Filozof in psihoanalitik
Dragi oče, težave imam s teboj. Ti se lahko obnašaš, kakor te je volja, jaz pa moram biti vedno popoln. Ne smem si dovoliti ničesar, po hiši moram hoditi, kot bi stopal po jajčnih lupinah. Vem, da si zelo čustven in da ti je mar zame, toda jaz v tvoji bližini ne smem izražati svojih občutkov, čustev in misli. Biti moram neskončno previden, da ne ponoriš. S teboj se ne morem pogovarjati, čeprav bi se rad, ker začneš takoj kričati name. Vem, da si besen name, le da ne vem, s čim izzivam tvoj bes. Ponižuješ me tudi v javnosti, mama te sicer umirja, vendar to že presega vse meje. Praviš mi, da imam težave, jaz pa mislim, da jih imaš predvsem ti. Jaz sem kip, navajen sem, da v naši družini ni iskrenih pogovorov, toda še vedno sem prepričan, da imaš probleme s seboj predvsem ti. In v kakšni zvezi je to pismo z veselim decembrom? Odgovor sledi.
Resnica ni neprijetna, neugodna, nadležna, neprikladna, neprimerna ali nesorazmerna, saj je zgolj boleča. Ne le na tem planetu, ki se segreva iz dneva v dan in se bo segreval še naprej, temveč tudi na drugih. In obstaja planet trpečih, kot mi je rekla dijakinja, s katero se pogovarjam. V naših krogih je normalno, da ljudje hodijo v cerkev, je dodala oni dan. Tja hodijo tudi otroci. Ker je to pričakovano. Ne hodijo po svoji volji, temveč hodijo, ker je treba. Ubogati morajo. Nihče jih ne vpraša, kakšna je njihova volja. Videti je, da ta sploh ni pomembna, sem pripomnil. Pomembno je, da hodijo v cerkev in da dobijo vse zakramente. Jaz jih imam vse, je odvrnila. Jezus je učil drugače, sem nadaljeval. Počutim se votlo in prazno, čeprav imam vse zakramente. Meša se mi. Pa vendar potrebujemo ljudje drug drugega, je še rekla. Hm. Vam se nisem sposobna lagati, ker me spoštujete, je ponovila čisto na koncu. Ne živiš samo ti na planetu trpečih, sem ji odvrnil, ker sem se želel o tej temi veliko pogovarjati.
Dijakinja mi je rekla: zaupam vam, ker se znate pogovarjati. Kakšen bi bil svet, če bi se ljudje veliko pogovarjali? V teh dneh slišimo na vsakem vogalu voščilo, naj se ljudem izpolnijo vse skrite želje. Ali si kdo predstavlja, kakšen bi bil svet, če bi se izpolnile vse skrite želje, zlasti pa želje pripadnikov elit, manijakov, pedofilov in teroristov? Bodeče žice in žičnate ograje postavljajo še naprej in se ograjujejo. Na svetu je vse več ograj, zidov, bodečih žic in žičnatih preprek. Neki lastnik lokala pa je pred časom izklopil WI-FI in na presenečenje oziroma ogorčenje nekaterih obiskovalcev lokala rekel, naj se pogovarjajo med seboj, saj zato so pa prišli v njegov lokal.
Ko napoči vsako leto tretji december, se tudi politiki, na primer predsednik države, spomnijo, da obstajajo invalidi; pravzaprav jih na to spomnijo piarovci in spin doktorji, ki jim tudi napišejo govore – taka je pač njihova dolžnost. Tega se spomnijo celo invalidi in takrat se zdi, da nastane priložnost za ugotavljanje, kaj hočejo invalidi, v katero družbeno skupino sodijo, kaj potrebujejo, katere posebne potrebe imajo in kdo je dolžan zanje skrbeti oz. poskrbeti. Obvezno se veliko govori o drugačnosti in o spoštovanju drugačnosti, o ranljivih družbenih skupinah, pa o marginalcih, odrinjenosti in seveda o vrednotah, morali in inkluziji. V tej deželi živijo tudi strokovnjaki za inkluzijo, ki so prepričani, da ta nima nobene zveze z zgodovinskimi in družbenimi procesi, zato ne berejo zgodovinskih in socioloških knjig, da o Marxu niti ne govorim. Njihova naloga je kajpak vključevanje invalidov v družbo, o čemer pa, kot rečeno, nimajo najmanjše ideje, zato so zgolj patetični, ko poročajo o uspelih primerih inkluzije kakega otroka v navadno šolo, kjer se dobro počuti in napreduje. Pa seveda to, da poudarjajo, da so invalidi kakor vsi drugi ljudje. Kot da bi nenadoma spoznali, da so bili doslej Marsovci.
