Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Krščanska morala preganja ljudi. Ne navdihuje jih in ne daje jim upanja. Pritiska nanje in izkorišča njihove že obstoječe občutke krivde ter zmožnost za pokorno, konformistično vedenje, sledenje avtoriteti, poslušnost, boječnost, strahopetnost in odvisnost od drugih. Danes bolj kot prej potrebujemo držo ljudi, ki je prav nasprotna od te. Pokončnost in vztrajanje namreč ne preneseta klečeplazenja, dogmatskega verovanja in poslušnosti. V novem letu vam želim veliko pokončnosti.

Politiki, ki ne prinašajo dobrih novic, pa čeprav so pravljične, težko zmagajo na volitvah. Od nekdaj je tako. Imajo celo srečo: v antičnem svetu so sla s slabimi novicami nemudoma pospremili na oni svet. Politiki torej verjamejo, da morajo ljudstvu govoriti, kar bi rado slišalo, zato se vedejo skladno s prepričanjem: prihodnost bo vsekakor svetla, samo sledite nam. Tvegam torej, da ne bom deležen časti, saj ne prinašam dobrih novic.

Lekcija iz maja '68 je tudi tale: študenti, ki po definiciji akumulirajo ogromno znanja in vednosti, niso zadovoljni, ker ne morejo s taistim znanjem spreminjati okolja, v katerem živijo; prepričani so, da imajo ljudje lahko med seboj še kaj drugega kot to, kar jim ponuja avtoritarni kapitalizem. Ali pa ga, nekoliko paradoksno, ravno lahko spreminjajo. Odidejo torej na ulice, zasedejo univerze in se povežejo z milijoni delavcev, ki prav tako ugotavljajo, da lahko tudi sami spreminjajo družbena okolja, kar seveda pomeni, da nikakor ni nujno, da jih spreminjajo zgolj oblastniki, menedžerji, bankirji in kapitalisti. In kako je danes?

Ko skušamo te dni preživeti poplavo večno enakih in povsem praznih puhlic o Bogu in besedi, ki se je naselila med nami, in o Jezusu in Betlehemu in devici in štalci in samostojnosti in neodvisnosti ljubljene domovine in zgodbi o uspehu, ki to ni, in o željah, ki naj se vsekakor izpolnijo, in vsem drugem, je iz razdalje jasno videti, da Slovenci v resnici ne znajo in ne upajo sami učinkovito živeti in da ne vedo, kako v prihodnost, saj je ne morejo niti misliti, ker so paradoksno preveč svobodni in prav zato preveč zatrti. Že dvajset let zato petdeset posameznikov dela, kar hoče, ropa in legalno krade, dva milijona ljudi pa depresivno opazuje njihovo vedenje, stoka, joka in se pritožuje čez pomanjkanje vrednot, morale in sploh vsega. Sprašujejo se, kaj storiti, čeprav je odgovor ves čas povsem na dlani.

Poleg pametnih telefonov, avtomobilov in hiš imamo že nekaj časa na voljo tudi nov domislek ekonomistov in menedžerjev: pametno rast. Prihodnost sveta bo po njihovem mnenju polna pameti in vse bo pametno raslo, kar pomeni, da se bodo tudi profiti maksimizirali pametno in da bodo delavce, ki predstavljajo strošek, odpuščali po pameti. To je tako, kot bi hotel nekdo imeti doma v dnevni sobi kanarčka, muco in – tiranozavra.

Reklame nas nenehno nagovarjajo, naj oblikujemo svoje življenje, naj ga vzamemo v roke in naredimo iz njega vse, kar je sploh mogoče narediti. Srhljivost in bebavost njihovega nagovarjanja presega vse razumne meje. A samo pomislite, kaj bi se lahko zgodilo, če bi ljudje vzeli sporočilo zares in dejansko vzeli svoja življenja v lastne roke!

Ničesar nimam proti temu, da golobradi mladeniči, stari dvajset let in še nekaj, vneto pojasnjujejo vesoljnemu občestvu, potem ko so na hitro zaključili skrajšane privatne univerzitetne tečaje bolonjskega tipa, kaj sta socializem in demokracija. Zaradi mene to lahko delajo tudi vodovodni inštalaterji, mlekarice, svinjski pastirji, čolnarji, hlapci, kamnoseki, drvarji, vulkanizerji, rejci kokoši, ključavničarji ali avtomehaniki – če znajo.

.. smo slišali včeraj v oddaji Tarča. Tega prispevka v resnici nisem hotel napisati, toda skušnjava je bila navsezadnje prevelika. Nastal je torej zaradi moje šibkosti.

Sedaj je morda še zadnji čas za odločen upor in protest zoper čudaško krčenje javnega sektorja, ki ga hočejo narediti vitkega; kako neustrezna beseda – dokazuje zgolj to, da ne vedo, o čem sploh govorijo. Človeku z zdravim razumom je zato vse teže opazovati razvijanje totalitarnega novoreka, ki vidi prihodnost občestvenega življenja v neodgovornem privatiziranju, brutalnem zmanjševanju javnega sektorja in globalnem komercializiranju vsega, kar sicer tvori eksistence ljudi. Skoraj neverjetno je, da normalno inteligentni ljudje molče sprejemajo dereguliranje življenja, njegovo divje privatiziranje in nepertinentni novorek ter ga celo vneto zagovarjajo kot najvišji dosežek uma. Nekaj podobnega se je dogajalo v tridesetih letih prejšnjega stoletja, o čemer so pisali Wilhelm Reich, Theodor Adorno, Hannah Arendt in številni drugi misleci, katerih imena počasi tonejo v pozabo.

Naslov prispevka je obenem naslov zadnje knjige Zygmunta Baumana, ki jo je spisal skupaj z Leonidasom Donskisom. Podnaslov njune knjige je morda še bolj zgovoren kot naslov: izgubljanje občutljivosti v tekoči moderni.