Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Podrobnosti
Zadetkov: 4719

Zadnja knjiga Noama Chomskega z naslovom Because We Say So predstavlja izvrstno izhodišče tudi za nadaljnje razprave o Jelinčičevem sovražnem govorjenju o beguncih, pa tudi o političnem komentiranju zadnjih dogodkov, ki jih komentatorji navadno opisujejo z naravoslovnimi metaforami, kot so: valovi beguncev, ki pljuskajo k nam; reke beguncev, ki se valijo; tokovi, ki jih preusmerjajo k našim mejam. Kdor sledi naravoslovnim mnenjem o beguncih v tej deželi, dobi vtis, da nekateri Slovenci prihajajo iz drugega vesolja, v katerem ne obstajajo take dejavnosti, kot so razmišljanje, poslušanje, pogovarjanje, argumentiranje, dokazovanje. Obnašajo se po preprostem in zelo primitivnem načelu: nekaj je tako, kot jaz mislim, preprosto zato, ker jaz pravim, da je tako.

1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 5156

Gospod Jelinčič sicer ne pove ničesar takega, da bi si zaslužil komentar, je pa njegovo sovražno govorjenje o beguncih tako primitivno in zgrešeno, da je komentar vendarle na mestu. In opazka o fašizmu ni povsem neposrečena, kajti imaginarne celote se vselej oblikujejo z odstranjevanjem drugačnih, ki se jih, tako kot Jude nekdaj, kratko malo določi. O tem je nekoč veliko povedal Nietzsche, za njim pa tudi Walter Benjamin. O Jelinčiču sicer ne bom govoril, o Nietzscheju in Benjaminu pač.

2 komentarja

Podrobnosti
Zadetkov: 7639

Zakaj navadni državljan v teh krajih vedno znova nezmotljivo zazna, da se praviloma na nevarnosti, ki jih predstavljajo različni ljudje, kot so geji, lezbijke, transvestiti, begunci in drugi, sklicujejo desničarski politiki? Kako je mogoče, da vedno znova pohitijo in takoj kažejo s prstom na nevarne osebke, ki naj bi se jih vsi bali? Zakaj toliko strahu, zakaj toliko tesnobe, zakaj tolikšna potreba po nevarnostih in zakaj je tako malo tega, kar zapišemo v arabskem jeziku naqd dhâtî? In mirno dodajam: zakaj je tako malo humorja v teh krajih, tako malo radosti, tako malo racionalizma v politiki in tako malo kreativne misli onkraj žargona, novoreka in klišejev?

4 komentarjev

Podrobnosti
Zadetkov: 4237

Ko poslušam te dni slavospeve, namenjene enoletnemu delovanju Cerarjeve vlade, mi gre na jok. Ne gre namreč le za to, da je njeno delovanje meditativno in povprečno, neustvarjalno in dolgočasno, temveč gre predvsem za to, da ne razume kapitalizma in vloge države v njem. Slovenija seveda ni Kitajska, v kateri država obvladuje gospodarstvo, namesto da bi slednje obvladovalo državo, kjer vlada državno načrtovanje in se država upira zakonom kapitalizma, čeprav jo imajo številni ekonomisti za kapitalistično državo, ker ne morejo priznati, da je v resnici komunistična, pa vendar je jasno vsaj to, da slovenska vlada ne ve, kako delovati v dolgi depresiji, ki ji ni videti konca, zato hvali sebe in noče priznati, da nismo niti tam, kjer smo pred skoraj desetletjem že bili. Prav zato ne slišimo ničesar, kar ni novorek ali žargon, ne slišimo ničesar, kar presega kolektivne reprezentacije realnosti, ki nimajo prav nobene resne zveze z realnostjo. Ničesar torej ne slišimo o: demokratični, socialni in solidarnostni ekonomiji; egalitarnosti in sodelovanju delavcev pri upravljanju podjetij; ekoloških in duhovnih perspektivah; inovacijah, delavskih kooperativah in samoupravljanju. In preprosto ne verjamem, da bo kak član slovenske vlade prebral tole knjigo: Beyond Capitalism: Building Democratic Alternatives for Today and the Future; uredila sta jo Jeff Shantz in José Brandan Macdonald. Sledi teorija.

