Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Košarkarskega prvenstva je konec, rezultati so znani. Ostali bodo spomini. Na september leta 2013. Bili so porazi in bile so zmage. Bili so večeri, bilo je bedenje do poznih nočnih ur. Bile so solze in bilo je veselje. Bila je radost in bila je žalost. A ves čas, čisto do konca, smo bili ljudje naklonjeni. Verjeli smo in zaupali smo. Držali smo pesti in navijali smo. Vzklikali smo za naše, za Slovenijo, zase. Enkrat se nam je zdelo, da smo uspešni, drugič se nam je zdelo, da nismo. Tako je tudi življenje: enkrat zmagaš, drugič si poražen. A vselej je mogoča vera, je možno verjetje, da skupaj res lahko dosežemo veliko, zelo veliko. Posameznik ne more doseči veliko brez duha, ki je med ljudmi. O tem govorim že dolgo časa. Narcizem in egoizem pač nista koordinati skupnega uspeha, skupnih dosežkov. Bankirji res zaslužijo veliko, toda zanje nihče ne navija.

Papež Frančišek je zelo kritičen do denarja, pravijo. Trdi, da je sveta vladar – kar sicer ljudje zatrjujejo že dolgo časa – in da to nikakor ni dobro. Potem dodaja, da ljudje, ki ne delajo, ki so torej brezposelni, nimajo dostojanstva. Sklepati smemo, da bi bilo dobro, če bi delali. In če bi delali, bi seveda zaslužili – denar. Čisto na koncu svojega govora na Sardiniji papež še podčrta, da je za preživetje zelo potreben pogum. Zdrava pamet pa nam pravi, da je v kapitalizmu za preživetje pomemben predvsem denar. Lahko ste sicer pogumni, toda zvečer bo treba dati otrokom nekaj na krožnik, pa položnice bo tudi treba plačati. Hm, hm.

V naslednjih dneh bomo vsak dan poslušali neskončne litanije bankirjev, ki jih preiskuje policija, saj bodo prek vseh mogočih medijev gostobesedno izjavljali, da niso videli ničesar, da ne vedo ničesar, da ne morejo ničesar povedati, da nikoli niso bili zraven, ko se je kradlo, da niso storili ničesar narobe, da so čisti kot gorski potoček ali kot jutranja rosa. Ljudje bodo obenem modrovali o pohlepu in zmajevali z glavami zaradi pomanjkanja vrednot.

Papež Frančišek je v razgovoru za jezuitski mesečnik Civilta Cattolica dejal, da se zavzema za globljo teologijo žensk. Pravzaprav moramo biti natančni: ni rekel, da se zavzema, saj je dejal, da bi se bilo treba truditi za globljo teologijo žensk. Razloček je pomemben, saj je njegova izjava prazna kot vakuum. In kaj je teologija žensk?

NSi je precej nepomembna desna politična stranka v Sloveniji. Hoče biti pomembna. In njena predsednica, Ljudmila Novak, pravi, da je bilo dovolj jemanja zdravil. Torej se ne strinja s tem, kar je pred dnevi izjavil Lionel Barber. Gospa ne bi več zdravila, saj je prepričana, da zdravilo, ki ga goltajo Slovenci in Slovenke, ne pa tudi gospa, aspirin namreč, ne zadošča več za zdravljenje bolezni, saj je preblag in premalo močan. Po njenem mnenju je čas za radikalnejši korak, za skalpe in za operacijo. Poglejmo.

Lionel Barber je urednik Financial Timesa. Je zelo pomemben in pameten mož. Je celo tako pameten, da je izjavil: pomagali vam bomo, če boste tudi sami vpeljevali reforme in jemali zdravila (razgovor z njim je objavljen na tejle strani) Morda gospod ve, o čem govori, a to zagotovo ni s tega planeta, kajti narava realnosti je bistveno drugačna, kot misli omenjeni gospod.

Finski pisatelj Arto Paasilinna je napisal knjigo z naslovom Očarljivi skupinski samomor. V takem samomoru seveda ni ničesar očarljivega, a saj knjiga ne govori o njem; govori o poskusu samomora, kar je nekaj drugega. Vsi poskusi spodletijo, kar ponazarja inteligenco, življenjsko moč in energijo, zmožnost za humor, ironijo in zdravo razdaljo. Avtor s knjigo zato sijajno razbija stereotip o depresivnih Fincih – na podoben način bi morali razbijati klišeje o prislovični samomorilnosti in depresivnosti Slovencev, saj to ni objektivna značilnost.

Nekateri ljudje radi sem in tja uporabijo kako sočno primerjavo, da bi opozorili, kako nepravičen je ta svet. Potem rečejo, da ima 1 % najbogatejših ljudi v rokah toliko bogastva ali dobrin ali kapitala kot določen procent najrevnejših (številka je po navadi zelo visoka). Njihova primerjava pa je povsem zgrešena, kajti najrevnejši ljudje tega sveta, milijarda ljudi ali več, nima v rokah dobesedno ničesar. In še: najbogatejši imajo veliko natanko zato, ker ti nimajo ničesar.

Gospa Alenka Bratušek je te dni za hip pomislila, da bi bilo zelo dobro, če bi slovensko vlado Slovenci in Slovenke podpirali, kot trenutno podpirajo slovensko košarkarsko reprezentanco. Gospejina želja je sicer razumljiva, saj jo porajata stiska in obup, vendar ni le naivna, temveč je kar iz sveta znanstvene fantastike. Ta slovenska vlada namreč ne bo deležna podpore, kot jo uživajo košarkarji, niti v tisoč letih. Zakaj ne?

Ko so včeraj naši premagali Italijane, je bil pravi čas za resnično uživanje v vrhunski igri. Danes je pravi trenutek za refleksijo in za prijazno misel, kajti užitek, pa naj bo v dvorani ali v dnevni sobi pred zaslonom, je včasih tudi odskočna deska za razmislek, ki nam pokaže, v kako vulgarnem svetu v resnici živimo.