Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Obstajajo črni labodi; krize se dogajajo in revolucije tudi. Noben ekonomist ne more dokazati, da to ni res. In kakšno zvezo ima to s koncem človeškega? Vsakršno.

Ekonomisti so izračunali, da je ameriške davkoplačevalce samo iraška vojna, ki traja že bistveno več kot desetletje in pomeni zgolj pobijanje ljudi ter destrukcijo vsega, stala – primite se ali pa sedite, da ne padete – več kot 3000 milijard dolarjev. Politiki, bankirji in drugi okravateni obenem pridigajo navadnim ljudem, da morajo še bolj zategniti pasove in dajati bankam, ki jih potem slovenska vlada prodaja za simbolično ceno privatnim skladom, zlasti pa jim govorijo, da je njihov standard življenja odločno previsok. Poet in doktor še dodajata, da je Juga propadla in ostala brez denarja, ker je bila komunistična partija totalitarna, država pa policijska. A zares policijska država je najbolj demokratična država na svetu, Amerika. In Tito nikoli ni prisluškoval francoskim predsednikom ali nemškemu kanclerju, da o tako razvitem sistemu nadzorovanja in prisluškovanja, kot ga imajo ameriške in druge kapitalistične agencije za nadzor nad ljudmi, niti ne govorim. Da bo mera polna, še JJ spregovori o Velikem poku iz Murgel. Kam gre ta svet?

Medtem ko pesnik in doktor pred televizijskimi kamerami nespretno ugotavljata, kako so bili nekoč socialistični ali komunistični časi v Jugi totalitarni, čisto nemogoči in do konca zblojeni, in dodajata, da o socializmu in komunizmu sploh ne bi smeli več govoriti, ne vesta, da se nad njunima glavama objektivno dogaja tole. Dogaja se to, kar najdemo v izvrstnem odgovoru na neko zelo relevantno in vselej aktualno vprašanje. Humpty Dumpty in Alica se namreč nekega dne resno pogovarjata o besedah in njihovih pomenih. Razmišljata, kaj pomenijo besede, zakaj pomenijo, kako pomenijo in kdo je odgovoren, da pomenijo; pogovarjata se, kot bi komentirala Platonov spis Kratil. Vprašanje je, reče v nekem trenutku Humtpy Dumpty in prestavi razgovor na povsem drugo raven, kdo je gospodar. To je pravi odgovor na vprašanje o pomenu besed. Da bi razumel, kaj pravita poet in doktor, berem Alica v čudežni deželi, kar je bržčas očitno.

Slovenske komentatorje Ciprasove zamisli, da bi Grki demokratično odločali o lastni prihodnosti na referendumu, je zanimalo zgolj in samo to, kako se bodo odzvale borze. Nihče ni niti z besedico omenil trpljenja Grkov, samomorov, propadov podjetij, bolečine, žalosti, depresije, lakote, vsakdanje bede, sesutega zdravstva, sesute socialne države, pravice državljanov, da sami odločajo o lastni prihodnosti. Zanimalo jih je izključno, koliko denarja bo Slovenija dobila nazaj, oziroma koliko ga ne bo dobila. V domovini je na žalost po četrt stoletja samostojnosti po zaslugi politikov, tajkunov in mafije duhovni prostor absolutno blokiran, zato ni mogoče niti pod razno resno razmišljati o socializmu oziroma o komunizmu, o alternativah. Možna je ena sama zgodba, ki ima skupni imenovalec: zmagoslavje Kapitala. Podobno je bilo nekoč v Jugi. Ničesar se nismo naučili.

V televizijskem studiu so novinar, pesnik in še neki doktor – mislim, da se piše Turk ali nekaj podobnega. Gosta veliko in hitro govorita, počasi pa se razvija občutek, da smo v gostilni: govorita o burleski in nostalgiji in rdeči zvezdi in rdečem fašizmu in o tem, da se danes živi bolje kot nekoč, in o tem, da so levičarji smešni, da je bil tisti sistem nedemokratičen, da je mali človek pozabljen, da vladajo elite in da so ljudje razočarani, da ne zdrži nobena primerjava med Jugoslavijo in Slovenijo, da takrat človek ni smel povedati svojega mnenja in da ga danes vsakdo lahko pove, poleg tega pa lahko tudi verjame, kar hoče … Ne povesta ničesar zelo novega, artikuliranega, premišljenega ali pretehtanega, je pa videti, da se zdita sama sebi zelo imenitna. Vedno znova rečeta glejte ali pa a ne, se občasno spakujeta, delata celo grimase, zlasti pa komentirata vse, kar jima pride na misel, na misel pa jima pride vse živo. Njun privilegij je, da sta v studiu in da imata na voljo veliko časa za govorjenje. Zadeve so kajpak resne, zato sledi preprosta lekcija o resnični naravi politike in političnih komentarjev, pa ne le v Sloveniji.

Kako se slovenski politiki, bankirji in ekonomisti lotevajo reševanja aktualnih družbenih problemov? Lotevajo se jih tako, kot je sicer v navadi. Ljudje pogosto rešujejo aktualne probleme tako, da jih zapakirajo v nove navidezne probleme, ki jih je laže reševati kot objektivne probleme. Vsi poznamo zgodbo o človeku, ki raje išče izgubljeni ključ pod lučjo, ne pa tam, kjer ga je dejansko izgubil. Kakšne so koristi od takega reševanja problemov? Velikanske. Za nekatere, seveda. Pri nadaljnjem odgovarjanju na vprašanje mi je v veliko pomoč izjemna knjiga Fredrica Jamesona z naslovom Representing Capital.