1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4006

Morda, zgolj morda, najverjetneje pa ne, kajti če se ne zgodi nekaj posebnega, če so ljudje prepuščeni sami sebi in svojim interesom, pride do polnega izraza znamenita Freudova izjava, da ljudje ljubijo iluzije celo bolj kot sami sebe, kar med drugim pomeni, da se ne menijo niti za lastno dobrobit, kaj šele za blagostanje in dobrobit drugih ljudi. Skupina državljanov in državljank je sicer javno pozvala moža, naj presežeta zamere in razlike ter skupaj povlečeta Slovenijo iz blata, v katerem tiči že dolgo časa, toda njihova namera ni le politično naivna, temveč izraža tudi veliko neznanja iz psihologije subjektivnosti. Človek namreč ne preseže svoje partikularnosti, ker se za to odloči ali ker ga k temu nekdo pozove. Ne obstaja notranja motivacija, tako ljuba psihologom, da bi človek segal k univerzalnemu. Prav nasprotno je res: človek je notranje zainteresiran, da ohranja partikularnost in jo brani pred drugimi ljudmi, po možnosti pa še poveča in razširi – praviloma celo na račun drugih, za katere se ne meni kaj dosti niti tedaj, ko trpi sam in trpijo oni.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 5183

Ob dejstvu, da je Madžarska o polnoči zaprla mejo s Srbijo, postaja dokončno jasno, kakšna je resnica Evropske unije onkraj vsakdanjega blebetanja o solidarnosti, pravicah, vrednotah, humanosti, svetli prihodnosti, skupnem življenju v miru in bratstvu, krščanskih temeljih. Do nje se zlahka dokopljemo, če vsaj malo razmišljamo. Ali pa tako, da preberemo kako dobro knjigo in pri tem še razmišljamo. V izvrstni knjigi Racing to Justice: Transforming Our Conceptions of Self and Other to Build an Inclusive Society, pod katero je podpisan John A. Powell, izšla pa je leta 2012, naletimo na zapis Martina Luthra Kinga, ki je vreden, da si ga zapomnimo: s pomočjo znanstvene in tehnološke genialnosti smo zgradili svet, v katerem smo vsi sosedje, pa vendar se še nismo usposobili za etično držo, s katero bi ga spremenili tako, da bi bili vsi bratje. Toda to moramo narediti, moramo se naučiti živeti skupaj kot bratje ali pa bomo skupaj izumrli kot bedaki. Povezuje nas skupna usoda, ujeti smo v mreži vzajemnosti. Kar vpliva na enega samega človeka, posredno vpliva na vse. In nikoli ne morem postati, kar bi moral postati, dokler vi ne postanete, kar bi morali postati; enako velja za vas. Na tak način je zgrajeno božje kraljestvo. Vsak človek je torej nujno povezan z drugimi ljudmi, s katerimi deli skupno usodo.Ali kot je dejal Edward Said: nihče ni ena sama stvar. To pomeni, da noben begunec ni zgolj begunec, temveč je tudi mati, oče, inženir, učitelj, zdravnik, medicinska sestra, babica, igralec violine in tako dalje. Ko poslušamo te dni Zahodne politike, pa imamo občutek, da so zgolj ena sama stvar: grožnja in nevarnost.

