Filozof in psihoanalitik
Rad bi izoliral zgodovinski trenutek in razmišljal o njem. Zlasti sedaj, ko nekateri zopet trdijo, da gre za otroke. V resnici gre namreč za etiko.
Pa se vendar nekaj premika. Še je upanje, srce ponovno močneje utripa, obstaja realni obet, da se bodo ljudje končno kot tista pravljična lepotica prebudili iz spanca, zavihali rokave in kaj naredili za lastno bodočnost. Dejstva so objektivna in neizpodbitna: Združena levica je na vrhu lestvice priljubljenosti. Ljudje očitno spremljajo politično dogajanje v deželi in natanko vedo, kdo je kdo, kdo manipulira, kdo govori v tri krasne in kdo je resnično na strani ljudi, kdo jim je blizu ter kdo samo uporablja parole in plakate, kjer piše, da jim je blizu, v resnici pa jim je daleč. Za ljudi je to spoznanje izjemno pomembno in prihaja v pravem zgodovinskem trenutku, saj so vsi drugi slovenski politiki v velikanski večini na strani Kapitala, ki je že povsem zblaznel, pa se mu še vedno dobrikajo in se mu skušajo prikupiti. Torej so proti ljudem. Proti njim so objektivno, zato ne pomaga novorek, ne pomaga žargon, ne pomagajo lepo zveneče besede, s katerimi skušajo prikriti dejstva in prepričati ljudi, naj držijo pesti za Kapital, češ da je to dobro za vse.
Rockefeller je bil prvi ameriški milijarder. Prepričan je bil, da mu pri kopičenju denarja neposredno pomaga sam ljubi Bog. Ne smemo torej naivno misliti, da Bog nima nobene zveze s kapitalizmom in z elitami. Morda Bog celo misli, da je nima, zato pa elite mislijo, da jo ima. V današnjem svetu, v katerem je pomembno, kaj mislijo elite, ne pa to, kar misli Bog, je zato izjemno pomembno, da pripadniki elit prek raznih skladov darujejo milijarde dolarjev revnim, ubogim in pomoči potrebnim. Na prvi pogled je njihovo darovanje širokogrudno in vredno hvale, toda tako je le na prvi pogled, s katerim pa se na žalost zadovoljuje vse preveč ljudi. Kako je s tem v resnici?
Jaz ne verjamem v globalno segrevanje Zemlje; jaz vem, da se segreva. Tu ni kaj verjeti. Saj tudi otroci ne rečejo, da verjamejo, da je tri krat tri devet, ker preprosto vedo, da je devet. Zanikovalci podnebnih sprememb pa še vedno jezdijo. Pogosto rečejo tole: jaz sicer nisem znanstvenik, toda … Neumnost ljudi je res neskončno velika in predrznost tudi. Če nekdo ni znanstvenik in celo prizna, da ni, je najbolje biti tiho, ko beseda nanese na znanstvena spoznanja. Pa niso tiho. Zanikovalci namreč. Še naprej govorijo. Govorijo pravzaprav zelo veliko. In obenem verjamejo, da govorijo pametne reči. Pa jih ne. Zakaj torej govorijo?
Dušebrižniki, filantropi, motivatorji, novodobni terapevti, svetovalci in drugi pravijo, da je za svojo srečo odgovoren vsakdo sam. Oglejmo si primer, da bomo videli, če to res stoodstotno drži. Če najdemo vsaj en primer, s katerim lahko dokažemo, da človek ni sam odgovoren za srečo in tudi ne more biti, smo ovrgli trditev, zapisano v naslovu, kar je, vsaj upam, logično. Sprehodimo se tako po Indiji, kjer dosegajo temperature v teh dneh tudi 48 stopinj Celzija, in razmislimo, kako je s srečo tamkajšnjih prebivalcev, ter odgovorimo na vprašanje, kdo je zanjo v resnici odgovoren.
Zlahka se prepričamo, v kakšnem svetu živimo. Za to ne potrebujemo politikov, ekonomistov in drugih ljudi, da nam pripovedujejo pravljice o njem. Ker imamo svoje možgane in znamo misliti, zlahka spoznamo, da je Slovenija, skupaj z Evropo, daleč od tako opevane rasti – merijo in izražajo jo v odstotkih, ki dobesedno ne pomenijo ničesar –, čeprav je zmagoslavje denarja in z njim povezanih ideologij skoraj popolno. Veliko bolj je res to, kar imenuje Tariq Ali a continuing engrossment of wealth and privileges enjoyed by the rich. Ali po slovensko: nenehno koncentriranje premoženja in privilegijev, ki jih uživajo bogati. Medtem ko je tako vaše premoženje ves čas enako ali pa njegova vrednost pada, imajo bogati iz dneva v dan več. Mediji vam servirajo nove in nove pravljice o rasti za vse, navajajo odstotke in citirajo drug drugega, obenem pa vas nagovarjajo k smejanju, češ da živimo v svetu, v katerem ljudje itak ne želijo razmišljati in se želijo zgolj zabavati. Pričakovani odnos vseh ljudi do sveta je tako zadnjič prepričljivo ponazoril tudi predsednik države, ko je ono miško pozval, kaj naj mu (še) dela.
