Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Slovenija ima še nekaj malega časa, da se reši pred strmoglavljenjem v črno luknjo oziroma v grozeče brezno. A tako govorijo le popolni ekonomski in politični analfabeti, ki morajo imeti za tako govorjenje poseben interes; bržčas ga tudi imajo. Slovenija v resnici že nekaj časa nima časa in že strmoglavlja v brezno.

Jezus Kristus je namerno in zavestno prijezdil v Jeruzalem, odšel v tempelj, razgnal krošnjarje in neposredno izzval oblast duhovnikov. Njegovi nasledniki so imeli pred seboj enako nalogo. Revolucionarno. Ta je globoka in radikalna, kot je rekla Hannah Arendt, medtem ko je zlo zgolj ekstremno.

Če je res, kar trdijo nekateri, da so namreč pred dvema letoma spravili Jankovića v politiko samo zato, da na volitvah ne bi zmagal Janez Janša, je to sramotna, nagnusna preračunljivost najnižje vrste, vredna vsega prezira. A pomembnejše je, da je na volitvah Janković zmagal, kar pomeni, da mu je zaupalo zelo veliko ljudi, ki bržčas tudi niso hoteli, da bi zmagal JJ, in so hoteli nekaj novega. Kdo je torej Zoran Janković?

Ko Zoran Janković napove svojo kandidaturo za vodenje Pozitivne Slovenije, so številni politiki nenadoma ogorčeni, češ da bo njegovo pobalinsko vedenje, kot ga imenujejo, sprožilo vrsto negativnih posledic. Zelo zanimivo.

In vlada bo verjetno padla. Nastala bo nova politična kriza, katere posledice bodo srhljive. Ali pa je vse skupaj zgolj nočna mora, iz katere se ne bomo nikoli zbudili.

JJ bi torej gladko odpustil 40 000 delavcev. Kdo je, da sploh lahko tako razmišlja?

Končno se je oglasil tudi JJ. Povedal ni ničesar.

Strokovnjaki že nekaj časa opozarjajo, o tem je tudi napisanih veliko knjig, objavljena so predavanja na to temo, da se nam bliža tsunami of bad debt. Ne bliža se le Sloveniji, bliža se tudi tako razvitim državam, kot je na primer Velika Britanija. Kaj se torej približuje z veliko hitrostjo? Čisto preprosto. Vsi vemo, kaj je cunami. Nekaj malega vemo, kaj so dolgovi, ki so jih nakopičile države, ne pa posamezniki, kako velikanski so, kako gospodarska rast, ki je v Sloveniji itak ni, ne zadošča za njihovo odplačevanje, in slutimo, kaj bi lahko bili slabi dolgovi. V glavnem cunami takih dolgov ni nič dobrega. Ko udari, se ljudje v glavnem utopijo.

Pravijo, da bo predlog proračuna za leto 2014 gladko sprejet; torej so zelo samozavestni in prepričani. To obenem pomeni, da bodo izbranci ljudstva ljudem poleg vsega, kar so že vzeli, vzeli še pol milijarde ali petsto milijonov evrov. Se kdo ob tem vznemirja? Niti ne. A saj ne bi pomagalo, če bi se. Politiki se zato upravičeno hvalijo, da je koalicija trdna in da si premierka utrjuje položaj. S čim že? Še nekaj mesecev nazaj je dajala vtis resnične borke za ljudi in za njihovo dobrobit. Kako hitro se lahko človek spremeni, ko okusi slast oblasti!

Alenka Bratušek je te dni samozavestno izjavila, da je prepričana. Človek bi takoj pomirjeno rekel, da je to zelo dobro, kajti bitje, ki ni prepričano, je lahko omahljivec ali nekdo, ki cinca, kar pa včasih ni zelo dobro in ni učinkovito. V določenem trenutku mora biti človek odločen, prepričan vase in samozavesten, kot je samozavestna Alenka Bratušek, toda obenem se vendarle tudi zastavlja vprašanje, v kaj je gospa prepričana, saj je vsebina njene prepričanosti zaradi njenega položaja v občestvu pomembna za ves narod. V kaj je torej prepričana in zakaj je njena prepričanost pomembna za vse nas?