Filozof in psihoanalitik
Kako je mogoče, da gospod Mramor žuga sindikatom in vztraja, da plače v javnem sektorju ne bodo rasle in da je treba še naprej varčevati, čeprav je bil dogovor popolnoma drugačen? Kako je mogoče, da v demokratični državi en sam človek govori vsem drugim, kaj se bo dogajalo in kaj se ne more zgoditi? Hvali se z rastjo gospodarstva in z zniževanjem nezaposlenosti, vrti nekaj številk, vendar je to le pesek v oči. Detajlov o stanju gospodarstva namreč ne razkrije, kar je simptomatično; simptomatično je, če jih pozna, ker o njih ne govori, tragično je, da se spreneveda, če jih pozna. In kar je najhuje: ničesar ne reče o resničnih vzrokih krize produktivnosti, akumulacije kapitala in vlaganja. Mramor se obnaša, kot da živi v neresničnem oziroma pravljičnem svetu, v katerem je on središče sveta, vsi drugi pa se vrtijo okoli njega ali pa bi se morali vrteti.
Če že nočejo revolucije z noži, vilami, s kosami in z drugim priročnim orodjem, bi lahko sprejeli vsaj revolucijo v umu. Ni tako krvava kot prva, boli pa vseeno, kar ve vsak razumen človek, ko se mu sesuje svet, kot se reče, sesuje pa se takrat, ko trči na povsem nove ideje ali zamisli, o katerih se mu pred tem ni niti sanjalo. In revolucija v umu je vsekakor potrebna, kajti vsakodnevno poudarjanje radostne novice, da vse vnovič raste, da je BDP tam zgoraj v oblakih in da bo jutri še bolje, je zavajajoče, manipulatorsko in simptomatično, saj vselej pozabijo dodati razmislek o vprašanju, ali je taka rast sploh vzdržna, še bolj pa pozabljajo, da je tam zunaj skoraj pol milijona Slovencev in Slovenk na robu lakote in preživetja, ki nima od take rasti dobesedno ničesar, da številni delavci delajo za mezdo, ki je ne bi privoščil niti steklemu psu, da je tam zunaj ogromno povsem nepotrebne bede, revščine, represije in vsega drugega. In Bog nima nobene zveze s tem, kajti noben resen bog ne bi ustvaril sveta, v katerem je toliko bede, kot je je na tem nesrečnem svetu.
Jutri imam predavanja na neki slovenski osnovni šoli, in sicer o filmu, filmski vzgoji, filmski pismenosti. Predavanja bodo za učitelje, trajala pa bodo skoraj ves dan. To je izvrstna priložnost za vnovični razmislek, kaj sploh je film. Vprašanje si bom zastavil kljub temu, da verjetno številni ljudje verjamejo, da jim je popolnoma jasno, kaj je film (ali pa jih sploh ne zanima definicija filma, dokler jih ta zabava), poleg tega pa je v tej deželi tudi veliko strokovnjakov za film, ki verjamejo, da še bolje kot oni vedo, kaj je film, kar pomeni, da o tem res ni treba govoriti ali izgubljati časa. Sam trdim ravno nasprotno: o vsem tem je treba resno govoriti, ker ravno ni jasno, kaj je film (danes), zagotovo pa je več, kot je videti na prvi pogled, oziroma je nekaj drugega.
Kapitalistični sistem potrebuje temeljito spremembo. Zadnji dogodki na borzah to sicer staro ugotovitev zgolj na novo potrjujejo. Največja gospodarstvo na svetu, kitajsko, ki je vsekakor komunistično, saj je Kitajska komunistična država, je pregreto in se ne hladi počasi, temveč hitro, zato poslušamo te dni zgodbe o trepetanju finančnikov z vsega sveta, paniki vlagateljev in raznih zdrsih, zgodbe o tem, kar napovedujemo že dalj časa, saj je vse pričakovano. Nič novega. Kot ni nič novega, da je treba povečati profitabilnost. Toda to je neprimerno laže reči kot narediti, kajti profitabilnost se bo povečala, če se bo dramatično zmanjšala količina fiktivnega kapitala, kar pa se zlepa ne bo zgodilo; morda se bo zgodilo zgrda. Ponuja se zanimiva vzporednica z razmišljanjem na nekem drugem področju, kjer se rojevajo zamisli o revoluciji, ki jo sistem nujno potrebuje, kot rečeno.
