Filozof in psihoanalitik
Vprašanja si ni zastavil samo pisec teh vrstic, temveč so si ga zastavili tudi politiki v Bruslju in nekateri strokovnjaki, pa tudi bankirji, potem ko je postalo jasno, kako globoko je zabredel Ciper in kakšen bo najbrž model reševanja podobnih težav, kot jih ima ta otoška država, ki je že peta po vrsti zaprosila za pomoč, kar pomeni, da so že tako rekoč vse periferne Evropske države, med katere sodi tudi Slovenija, na kolenih. Prav tako je jasno, da nihče ne bo priznal, da gre za scenarije in modele, toda že samo opravičevanje, da niso mislili tako, ampak povsem drugače, je dovolj dober simptom, da smo lahko prepričani, da gre ravno za modele. Nihče namreč nima potrebe, da zanika to, kar je pravkar izrekel, če tega ni vsaj nezavedno mislil izreči; nič se ne zgodi po naključju, bi rekel Freud.
V postideološkem svetu je Marxovo razmišljanje o univerzalni emancipaciji ljudi videti bodisi kot slaba ali nedolžna šala bodisi kot nedokončan projekt moderne. Sodobni kapitalizem se samozavestno hvali, da ga bo kmalu dokončal, medtem ko njegovi zastopniki mirno stresajo šale na račun bralcev Kapitala, revolucionarjev, sanjačev in utopistov, kot jih imenujejo. Tudi Jezusovo trpljenje je že pred časom postalo del popularne kulture, zato je barvanje pirhov samo še košček v mozaiku prijazne folklore in družinskega praznovanja pomladi. Jezusovo vstajenje je zgolj predmet mnenj in izmenjave med soglasnimi verniki, medtem ko je ljudska vstaja še manj kot obrobni komentar k folklori, saj je zgolj nepomemben mejni dogodek, iz katerega se je mogoče norčevati, ko ravno ne veš, kaj bi delal.
Slovenski orli so zopet blesteli v Planici. Slovenski nogometaši so zopet izgubili nogometno tekmo, zato ne bodo odšli na svetovno prvenstvo oziroma na dolgo pot v daljno Brazilijo. Razočaranje je veliko in poraz, ki je tudi boleč, je zelo pomemben, kajti nogomet je zelo koristna in uporabna zadeva, kjer se obrača neverjetno veliko denarja oziroma univerzalnega menjalnega sredstva. Na šestdesetem mestu lestvice najbolje plačanih nogometašev je na primer neki gospod Alonso, ki je vreden 27 milijonov evrov, karkoli že to pomeni, medtem ko je na prvem mestu gospod Messi, ob čigar imenu se za leto 2012 pojavi vrtoglava številka 140 milijonov; slovenske banke so v istem letu ustvarile približno toliko ali veliko več izgube, kot je z brcanjem žoge zaslužil en sam dobro plačani nogometaš, zato je bolje, da o kaki enajsterici sploh ne govorimo, kajti najdražji klubi na svetu, Manchester United, Barcelona, Real in drugi so vredni nekje med pol milijarde evrov in eno milijardo. Vrednost je kajpak vezana tudi na znanje – nogometaši iz teh klubov nedvomno znajo brcati žogo, medtem ko za slovenske bankirje nismo prepričani, da znajo voditi banke, kajti če bi jih znali, ne bi nenehno ustvarjali izgub, ki jih moramo pokrivati davkoplačevalci.
Gospod Turk je vnovič spregovoril (Delo, 23. marca 2013, str. 13-14). Tokrat govori o številnih zadevah, pa tudi o naglavnih grehih vstajnikov in o bistvu demokracije. Med drugim zapiše tole: moja teza je, da je šele komunikacijska tehnologija (papir in tisk) omogočila demokracijo, kot jo poznamo danes (str. 13). Recimo, da je res tako; v resnici sicer ni, a tole ni kraj za analiziranje takih zapisov. Privzemimo, da ima gospod Turk prav. Razmislek o njegovi tezi nam pove vsaj tole.
