Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Podrobnosti
Zadetkov: 4297

Naivno sem pripravljen verjeti, da mainstream ekonomisti in bankirji vedo, kaj se ta hip dogaja na kitajskem nepremičninskem trgu in s tamkajšnjimi baloni. Takisto sem pripravljen verjeti, da vedo, kaj se dogaja z ameriškim gospodarstvom, da vedo, kako slabo je z dolarjem, in da vedo, kaj se dogaja v globalnem finančnem svetu. Prav zato se sprašujem, kakšni ljudje nam vsak dan ponujajo pravljice o rasti in lepi prihodnosti. Kakšen značaj imajo ti ljudje, kako jim sploh pride na misel, da lažejo, varajo lastno ljudstvo in mu mečejo pesek v oči? Koga torej varajo, kaj mislijo, koga bodo prenesli žejnega čez vodo, in zakaj, čemu to sploh počnejo? Kakšne koristi imajo od tega? Kakšni so ti ljudje doma, pri svojih družinah, kakšni so v odnosih do prijateljev? Ali njim tudi lažejo, se sprenevedajo, tudi med njimi manipulirajo? V bistvu sicer ni pomembno, kakšni so v dnevnih sobah svojih stanovanj ali v spalnicah, saj je pomembnejše, kakšna je objektivna realnost in kaj se bo dogajalo v naslednjih letih. Prebral sem knjigo z naslovom The Death of Money, pod katero se je podpisal James Rickards. To je knjiga, ki govori o morebitnem zlomu mednarodnega monetarnega sistema in o zaupanju. Govori o zaupanju v dolar, pa o geopolitiki, kitajskih finančnih mogotcih, novem nemškem reichu, dolgovih, centralni svetovni banki, uničevanju trgov. Koristno jo je prebrati, čeprav vem, da je večina ekonomistov in bankirjev ne bo; o Erjavcu, Ljudmili in drugih raje ne bi izgubljal besed. Sledi odgovor na vprašanje, kako to vem.

1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4474

JJ in Ljudmila terjata razpravo o Sloveniji, ki naj bi bila na različnih lestvicah sramotno nizko. Mišljene so lestvice, katera država je bolj uspešna, bolj kapitalistična, katera bolj spoštuje človekove pravice, kje je več pravičnosti, kje so ljudje bolj srečni in vse drugo. Razprava o popolni sramoti sicer ne bo zalegla, saj gre bolj za merjenje mišic & predvolilne golaže & nabiranje političnih točk & moraliziranje, bo pa še en prispevek k siceršnji blaznosti v tej deželi. V njej je ozračje med ljudmi depresivno in tega preprostega dejstva ne more popraviti niti vsakokratno naštevanje podatkov, kako neverjetno hitro raste BDP, od česar navadni državljani nimajo dobesedno ničesar, kako je vse optimistično in svetlo in rožnato in tudi sicer urejeno, kako hitro se zmanjšuje nezaposlenost in kako dobivajo nezaposleni slabo plačana delovna mesta za določen čas, samo da niso več v registrih nezaposlenih. Vsakdo z zdravim razumom ve, da je vselej mogoče prirediti dejstva tako, da je zgodba o realnosti lepa, svetla in polna upanja, ve pa tudi, da ugotavljanje, kako slabo je vse skupaj, takisto ne vodi nikamor. Potrebna je tretja pot.

1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4091

Kantova velika lekcija človeštvu je tale: posameznik je svoboden, če se podredi pravemu gospodarju, ki mu naloži breme svobodnega odločanja. Ali drugače: pravi gospodar ne odloča namesto mene, sklicujoč se na ta ali oni zakon, ki ga je kajpak treba ubogati, kar je zelo enostavno in lahko, temveč meni nalaga odločitev, ki pa ravno ne pomeni, da se moram držati tega ali onega zakona. Veliko zahtevnejše se je odločati sam in biti svoboden, kot pa se lepo, udobno nasloniti nazaj in prepustiti gospodarju, da odloči, nato pa mu slediti – ali pa se mu nesmiselno in neproduktivno upirati. Naravno stanje človeka je namreč inercija in, če je le mogoče, pogreznjenost v hedonizem. Če torej ljudi prepustite naravi, kot se reče, ne naredijo ničesar (novega), saj zgolj ponavljajo isto; če jim gospodarji odrejajo, kaj morajo storiti, je enako. Prava motivacija je namreč vselej zunanja, ne notranja, kar pomeni, da je strukturna in da sploh ni posameznikova. Človeka mora vselej šele nekaj prisiliti, da stori, kar je zares treba storiti. Dokler se to ne zgodi, živi bolj ali manj hedonistično življenje, prepričan, da je svoboda v tem, da izbira med dobrinami, ki jih je k sreči na kapitalističnem trgu iz dneva v dan več, kar bi lahko pomenilo, da je tudi svobode vedno več. Vulgarnost take nesvobode je kajpak očitna.