1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3789

Na prvi pogled je vprašanje neumestno, neprimerno, neprikladno, nesramno in celo žaljivo, kar pomeni, da ni postavljeno na pravem kraju in sploh ne bi smelo biti postavljeno; pa tudi sicer so psihotični ljudje v glavnem na zaprtih oddelkih psihiatrije, nekateri še vedno zamreženi, drugi polni antipsihotikov, s katerimi dobro služi industrija zdravil. Pa vendar si je dobro vzeti nekaj časa in razmisliti o vprašanju še iz drugega zornega kota, kajti obstajajo dobri razlogi, da sem si ga zastavil, saj se dovolj dolgo ukvarjam s psihoanalizo, da ni zastavljeno zaradi neznanja, nemarnosti ali celo zlobe. Osnovna zamisel je namreč tale: vselej lahko dam drugemu človeku več, kot pa mu dajem; vselej sem radikalno kriv. Seveda pa sem tudi sam drugi za druge.

1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4409

Živimo v paradoksnem svetu brez prave avtoritete in brez ustrezne vzgoje mladeži, čeprav so 'avtoritete' vsepovsod. Ljudje so jim podrejeni, podrejenost pa je iracionalna. In kakšna je prava avtoriteta? Odgovor je podal Spinoza v delu z naslovom Tractatus politicus in je dober: prava avtoriteta je človek, ki ga izberejo ljudje izmed svojih, da prevzame odgovornost na svoja pleča, odgovornost, da privede debate ljudi do sklepa. Avtoriteta zato nima 'svojega' mnenja, njena vloga je čisto formalna. V nekem smislu ne misli, zato pa omogoča ljudem, da mislijo in se dvigujejo nad mnenja, ideologije, vraževerje in vse drugo. Prava avtoriteta je bil Sokrat, ki ni vedel ničesar, je pa znal ljudem zastavljati dobra vprašanja, da so lahko mislili. Kako je s tem danes?

1 komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 3736

Čeprav verski fundamentalisti trmasto verjamejo, da je Zemlja stara nekaj tisoč let, v to pa skušajo prepričati še druge ljudi, kar dokazuje število naivnih in vraževernih ljudi na tem svetu, se je pred 254 milijoni let na našem planetu dogajalo nekaj katastrofalnega. Takratno množično izumrtje vsega živega pomeni, da je izginilo z obličja Zemlje približno 96 % vseh morskih prebivalcev in več kot 70 % navadnih prebivalcev, ki so naseljevali kopno. Do izumrtja je prišlo v manj kot 100 tisoč letih, kar je, geološko gledano, skoraj v trenutku. In kako se je takrat vse skupaj začelo? Najprej je bilo tam veliko, zelo veliko – ogljikovega dioksida. Zlasti v oceanih. Temperatura oceanov je kajpak naraščala in naraščala, oceani pa so bili tudi vse bolj kisli. Zveni znano, kajne? Pa pravijo ljudje, da radikalne spremembe niso možne in da sveta ni mogoče spremeniti! Res je, da se svet lahko spremeni v trenutku.

Dodaj nov komentar

Podrobnosti
Zadetkov: 4845

JJ je morda nedolžen. Kaže nedolžen videz, a to še ne pomeni ničesar. Ali pa ni nedolžen. Čisto mogoče je, da ne bomo nikoli izvedeli, kaj vse se je dogajalo v tako imenovani aferi Patria. Če je nedolžen, je storil vse po zakonu, zato lahko mirno spi; če je kriv, je kršil zakon in bi moral odgovarjati pred avtoritetami. Prav pomen avtoritete je v tej zgodbi še največji in bo imel daljnosežne posledice. Obstaja namreč nekaj pomembnejšega, kot je razglabljanje, ali je JJ kriv ali nedolžen. Kot je rekel Platon: državljani, ki se strogo držijo zakonov, še niso dobri državljani. So zgolj pridni in ubogljivi. Dober državljan je človek, ki v življenju stori še kaj drugega, kot je to, da se pridno drži zakonov in uboga avtoritete. Stori nekaj, s čimer postane del nečesa velikega. Pridni in ubogljivi državljani niso kreativni, in ne storijo ničesar takega, da bi povečevali obče dobro, zato niso nikoli del česa velikega. Prav zato je čas za vnovični premislek komunizma. Janez Janša je prava oseba, zaradi katere je to treba narediti. Je človek politike, toda tak človek je bil tudi Marx.

1 komentar