Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Med poslušanjem govorov slovenskih politikov in drugih predstavnikov elite z lahkoto opazite in razumete, da je vse, kar je evropsko, tudi avtomatično dobro, koristno, smiselno in uporabno; tak je vsaj vtis, ki vztraja, dokler ga nekdo ne dekonstruira in pokaže na njegovo iracionalnost. Dokler se to ne zgodi, je dobro vsako vedenje, ki nosi nalepko evropsko. Prav tako je dobro evropsko govorjenje. Obstajajo tudi evropske pričeske, pa evropske cunje, evropske kravate in zagotovo obstajajo evropski čevlji. Obstajajo tudi evropska čustva in obstaja evropska motivacija. Skladno z zapisanimi ugotovitvami smemo reči, da obstaja tudi evropsko postavljanje bodečih žic. To pa je šele predgovor k uvodu v katastrofo.

Že prvo uro po začetku postavljanja bodeče žice je prišlo do spora s sosedi, s Hrvati. Slovenski postavljavci žice očitno niso dobro preučili niti poteka meje s sosednjo državo, da bi natančno vedeli, kje postavljati žico in kje ne, če o drugih zadevah, ki jih prav tako niso premislili, trenutno niti ne govorim, zato so hrvaški policisti mahoma protestirali in jasno sporočili tem, ki postavljajo žico, naj jo na nekaterih krajih odstranijo, ker jo pač postavljajo na tujem ozemlju, kar bi po njihovem mnenju vsekakor morali vedeti, saj ni težko prebrati zemljevida in ugotoviti, kje potekajo meje med katastrskimi občinami; še dosti slabše bi bilo, če meje ne bi bile določene.

Človeštvo je obsojeno na propad. Morda je še čas, da ga prepreči. Mogoče ga bo preprečilo, mogoče pa ga tudi ne bo. Danes zjutraj ob šestih, datum je 11. 11. 2015, je bilo na Dunaju plus 16°C. Slovenija postavlja na meji s Hrvaško tehnične ovire. Z njimi bo ovirala begunce, ki bežijo pred vojno. Delavcem bodo še naprej jemali, kar je mogoče vzeti. Trgovina ogroža občestveno življenje oziroma komunizem. In Marx je že pred časom jasno dokazal: človek napreduje šele takrat, ko proizvaja samega sebe. Dokler dela po diktatu drugih ali je zgolj princip, s katerim upravljajo upravljavci, človeški vir na primer, ne napreduje. Berem knjigo uglednega filozofa. Njegovo ime je Jean-Luc Nancy. Naslov knjige je: La création du monde ou la mondalisation. Erjavec in Ljudmila je zagotovo ne bosta prebrala. Pa bi jo morala.

Politiki kar naprej kot lajne ponavljajo, da država ne more več reševati begunske krize in da potrebuje bodeče žice in ograje in zidove in planke in vse drugo, da zelena meja, ki jo je treba nujno reševati in varovati in ščititi, ne bo kakor švicarski sir – izraz sicer rad uporablja JJ. Politiki so frazo begunska kriza ponovili že tolikokrat, da je skrajni čas, da spregovorimo o njenem pomenu in smislu, če ta sploh obstaja, seveda. In se vprašamo, ali res obstaja begunska kriza ali je zgolj fikcija, dozdevek. Odgovor je že vnaprej dan: nikakor ne obstaja in je fikcija. Kako to dokazati? Z lahkoto.

Včeraj sem bil prostovoljec. Nisem bil med svojim delovnim časom, da mi ne bi kdo česa očital; v tej deželi se je vedno treba bati očitkov in metanja polen pod noge. Ljudje pač radi očitajo in iščejo krivce, pa če je to smiselno ali ni; pogosto jih iščejo tudi tedaj, ko nimajo od tega čisto nobene koristi. Nekateri Slovenci tako živijo po načelu pomembno je le, da sosedu crkne krava; če slučajno crkne meni, je tudi v redu, če le njemu crkneta dve. Nihče mi torej ne more ničesar očitati, ker sem bil v prostem času prostovoljec. Ali pač?

Gospod Cerar je včeraj, ko so pred parlamentom že gorele sveče za umrle begunce in migrante (samo letos jih je umrlo 2600, med njimi precej otrok), brezbrižno, kot da gre na večerni sprehod ob reki, sporočil javnosti, da bo vlada stopnjevala ukrepe za zavarovanje meje. To je rekel na način, ki dopušča dvome, kaj namerava storiti vlada, ki ne more povedati taisti javnosti niti tega, ali je že kupila bodečo žico ali ne, zlasti pa ne pove, koliko ta stane na svobodnem kapitalističnem trgu. Ker tega ni težko ugotoviti, lahko hitro izračunamo, da bo več kot sto kilometrov bodeče žice stalo krepko več kot milijon evrov. In to ni prispevek k najvišjemu dobremu, ki ga določa razum, ter ni prispevek k inteligenci oziroma vednosti o resnici in bogu. Ne, to je prispevek k temu, kar imenuje Spinoza impotenca razuma.