Krščanstvo je dolga stoletja igralo vodilno vlogo pri oblikovanju in vzdrževanju kapitalizma s pomočjo kulta domačije, domačijskega življenja in domačnosti. V tem je imela glavno vlogo Mati. Ta je bila nekako boljši človek kot Oče, obenem pa je bilo res tudi to, da so ženske, ki lahko postanejo Matere, nekako boljši ljudje od moških, ki lahko postanejo Očetje. Prav matere so bile bolj moralne in poduhovljene, bolj pristne, bile so bliže Naravi kot moški, zato so bile tudi bolj čustvene, občutljive, empatične in tople. Prav zato so bile edine primerne za moralno in duhovno vzgojo otrok, obenem pa so nudile moralno in čustveno oporo še Očetu. Poleg tega so bile bolje opremljene za sprejemanje Jezusovega nauka. Jezus naj bi namreč prinesel na ta planet odrešitev skozi trpljenje, odrekanje in potrpežljivost in enako bi lahko matere odrešile svoje družine skozi trpljenje in odrekanje. Po domače: Mati dela na domačiji, gara, se odreka in trpi, da bi bilo članom družine lepo, da bi se odrešili. Geji in lezbijke nimajo v tej zgodbi niti najmanjše vloge, saj so zgolj moteči dejavnik v igri, v kateri so vloge natanko določene: Oče je trd, oddaljen, hladen in delaven, Mati je delavna, topla, čustvena, senzibilna in nežna, otroci pa so tam zaradi reprodukcije delovne sile in za to, da se vzgajajo.
V teh dneh bo slišati množico neproduktivnih mnenj o različnosti ljudi, o spoštovanju, pa o tem, da je treba spoštovati slovenske navade, slovensko kulturo in sploh vse slovensko, če odštejemo geje in lezbijke in tretji spol. Sam se ne zavzemam za spoštovanje različnosti, saj je to nekaj takega, kot če bi se človek zavzemal za uzakonjenje trditve, da je voda mokra in da je sonce vroče. Ne moremo namreč smiselno in logično govoriti o spoštovanju nečesa, kar je trivialno res. Kar je trivialno res, zgolj sprejmemo. Človek tako ne more smiselno reči, da spoštuje travo, ker je zelena. Zelenost trave s spoštovanjem nima absolutno nobene zveze. V resnici gre za nekaj čisto drugega.
Bodeče žice so postavljene in še jih bodo postavljali; Turčija bo dobila milijarde in bo ustavljala nesrečnike, da bodo ostali zunaj Evropske unije; JJ vztraja pri idejah o slovenski kulturi in slovenskem načinu življenja, zato je za prepoved nošenja burk v Sloveniji; Cerar te dni poudarja, da je svet pred moralnim izzivom zaradi podnebnih sprememb, o katerih znanstveniki sicer govorijo že od časa, ko je bil še najstnik; nihče se ne bi ničemur odpovedal, nihče ne bi ničesar žrtvoval, vsi bi imeli vse, podnebne spremembe pa naj bi se ustavile kar same od sebe; Slovenci bomo šli čez nekaj tednov na referendum, ki je sprt že z zdravim razumom; ekonomisti in bančniki dnevno stresajo pred ljudi šale o rasti BDP-ja in sploh vsega; lezbijke ne smejo gostovati v slovenskih šolah, da se deca ne bi spridila; če bi vprašali navadne prebivalce EU, ali želijo begunce v svojih deželah ali ne, bi najverjetneje prevladali tisti, ki so proti. Kaj se dogaja? Berem knjigo z naslovom Critical Theory and the Critique of Political Economy – spisal jo je Werner Bonefeld.
