Filozof in psihoanalitik
Če zapisano izreče kak filozof, kot je na primer Alain Badiou, je izjava produktivna in vredna natančnega razmisleka, saj nam lahko postreže z novimi zamislimi. Če pa jo izreče eden najbogatejših in najvplivnejših evropskih politikov, Barroso, je čas za preplah. Prav zato je tudi v tem primeru potreben resen razmislek, saj so zamisli pomembnejše in boljše kakor preplah.
Dogaja se nam tudi brezbrižnost, ki se širi. Resnične ljubezni je malo; prevladuje imaginarna. Wagnerjeva glasbena drama Tristan in Izolda je izvrsten uvod v razumevanje ljubezni, ki pokaže na vso perverznost povezovanja Hitlerja in Wagnerja, sesuje v sočni prah navadne, klišejske predstave o ljubezni, obenem pa tlakuje pot k resničnemu razumevanju ljubezni, saj se začne kot nelagodje in nam sporoča: ljubezen je problem, ne rešitev. Rešitev je šele v ustreznem razumevanju ljubezni in vseh njenih razsežnosti.
Živel sem izključno za svoje ljudstvo, reče Hitler takoj po poskusu atentata, ki ga preživi julija leta 1944. Januarja leta 1945 doda: Naše volje ni mogoče spremeniti. In tik pred samomorom, konec aprila istega leta, ponovi: Kar sem storil, sem storil izključno iz zvestobe in ljubezni do naroda.
Hermann Göring leta 1934: ljubimo Hitlerja in verjamemo, da nam ga je poslal Bog, da reši nemški narod. Naša volja je, da država, v kateri živimo, traja tisoče let, dodaja Hitler. Prihodnost v celoti pripada nam, še podčrta na koncu enega izmed svojih številnih govorov.
Je JJ pral umazani denar? Po obsodbi na dve leti zapora zaradi afere Patria sedaj še to? Kaj se dogaja? Kako je lahko ljubljeni voditelj, tako čist, preprost in pošten človek, vedno znova navskriž z zakonom? Ne bi moralo biti povsem drugače? A pojdimo po vrsti.
Joseph Goebbels je po obisku pri Hitlerju, do katerega je prišlo na Hitlerjev predlog, zapisal v svoj dnevnik, da ga ljubi, ker je velik in preprost; po srečanju s Hitlerjem je bil vznesen. Goebbelsov zapis bo v prihodnosti še zelo pomemben, kajti težnja k preprostosti je v današnjem svetu velika, želja po ljubljenem voditelju pa izhaja neposredno iz nujnega odnosa do Velikega Drugega, v katerega je ujet vsak človek. In ljudje v glavnem še vedno ne razumejo, kaj je Drugi.
Kardinal Rode je pred časom z eno samo izjavo, zapisano v naslovu tega razmisleka, elegantno ponazoril paradoks, katerega nosilec in zastopnik je. Paradoks je tale.
Pravkar poteka gospodarski in politični forum na Bledu. Na njem pripadniki elite razmišljajo o naši prihodnosti, o prihodnosti velikanske večine ljudi, zlasti pa razmišljajo o prihodnosti kapitalizma. Čudaško. Toda če bi jih (pa jih ne boste) povprašali, ali so za demokracijo, bi vsi v en glas, kot v zboru, odgovorili, da itak. Demokracijo si namreč predstavljajo tako, da je državljanom dovoljeno zgolj kdaj pa kdaj na ulice (še to se mora zgoditi po vnaprej določenih pravilih) ali pa na volitve, kjer lahko glasujejo – zanje, seveda.
Adam Smith torej verjame v zmožnost ljudi, da sami krojijo svoje usode, kar je v tistih časih, začetek XVIII. stoletja, že uveljavljena ideja, vendar je še vedno zanimiva. Verjame pa tudi v solidarnost, sočutje in prijateljstvo, razvoj in kopičenje bogastva, saj ve, da noben človek ne more preživeti v izolaciji. Tri stoletja pozneje je očitno, da je zadeva kompleksnejša, kot je mislil Smith.
Lepo se sliši in milo zveni, ko kdo reče pred televizijskimi kamerami, da je vse mogoče, če človek zaupa vase. Toda kritični razmislek o taki izjavi nam pokaže, da življenje vendarle ni tako preprosto; izjava je tako močno poenostavljena, da je sumljiva že zaradi tega. Pojdimo kar po vrsti.