodelovalno. Če so hoteli naši predniki preživeti, so morali sodelovati. Izkazalo se je, da je sodelovanje pametno. Ali kot pravi avtor: evolucijsko vzeto, biti pameten ne pomeni ničesar, če ne vodi k pametnemu ravnanju. Za ljudi je torej značilno razmišljanje, ki temelji na sodelovanju, medtem ko velike opice, naši najbližji sorodniki, razmišljajo, vendar ne razmišljajo za sodelovanje, temveč za tekmovanje, kot poudarja Tomasello (str. 31). In kako je v svetu ljudi danes?
V teh dneh si ljudje voščijo. Drug drugemu želijo sreče in zdravja. Taka je navada, tak je običaj. Ne govorijo in ne razmišljajo pa o tem, da so njihove želje ter načini njihovega zadvoljevanja določeni že vnaprej. Svobode ni vse več, temveč je je vse manj. Učinki seveda niso zanemarljivi; pravzaprav so obsežni in skrb zbujajoči. Za nekatere je seveda tako, za druge je povsem drugače: srednji razred gleda navzgor k elitam in čaka na priložnosti, da se jim pridruži, obenem pa se eni in drugi skušajo ograditi od revne večine, ki nima ničesar in tudi v prihodnjem letu še vedno ne bo imela ničesar. Taka je osnovna struktura sveta ob koncu leta 2015. Drugo leto bo še slabše; za nekatere, seveda, ne pa tudi za druge.
Umetnost ima včasih pomembno vlogo pri spodbujanju ljudi k nasilnemu vedenju, k doživljanju nacionalističnih čustev, k svetim vojnam in k umorom. A to velja le včasih. Obstaja pa tudi možnost, da se ljudje upirajo vsemu temu. Čakanje na pravi trenutek jih le ovira, kajti za upor zoper vsako obliko nasilja je čas vselej primeren. Tudi začetek novega leta, kajpak.
Ljudje verjamejo v obstoj objektivne realnosti. In imajo prav. Glede nje se ne motijo. Objektivna realnost namreč res obstaja, vendar zadeva ni tako preprosta, kot mislijo, oziroma kot bi radi verjeli. Ni namreč čisto res, da kratko malo odprejo široko oči in jo zagledajo v vsej njeni sijoči objektivnosti. Zgoditi se mora še nekaj, kar pa ni tako zelo preprosto; pravzaprav je zelo zahtevno.
Ugotavljanje, da Slovenija po četrt stoletja obstoja še vedno ni druga Švica, je nepotrebno in zavajajoče. Slovenija namreč že nekaj časa je druga Švica – za nekatere. Če mislimo na bogastvo, ga imajo nekateri toliko, da si lahko privoščijo silvestrsko pojedino za nekaj tisoč evrov, še pred tem pa se z zasebnim letalom odpeljejo na kako razkošno lokacijo. Za vse druge pa tako ali tako nikoli ni bilo resno mišljeno, da bodo živeli bogato, razkošno ali vsaj kakovostno, če že bogato ne morejo.
Na proslavi ob obletnici ustanovitve svoje države smo lahko slišali tudi tale truizem: potrebujemo drug drugega in državo. Kaj si lahko mislimo o tej izjavi?