2 komentarja

Podrobnosti
Zadetkov: 4062

Ljudje imajo zelo radi sodobne psihološke in filozofske modrosti, med katere sodi tudi prirejena izjava Starih, da bi moral človek spoznati samega sebe, sodobna new age floskula, da bi moral biti človek zvest samemu sebi, in sicer svojemu resničnemu jazu, mistična vzhodnjaška ideja, da bi se moral odreči iluzijam in uzreti resnico samega sebe, in podobno. Prav vztrajanje pri takih zamislih je danes voda na mlin zastopnikov kapitalizma in samega kapitalizma, ki s pridom izkorišča ranljivost ljudi in omogoča kopičenje profitov v rokah nekaterih intelektualcev, terapevtov, mazačev, prodajalcev iluzij in drugih ljudi, ki znajo manipulirati. Medtem ko se ljudje tako poglabljajo v sebe in odkrivajo prave, resnične jaze, se kapitalizem mirno širi in jih izkorišča na načine, o katerih se jim še sanje ne.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4278

ARRS (Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS) bo v okviru sofinanciranja znanstvenih monografij baje finančno podprla (!) šest astroloških knjig: Devica, analitična čutilka; Škorpijon, globinski čustvovalec; Rak, intimni čustvovalec; Tehtnica, komparativni (estetski) mislec; Lev, samocentrični intuitivec in Strelec, kontemplativni intuitivec. Toda to še zdaleč ni vrhunec. Lahko si namreč tudi ogledate poučni spektakel, kot piše v vabilu, v katerem priznani slovenski psihoanalitični virtuoz brez dlake na jeziku v slogu solo 1 brez talona za drag denar nastopa na odru in vam, na primer v petek zvečer, mimogrede razloži, kdo je pravi moški in kdo ni, kaj je erotika v kuhinji, kaj pomeni lizanje sladoleda in božanje muc, pri tem pa vas še zabava in nasmeji; psihoanalitik, skladno z logiko sodobnega profitabilnega filantropskega kapitalizma in v slogu Starbucksa seveda ne pozabi dodati, da gre en evro od prodane vstopnice v dobrodelne namene.

2 komentarja

Podrobnosti
Zadetkov: 3737

Vsi bi radi več denarja in delovnih mest in gospodarsko rast in dobre plačice, lepe pokojnine, delujoče zdravstvo, šolstvo, socialno državo in sploh vse dobrine, kar jih je in bi jih lahko izdelali ter poslali na svobodne trge, kjer se spreminjajo v blago s ceno, in jih je mogoče kupiti, če imaš denar. Sprenevedanje pa je zares neverjetno in že prav travmatično v Freudovem pomenu besede. Oglejmo si zato dve empirični dogajanji, ki sta trenutno v središču pozornosti javnosti. Prvič. Ubogi izvršni in neizvršni direktorji DUTB: garajo kot črna živina in delajo dan in noč po črki zakona, sedaj pa še plač ne bi smeli imeti, kakršne pač imajo! Za zjokat, saj si jih zaslužijo. Zbudite se že enkrat in ne bodite zavistni! Za denar gre. Za moč, oblast, kapital, premoženje in hegemonijo gre. Eni vse to lahko dobijo, drugi pač ne; od nekdaj je tako. Ljudje, ki vodijo DUTB, delajo strogo po pravilih, saj so zelo za vladavino prava, pravno državo in vse drugo, kar je povezano s pravom. Kaj tu ni jasno? Cerar bi to moral vedeti, saj je vendar pravnik! Erjavec in Židan po drugi strani ne razumeta, da ne gre za to, da odstranimo vse direktorje slabe banke, saj potem ne bo čisto nič drugače. Prišli bodo novi, ki ne bodo niti za dlako drugačni; če bi bili, sploh ne bi prišli h koritu. Tudi oni bodo namreč delali po črki zakona in bodo dobro plačani, saj bodo, tako kot vse pred njimi, vrhunski strokovnjaki, kakršnih ni daleč naokoli. Odstraniti je treba kapitalizem, ne pa ubogega Nyberga. Drugič. Potem so tu še tajni trgovinski sporazumi. Morda so res tajni, so pa popolnoma skladni s pravili igre, ki se imenuje kapitalizem. In kaj tu ni jasno? Povsem logično je, da korporacije tožijo državo, če ne sprejema take zakonodaje, ki omogoča profite. Saj smo vendar vsi za rast in vlaganje kapitala in tuje investitorje in profite in privatizacijo in pravno državo! In Cerar obljublja korenite spremembe oziroma uresničevanje reform. Kakšnih reform, zaboga? Takih vendar, ki bodo omogočale profite in rast in kopičenje denarja in privatiziranje in še več profitov in bogate banke in bajno bogate elite in vse drugo. Kdo se tu dela norca?