Tiranija je zelo preprosta in za nekatere ljudi, ki so pripravljeni biti hlapci, celo učinkovita: zakonsko zvezo sestavljata izključno mož in žena. Namesto da bi se pogovarjali o skupnem življenju ljudi, ki temelji na medsebojnem spoštovanju, imamo opraviti s tiranijo. Trditev pa ni le arbitrarna in tiranska, temveč je tudi empirično napačna. Na tem svetu zakonsko zvezo v tem trenutku sestavljajo: en mož in veliko žena; ena žena in veliko mož; dva moška; dva ženski. Lahko je tudi kakorkoli drugače. Lahko je tako, kot se ljudje dogovorijo. In lahko se dogovorijo karkoli in kadarkoli. Obenem pa je res, da ima vodikov atom en sam proton v jedru. Prav tako je res, da je v svetu diskretnih enot dva plus dva lahko samo štiri. In Einsteinova enačba E=mc2 zagotovo drži.

Naredite zelo preprost miselni preizkus. Preberite še enkrat govore vodilnih slovenskih politikov zadnjih pet let. Ali lahko iz njih razberete, da bodo v prihodnosti vsaj minimalno naklonjeni beguncem? Moj odgovor na vprašanje je kategorični ne morete. Ali bi lahko enako rekli za njihovo držo do delavcev? Absolutno lahko. Pravzaprav sploh ni razlike v odnosih do delavcev in beguncev: tako eni kot drugi so nekako odveč in jih je treba ves čas omejevati, regulirati, nadzorovati, jim jemati še tisto malo, kar sploh imajo. Govori slovenskih politikov so namreč tako splošni, pusti, mlačni, tako nezanimivi in tako dolgočasni, da celo besede, kot so vrednote, morala, etika, spoštovanje, nimajo absolutne nobene barve, nobene teže in nobene vrednosti. So zgolj plastični okraski. V njih ni življenja – ni ga v besedah in ni ga v politikih. Proti tem politikom je bil nekdanji predsednik Milan Kučan, čigar biografija izpod peresa zgodovinarja Boža Repeta je te dni zagledala luč sveta, pravi revolucionar, ljudski človek in oče naroda obenem. Takih ljudi je danes vse premalo, čeprav ni naključje, da je tako.

Neka jasnovidka – nobeno naključje ni, da so v teh hedonističnih časih, v katerih ni noben problem zapraviti 300 milijonov evrov za zabaviščni park, je pa tako rekoč nerešljiv problem nahraniti in spodobno sprejeti nekaj tisoč premraženih, lačnih, prestrašenih in izmučenih beguncev, ki jih škof in še nekateri drugi dojemajo skoraj izključno kot islamsko nevarnost, kar pomeni, da jih niti ne doživljajo kot ljudi, temveč le kot grožnjo, jasnovidni ljudje vedno ženske – napoveduje Sloveniji dramatične spremembe. Njeno razmišljanje je tako neverjetno pomembno in dragoceno, da ga objavlja tudi znana slovenska revija. To kajpak ni čudno, saj so celo tukajšnje znanstvene organizacije oziroma institucije voljne denarno podpirati astrologe in izdajanje astroloških knjig. Ironija je zato nenavadno zanimiva in poučna: dramatične spremembe so se že zgodile in se dogajajo prav ta hip. Svet se namreč postavlja na glavo, zato sta astrologija in napovedovanje prihodnosti vse pomembnejša, vse bolj dobičkonosna in vse bolj dobrodošla tudi med znanstveniki, zato nekateri celo iz tega dejstva kujejo velikanske dobičke. A niti to nas ne preseneča, saj je danes vse mogoče, kot pravijo v tisti oddaji, kar seveda pomeni, da so v narobe postavljenem svetu ključni profiti, zabava do nezavesti, pa če je še tako bizarna, in trgovanje z ljudmi. Natanko v tem trenutku je zato dobro prebrati dobro knjigo. Na primer tole, ki ima za Cerarja, jasnovidce in astrologe nerazumljiv naslov: Le monde enchanté; napisal jo je znani francoski marksistični ekonomist Alain Lipietz.

V francoskem mestu Calais nameravajo zgraditi zabaviščni park. Seveda ga hočejo zgraditi, saj v hedonističnem svetu zabava prinaša vlagateljem velike profite. Ne obstaja pa vlagatelj, ki bi hotel vložiti 300 milijonov evrov v izgradnjo spodobnega begunskega taborišča s pitno vodo, stranišči, kuhinjami in z vso potrebno infrastrukturo za kakovostno življenje. Takega vlagatelja preprosto ni. Vlaganje v begunce pač ni profitabilno. To je zelo preprosta resnica tega sveta. Vse drugo so nebuloze.