Zdravniki so se torej odločili, da bo odslej njihova plača trikrat višja od povprečne slovenske plače. Prav zato so včeraj tudi stavkali, saj jim vlada nikakor ne želi ugoditi. Sklicujejo se na kapitalizem, v katerem vlada ne sme posegati v naravne in svobodne tržne mehanizme, zato je njihova stavka izraz politične zahteve, ki ima znotraj kapitalizma natančno določene koordinate. O njih kajpak ne govorijo, saj uporabljajo medije za to, da bi naredili vtis na ljudi. Potrebujejo njihovo podporo, ki pa je tako rekoč zagotovljena, saj ima podoba zdravnika v imaginarijih posameznikov in vsega ljudstva čudežno moč, zato zdravnik nikoli ni zdravnik, ampak je vselej doktor. Sprenevedanje je zato veliko, a pričakovano. Učinki bodo taki, kot si jih želijo, saj drugače ne more biti. Kapitalizem bo še naprej dober za elite, ne pa tudi za vse druge, podnebne spremembe bodo katastrofalne, mediji pa bodo skrbeli za vtise, da je vse skupaj še kar v redu.
Živimo v paradoksnem času brez avtoritet. Vsakdo lahko misli in verjame, kar hoče, to pa lahko tudi neovirano in demokratično širi okoli sebe. Toda v tem času vendarle obstajajo avtoritete. To so ljudje, ki imajo dostope do medijev, prek katerih širijo okoli sebe ideje ali zamisli, in sicer tako, da na hitro predelujejo stare in jih zapakirajo v novo embalažo, žargon in novorek. Povsod so zato informacije, ki pa v glavnem niso nič drugega kot izrazi pretkanosti, preračunljivosti, neokusnosti in spolne vzburjenosti, zaradi česar gre človeku na bruhanje. Mediji predstavljajo ljudem svet, toda ne povedo jim, da je to obenem način, kako elitni vladarji sveta hočejo, da ga predstavljajo. Svet je tako že vnaprej režirana medijska predstava za naivne ljudi. Ne predstavljajo torej mediji sveta, temveč svet izkorišča in uporablja medije za lastno predstavljanje. Svet je zabava za elite, zato mediji skrbijo, da se vse sproti spreminja v simulirano zabavo za vse druge ljudi, obenem pa jim ponujajo še konflikte, vojne, nasilje, spore, umore, oslarije, bedarije in druga jajca, da so dovolj prestrašeni in negotovi. Danes ni ključni medij televizija, temveč je internet. In v njem šteje zgolj število zadetkov, ki se sproti izpisuje, kot poudarja medijski manipulator Ryan Holiday. Ljudem nenehno govorijo, kako pomembna je praktična uporaba informacij, podatkov in znanja, toda večji del tega, kar ljudje preberejo, vidijo in slišijo, ni vredno počenega groša in nima nobene praktične ali uporabne vrednosti. Pomembno je zgolj to, da so ljudje zamoteni, vznemirjeni, pod stresom in da je njihova pozornost konstantno odvrnjena proč od realnih problemov sveta.
Danes ima človek močan občutek, da je čisto vse, kar se dogaja na tem planetu, mogoče pojasniti in razrešiti s psihologijo osebnosti. Povsod je zato besednjak, ki zajema fraze o: moralnosti, etiki, zadovoljstvu, sreči, delu na sebi, duhovnem razvijanju, osebnostnih lastnostih, motivaciji, inteligenci, čustveni občutljivosti, ustvarjalnosti, kreativnosti, dizajniranju sebe, volji, notranjih potencialih. In seveda o tem, kako je mogoče vse razviti, nadgraditi, povečati, pospešiti, o tem, da je lahko vsakdo čudovit in uspešen in zadovoljen in srečen, ter o tem, da je pot natanko tam, kjer je volja. Takega besednjaka je neskončno veliko in se zliva čez ljudi kot cunami vsak dan, brez premora. Benito Mussolini je bil že pred desetletji, dokler ga niso obesili, glede zapisanega zelo jasen: zavzemam se za tako življenje, v katerem se posamezniki odrekajo privatnim interesom in uresničujejo kompletne duhovne eksistence, v katerih leži prava vrednost njihovih življenj. Vsakdo torej ve vse o čustvih, značajih, duhovnosti ljudi, osebnosti, težko pa najdete enega samega človeka, ki zna kaj povedati o realnih, empiričnih, materialnih pogojih, ki so absolutno nujno potrebni, da to, o čemer govorijo, sploh obstaja.
Vsak človek je lahko čudovit, je rekel pred časom pripadnik elite, ki ga ne poznam, saj se ne gibljem v svetu slavnih in elitnih. Stavek je izrekel v povezavi z neko debelo gospo, ki je takisto ne poznam. Gospa je bojda še bolj slavna od tistega slavnega gospoda in ima veliko sledilcev v kibernetičnem prostoru, kjer se oblikujejo njeni socialni profili. Pravzaprav ne vem, zakaj tole sploh pišem. Morda je polna Luna ali pa kakšna kozmična energija negativno vpliva name. Kljub temu nadaljujem, saj na Luno ne morem vplivati, na kozmične sile pa tudi ne. Že jutri bo bržčas bolje; torej je treba zgolj počakati, da napad mine.