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3982

Ob gledanju filma The Martian, ki ga je režiral slavni Ridley Scott, na filmska platna vsega sveta pa je prišel prav te dni, se nam v trenutku ponudi izvrstna teoretska povezava z njegovim kultnim izdelkom iz davnega leta 1982, ki je postavljen v današnji čas: Blade Runner. Temeljna zamisel je nadvse preprosta, vendar je obenem prenikava in radikalna: nekdo mora preživeti v negostoljubnem okolju, pri tem pa se mora zanašati nase in na znanje ter upati, da mu bodo drugi ljudje pomagali. Zamisel je kajpak etična, sočasno pa je tudi družbenokritična in zelo aktualna, saj živimo v težkih časih, ki so zahtevni za vse razen za elite. Če bi imel vsak človek instinkt, da pomaga drugemu človeškemu bitju, bi ga seveda imeli tudi pripadniki elit, zato bi bilo življenje na tem svetu sicer precej drugačno, kot je, vendar to še ne bi spremenilo kapitalizma, ki ne more obstajati brez zakona profitabilnosti in izkoriščanja delovne sile, kar pomeni, da je nepravičen v samem jedru. Instinkta ljudje sicer nimajo, imajo pa zmožnost, da dojamejo dolžnost, ki je: razlagaj svet tako, da ne boš storil drugemu hudega. Razlagati svet pa pomeni najprej razlagati kapitalizem, zato znanost niti približno ni zgolj naravoslovje, kot verjame vse preveč ljudi, med katerimi prednjačijo mainstream ekonomisti.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4347

Nekaj nam mora biti povsem jasno. Marx je imel absolutno prav, ko je poudarjal, da je kapitalizem namenjen spremeniti ves planet v eno samo tržnico; če ne s formalno miroljubnimi sredstvi, pa na vse druge mogoče načine. Ne smemo biti naivni: planet kot tržnica pozna samo tiste vrednote, ki ohranjajo tržnico pri življenju in omogočajo eliti, da brezmejno bogati. Vse drugo so zgolj detajli. To pa še ne pomeni, da kapitalizem ni obsojen na propad, kajti ne obstaja kapitalizem brez razrednega boja in ne obstaja brez vse večjih potreb po energiji, saj je tudi ljudi na planetu iz dneva v dan več.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4769

V naši zaprti domačijski kulturi je Nietzsche filozof, ki ga ljudje še vedno spontano povezujejo s fašizmom. Njegov nadčlovek je nekakšen Superman – in filozof se obrača v grobu. Ljudje ne vedo, da je v resnici predhodnik teorije hendikepa, ki jo v tej državi razvijam od leta 1985. Zaradi tega so me tudi postavili pred sodnika, češ da kvarim invalide in romantične predstave o njih, ampak seveda jim ni moglo uspeti. Več kot četrt stoletja pozneje vnovič razmišljam o radikalnosti in potrebnosti teorije in kulture hendikepa. Berem Nietzscheja in skušam razumeti njegov odnos do sveta, v katerem je bil izjema, kakršna je potrebna tudi danes. Namesto Cerarjevega poudarjanja pomena vrednot moramo namreč vnovič misliti prevrednotenje vseh vrednot. Nosilci takega razmisleka pa ne morejo biti akademiki, ekonomisti, bančniki ali drugi predstavniki elit, temveč so lahko zgolj ljudje, ki so pripravljeni biti subjekti hendikepa.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4426

Vsekakor je zanimivo zgodovinsko dejstvo, da marksistični in drugi misleci leta 1917 sploh niso mislili, da je Rusija prava država za revolucijo; prepričani so bili, da bo vzniknila drugje. Toda izbruhnila je natanko v Rusiji. Ko je torej nihče ni pričakoval tam, se je ravno zgodila; ko so vsi verjeli, da se mora zgoditi nekje drugje, se ravno ni. Lekcija je poučna: revolucija ni nedeljski sprehod, ki ga lahko načrtuješ tedne vnaprej, zlasti pa ni nekaj tako preprostega, da bi lahko z malo zdrave pameti vsakdo prepričljivo modroval, ali se sme zgoditi ali ne, ali se bo ali se ne bo, ali je prav, da se zgodi, ali ni prav. Revolucija nikakor ni odvisna od naših mnenj o njej, pa če so še tako modra, zlasti pa ni odvisna od tega, ali se bojimo nasilja ali ne; revolucija je nasilna po definiciji. In ko se zgodi, smo lahko prepričani, da se je zgodila povsem drugače, kot je kdorkoli pričakoval, in povsem drugje, kot so načrtovali. Vse to ni nepovezano s tem, kar je imenoval Deleuze neomejena, neizmerna kreativnost želje, ki seveda nima nikakršne zveze z neoliberalnim zasipavanjem ljudi z dobrinami, češ da je proizvodnja blaga namenjena zadovoljevanju človekovih potreb oziroma želja. Marx je dokazal že davno: proizvodnje blaga ne poganja človekoljubje, temveč jo poganja notranja potreba sistema, da proizvaja zaradi same proizvodnje. Človekoljubje nima s tem nobene resne zveze, prav tako pa je nimajo ideali, kot so egalitarnost, emancipacija, obče dobro ter duhovni, moralni in etični razvoj človeštva.

Dodaj nov komentar