Včeraj je bil poseben dan, ko so se številni ljudje po vsem svetu spominjali žrtev vseh totalitarizmov 20. stoletja. Prav je, da tak praznik obstaja, saj prispeva k razumevanju narave morale in etike; obojega na tem izmučenem svetu močno primanjkuje. V nekem smislu imajo zato celo prav tisti, ki trdijo, da bi bilo zelo dobro, če bi se veliko ljudi združilo prav v imenu morale in etike ter protestiralo zoper izkoriščevalski kapitalizem. Natanko zato je zanimivo, da včeraj nisem slišal niti ene besede o žrtvah totalitarizmov 21. stoletja, kar pomeni, da praznik vendarle ni namenjen žrtvam Vseh totalitarizmov, temveč le nekaterih. Ne po naključju, se mi zdi, saj imajo ljudje raje refleksije preteklosti kot pa sedanjosti, saj so take refleksije bolj varne, čeprav so obenem manj produktivne. Sem pa zato ravno danes končal z branjem izvrstne knjige britanskega arheologa Neila Faulknerja z naslovom A Marxist History of the World, ki je izšla leta 2013, s katero si lahko pomagam pri razmišljanju o refleksiji sedanjosti, ne preteklosti, ki jo bomo še zelo potrebovali.
Leta 1769 vlada v Bengaliji strašna suša. Ljudje zaradi nje zelo trpijo. Toda zaradi suše same se ne bi zgodilo, kar se je. Vlada pomanjkanje, vlada draginja, toda to še ni vse. Bengalija je pod tujo upravo, kar pomeni, da je britanska kolonija. Številni ljudje, vključno z modreci in misleci, opravičujejo kolonialno vladavino Britancev, češ da so Britanci neprimerno bolj civilizirani kot Indijci, naprednejši, bolj kultivirani, razviti zaradi znanosti, filozofije in vsega drugega, kar pomeni, da so tudi manj vraževerni. In ti bolj civilizirani upravitelji trgujejo z velikanskimi količinami riža, ki jih pridelujejo sicer manj civilizirani, bolj vraževerni in manj razviti Indijci. V Bengaliji naj bi imeli po pripovedovanju očividcev ogromne rezerve riža v skladiščih, medtem ko Bengalci na veliko umirajo od lakote, saj cena riža poskoči za šestkrat. Sprva poročila trdijo, da je zaradi tega umrlo približno tri milijone prebivalcev Bengalije, kar je katastrofa brez primere, toda kasnejša poročila potrdijo, da je v resnici umrlo deset milijonov ljudi, kar pomeni, da je umrl vsak tretji Bengalec. Umrejo dobesedno ob velikanskih kupih riža, ki ga imajo v lasti Britanci. Sicer je pa še danes res, da je kapitalizem najboljši, najbolj racionalen in najbolj pravičen sistem na svetu, če poslušamo mainstrem ekonomiste, politike, bankirje in druge pripadnike elite. Prav o kapitalizmu namreč govorim, ne o totalitarnem socializmu. In kakšno zvezo ima vse to s TEŠ 6? Vsakršno.
Nobenega dvoma ni več: grška levica je potolčena do tal. Na žalost ni bilo realno pričakovati drugačnega izida, pa čeprav so šli državljani pred časom celo na referendum, na katerem so demokratično in svobodno izrazili svojo voljo, kot se reče v političnem žargonu; njihova volja, izražena na referendumu, pa je v resnici vredna toliko kot mišji prdec. Kapitalizem je v svoji brezkompromisni brutalnosti preprosto premočan, čeprav pravijo, da je demokratičen, kar pomeni, da njegovi elitni zastopniki delajo dobesedno, kar hočejo – volja ljudi gor ali dol, saj ljudje ne štejejo. Nihče se jim ne more resneje upreti, nikogar ni, ki bi lahko vplival na družbene spremembe, ki so sicer nujno potrebne, saj je sistem nepravičen, pozivanje na moralo, vrednote in krepostno vedenje potrošnikov oziroma delavcev pa je cinizem brez primere. Kaj torej čaka obubožane in ponižane Grke kljub njihovi demokratično izraženi volji v naslednjih treh letih?