Papež Frančišek v obsežni encikliki o podnebnih spremembah, ki sicer sploh ne obstajajo, če poslušamo zanikovalce, enciklika pa zajema okoli 200 strani, zagovarja zelo preprosto in vsem ljudem razumljivo zamisel: planet je treba rešiti pred uničujočim kapitalizmom. Ideja sicer ni nič novega, novo pa je, da papežu nekdo napiše za knjigo obsežno besedilo o njej. Krik planeta, o katerem govori papež, je neposredno in nerazdružljivo prepleten s krikom revnih ljudi. Planet sicer ne kriči, ker ni oseba, ampak tako se pač reče. Ječi zaradi podnebnih sprememb, ki jih dokazano povzroča človek; pravzaprav ne ječi kaj prav dosti, ker je navajen na spremembe, ampak zdaj ne bi cepil dlake. Ječanje revnih pa je otipljivo, in sicer že dolgo časa. Zanj je krivo kapitalistično izkoriščanje delavcev, kot je pokazal že Marx, kar zopet pomeni, da papež ni povedal ničesar novega. Ljudje namreč ne ječijo in ne kričijo, če se jim dobro godi, temveč ječijo zaradi nepravičnosti in zaradi izkoriščanja.

Povsem se strinjam z Badioujem, ki pravi, da je filozof proletarec; torej je delavec. In enako se strinjam z njim, ko trdi, da je filozofija danes zapuščena, da med ljudmi primanjkuje ambicioznih misli, da vladajo svetu mediokritete in da je etika povsem razvrednotena. Še bolj se strinjam s filozofovo trditvijo, da je politika koncentriranje kapitala. Dodajam: Immanuel Kant je bil konservativen filozof, kar je zelo dobro. Za današnje čase še zlasti. Skušal bom dokazati, zakaj je bil dober in zakaj je njegova lekcija ljudem dobra. Nekateri sicer pravijo, da sem barvit in preveč dolgovezen (dolgoveznost je že sama po sebi preveč, to bi že morali vedeti, saj ni mogoče biti dolgovezen ravno prav, kajti dolgoveznost po definiciji pomeni dolgočasno in brezvezno nakladanje), toda v resnici ne razumejo ničesar od tega, o čemer govorim, saj premalo priganjajo svojega duha k delu, kar pomeni, da jih premaguje lenoba in da še sami postajajo mediokritete, ki se jim ne ljubi misliti. Njihova kritika je v resnici simptom, nad katerim psihoanalitik ni navdušen, ga pa zanima, saj je analiziranje ali dekonstrukcija njegovo delo. Spravimo se torej k delu.

Ljudje naj bi na tem planetu živeli po naukih evangelijev, pravijo papeži, zlasti pa sta to trdila Pij XI. in Leon XIII. Kako to razumeti? In kako danes prepoznati fašizem, če obstaja?

Medtem ko zagovorniki kulturnih standardov, ki smo jih že dosegli, pa že dalj časa pospešeno izginjajo, demokracije, obče dobrega, države in egalitarnosti nasprotujemo privatizaciji in nizamo argumente, s katerimi dokazujemo njeno bedno naravo, se zbirajo njeni okravateni zagovorniki in se naslavljajo na javnost z izjavo, da je Kapital plaha ptica, kar naj bi pomenilo, da moramo biti čim bolj tiho in da je ne smemo prestrašiti z govorjenjem oziroma razmišljanjem, saj lahko odleti kam drugam, to pa po njihovem mnenju nikakor ne bi bilo dobro za nas. Take so današnje oblike avtoritarnosti: nihče vas ne preganja z bičem ali s tajno policijo, zato pa pritiskajo na vaš nadjaz z na videz prijaznimi stavki in pozivi, kako se je dobro in koristno obnašati, da bo vaše vedenje in delovanje skladno z domnevnimi znanstvenimi izsledki, ki podpirajo širjenje Kapitala v vse pore vaših življenj. Človeku z zdravim razumom se zdi neverjetno, da si kdo sploh upa reči kaj takega, čeprav je obenem tudi povsem jasno, da se prav to mora dogajati, saj je v nekem bizarnem smislu Kapital zares plaha ptica, ki jo zagovarjajo prodane duše. Skušal bom pokazati, kakšen je ta smisel in kako uničujoč je v resnici. Naj dodam, da ne želim živeti v svetu, v katerem je mogoče zagovarjati trditev, da je Kapital plaha ptica, kajti to je obenem svet, v katerem človek ne sme razmišljati ali pa mora misliti zgolj in samo tisto, kar odobri prav ta plaha ptica. Mimogrede: največji morski tok na svetu prinaša velikanske količine tople vode v Arktični ocean, kar lahko sprosti gigantske količine metana, zaradi katerega bo planet še bolj vroč, kot že je, ljudje pa bodo vse bolj panični. V Indiji je doslej zaradi peklenske vročine umrlo že blizu 2500 ljudi; vlada je oblikovala odbor, ki bo ugotovil natančno število žrtev, vročina pa je nekoliko popustila in dosega zgolj 42 stopinj Celzija v senci.