Zadnjič naj bi prišla pisateljica v neko slovensko šolo v goste; bila je namreč povabljena. Čisto po naključju sem slišal učiteljico reči kolegici: to pa ne bo dobro, ker je lezbijka. Torej ne gre le za to, da homoseksualci ne smejo tvoriti družine, temveč gre tudi za to, da ne bi smeli priti v goste niti potem, ko so povabljeni. Slovenska kultura in slovenski način življenja torej ne preneseta ne beguncev iz Sirije ne lezbijk in ne gejev. Koga potem sploh preneseta, če odštejemo samomorilce, alkoholike in druge odvisnike, klerikalce, neumne in grde ljudi, tajkune, pohlepne politike, pa zadrte birokrate, povprečne intelektualce, povzpetniške kapitaliste, naspidirane motivatorje, moralizatorje, napadalne pridigarje, pedofile, zlikovce in druge osebke, ki jih očitno preneseta?
Argument slamnatega moža pomeni, da nekdo ustvari vtis, kot da njegov nasprotnik, s katerim se ne strinja, zagovarja nekaj, kar mu je podtaknil oziroma pripisal. Torej napada nekaj, česar nasprotnik sploh ne trdi ali zagovarja. Takega vedenja je v vsakdanjem življenju, kolikor hočete. In v teh krajih bomo šli čez nekaj tednov na referendum, na katerem bomo odločali o nečem, kar bi moralo biti sicer nevprašljivo: egalitarnost in univerzalna enakost pravic. O tem preprosto ne moremo imeti referenduma, ker je referendum sprt z logiko in z razumom, taka sprtost pa ne more biti v redu in ne more biti dobro. Ljudi torej ne sprašujemo na referendumu, ali je tri krat tri devet, ker že vemo, da je devet, in nas ne zanima, kaj si o tem mislijo. In če mislijo, da je homoseksualnost moralno sporna, se preprosto motijo, kajti vedenje je moralno sporno le tedaj, ko ima negativne ali destruktivne posledice, kar pomeni, da je na primer nepravično, nepošteno in kako drugače predstavlja zlo. Homoseksualna človeka, ki se ljubita in želita imeti otroke, da bi skupaj tvorili družino, samo zaradi homoseksualnosti in medsebojne ljubezni ne moreta povzročiti nobene škode in ne moreta prizadeti nobenega človeka. Tako homoseksualnost kot ljubezen sami po sebi ne moreta biti moralno sporni, tudi če se komu zdita sporni, ima intuitivni občutek, da sta sporni, verjame, da je to nenaravno, se mu zdi, da je tako vedenje Bogu sporno, ali pa mu je ptičica prišepnila, da je oboje problematično.
V Sloveniji živi družina. Jasno je, da je srečna in da sosedje ne dvomijo, da je res taka; morda ji kljub vsemu celo zavidajo in obenem po malem redno strašijo svoje otroke, naj pazijo, kaj si bodo o njih mislili sosedje. Itak. Sestavljajo jo: heteroseksualni oče z moškimi geni, heteroseksualna mati z ženskimi geni, hčerka. Vsi trije so kajpak heteroseksualni. Imajo ustrezne gene in so pravilno spolno usmerjeni, če sprejmemo dogmo, ki prihaja z desne. Živijo v slovenski kulturi, kar med drugim pomeni, da se hčerka ne pokriva z ruto in si z njo ne zakriva obraza. Imajo zgolj drobcen problem. Oziroma ga ima hčerka. Starša ga nimata, oziroma se ga ne zavedata, čeprav živijo vsi trije že dalj časa pod isto streho. Če smo čisto natančni, nezavedno vedo za problem, toda obenem so se pripravljeni sprenevedati in se obnašati, kot da tega ne vedo; ljudje se lahko na tak način sprenevedajo tudi vse življenje. In kakšen problem ima hčerka?