Pričakovati je bilo, da bodo koncert skupine Laibach v Severni Koreji komentirali vsi, ki imajo o tem kaj povedati, pa tudi vsi, ki nimajo česa povedati. Pričakovanja so se uresničila, zato je komentarjev kot listja in trave, toda komentatorji niso povedali z njimi ničesar zares otipljivega, inteligentnega in novega, kar zopet ne preseneča, saj so v glavnem konformisti; v njihovo obrambo je treba pošteno povedati, da je dandanašnji pravzaprav skoraj nemogoče ne biti konformist. Gibljejo se na črti, na kateri je en konec usmerjen k moralističnemu stokanju, kako je to sploh mogoče, da se je skupina prodala, čeprav se ji ne bi bilo treba, saj je gotovo bogata, na drugem koncu pa so komercialna ugotavljanja, da je biznis pač biznis in da je čisto vseeno, komu kaj prodaš, dokler ta plačuje, tako kot je vseeno, kašne barve je mačka, dokler lovi miši. Moja ideja o nastopanju skupine v totalitarni državi je bistveno drugačna, saj je veliko vprašanje, če bo res lahko nastopila, kot hoče; bolj verjetno je, da jo bodo skušali, skladno z avtoritarno logiko, s katero vladajo v deželi, prisiliti do tega, da bo nastopila, kot oni hočejo.
Erjavec je zdrsnil na lestvici priljubljenosti politikov za več mest. Zdrs ni presenetljiv, saj se je zadnje čase kot zunanji minister res obnašal škandalozno, sedaj pa dobivamo vpogled v še bolj škandalozno vedenje diplomatov, ki sodijo pod njegov resor. Zdrsniti bi morali tudi drugi politiki, toda tokrat je na vrsti zunanji minister. Zdrs torej pomeni, da ni več med najbolj priljubljenimi. Zakaj je prav, da ni med njimi? In zakaj se svet zapira sam vase, gradi ograje, postavlja planke ter se ne meni za ljudi tam zunaj? Vprašanji ste medsebojno neločljivo povezani, kot bomo videli v nadaljevanju.
Praznik je mimo. Marijo so vzeli v nebo, možje v črnem so povedali svoje, in sicer, da ljudi ustrezno usmerjajo in vodijo le Biblija, vest, obremenjena z občutki krivde, in religiozne avtoritete. Tako kot v srednjem veku; trditev je seveda povsem neustrezna. In kaj sedaj? Je svet kaj boljši, lepši, so ljudje kaj bolj solidarni, je na svetu več egalitarnosti, so razlike med revnimi in bogatimi kaj manjše, je slovenska vlada kaj bolj sposobna vladati, je krščanske duhovnosti kaj več, je kaj učinkovitejša, je neoliberalne totalitarnosti zaradi nje kaj manj? Nič se ni spremenilo. In se najverjetneje niti ne bo. Obstajajo namreč tuzemski mehanizmi in zakoni, zaradi katerih lahko to trdim. To ne pomeni, da sem pesimist, saj pomeni le, da sem realist. In ko postane človek realist, ugotovi, da je svet še bolj zblojen, kot mislijo idealisti, zastopniki krščanske duhovnosti, neoliberalci in psihoterapevti. Toda vedno znova se najdejo ljudje, zastopniki te ali one ideologije, ustanove, institucije ali gibanja, ki trdijo, da prav oni vedo, kako upravljati z biznisom, družinskim življenjem, osebnostmi, moralo, da bodo ljudje stopali na pravo pot, ki je pot profitov ali pa vsaj path of virtue, kot rečemo v tujem jeziku. Vse to bode v oči in terja resen razmislek. Torej razmišljam.