Tina Maze je narodna junakinja in zaradi nje je Slovenija zelo znana daleč naokoli. O tem se bržčas strinjajo vsi ljudje v Sloveniji, verjetno pa tudi drugje po svetu. A ne gre le za to, da se strinjajo, saj je Tina junakinja tudi objektivno, kajti dosegla je nekaj, kar je bržčas neponovljivo. Poleg tega je tudi idol, je medijska zvezda, je ikona, premalo izkoriščena blagovna znamka, kot trdijo poslovneži in drugi, ki se spoznajo na trženje ljudi, obenem pa je tudi simbol oziroma označevalec. Vse to si tudi zasluži, o tem preprosto ni mogoče dvomiti. Označuje namreč moč osebnosti, karakter, voljo, disciplino, trdo delo, odrekanje, vztrajnost, znanje. Uspela je zato, ker ima dobre gene, železno voljo, dobro ekipo okoli sebe, ker zna garati, ker prenaša bolečine in ne stoka, ker vztraja, ve, kaj hoče, ima prave vrednote, ki jih sicer hudo primanjkuje, če poslušate politike in dostojanstvenike, se odreka drobnim vsakdanjim zadevam, da ima več časa in energije za to, kar je zanjo zares pomembno, zato je lahko že ena sama kava, ki se ji po naključju ni odrekla, čista katastrofa. Čisto na koncu je Tina tudi bogatašinja, saj v enem letu zasluži več kot večina ljudi delavcev v desetletjih. Vse to je lepo in prav in vsi ji moramo čestitati in tudi ji čestitamo, saj si zasluži sleherno dobro besedo in čestitko.
Realnost je brutalna, ker kriza kapitalizma uničuje ljudi. A celo tam, kjer se kapitalizem že vrača v stare tirnice, se stara zgodba o izkoriščanju ljudi, kar je logično, zgolj nadaljuje: pripadniki elit zopet služijo in bogatijo, večina ne dobi ničesar ali pa dobi zgolj drobtinice. Tako je pač v kapitalizmu in tako bo še naprej. Nihče pri zdravi pameti si zato ne more želeti, da bi se kapitalizem vrnil v stanje, v katerem je bil pred krizo. Vsakdo pri zdravi pameti bi si moral želeti vsaj minimalno razliko, če že ne radikalne. Je pa vprašanje, kdo je danes še pri zdravi pameti.
Konec januarja je bilo v Sloveniji že manj kot 800.000 delovno aktivnih ljudi, čeprav vlade nenehno že več let pozivajo k ustvarjanju novih delovnih mest. Skromnost postaja tudi brez papeževega pozivanja k skromnosti vse pomembnejša beseda, na nove načine pa povezuje logiko kapitalizma in Jezusovega nauka. Povezava je lahko patetična in ideološka, ni pa nujno taka, saj je lahko tudi radikalna.
Državljanska lista je zaradi vedenja Gregorja Viranta, ki je že ves čas spremenljivo in očitno preračunljivo, izgubila velik del podpore javnosti. S tem se strinja tudi nekdanji finančni minister Janez Šušteršič, ki je sestopil z mesta podpredsednika stranke. Njegov sestop je v tem trenutku zelo pomemben. Ne le zanj ali za stranko, temveč za vso Slovenijo, zlasti pa seveda za državljanke in državljane Slovenije. Zakaj?
Gospa Novakova je na televiziji nedavno izjavila, da čez 70 % Slovencev in Slovenk trdi, da so kristjani; morda res trdijo, morda pa tudi ne, saj so statistični podatki zelo različni. Če trdijo, bi smeli od njih pričakovati, da se bodo vedli kot kristjani, kajne? Na primer tako, da bodo sledili novemu papežu, če že ne morejo slediti temu, kar je učil Jezus Kristus. Nekateri namreč pravijo, da bo papež Frančišek zatresel RKC, saj ja človek pravičnosti in glasnik revnih. Iz tega bi smeli sklepati, da se vedno znova postavi za revne in deluje v njihovo dobro, kar bržčas pomeni, da bo tak tudi v prihodnje. Tudi sam je skromen, kolikor je kardinal in papež sploh lahko skromen. A zares skromen je bil Jezus Kristus. Ki je med drugim rekel: Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. (Mt 23,5) Hitro se bo pokazalo, ali je papež res tak, kot trdijo nekateri, ali pa je doumel Jezusove besede in se pravilno odločil. V tej perspektivi je dobro gledati fantastično igro Michela Piccolija, ki igra v filmu Imamo papeža (Habemus Papam, Nanni Moretti, 2011) prav papeža, ki mu psihoanalitičarka pomaga do vpogleda v vse, kar je v življenju zamudil, zato spozna, čemu se je odrekal, čeprav se mu ne bi bilo treba.
Kandidat za novega finančnega ministra prihaja naravnost iz banke, ki je sicer v strašnih težavah, saj preprosto dolgo časa ni delovala, kot bi morala, in ni delovala, kot so za medije njeni predstavniki zatrjevali, da deluje. Kot njen nekdanji predstavnik seveda pričakovano trdi, da ni imel s slabimi posojili ničesar; verjetno bi vsakdo iz banke rekel, da ni imel z njimi ničesar, kar bi pomenilo, da so posojila živa bitja in so se podeljevala kar sama od sebe. Problem z živimi bitji nikakor ni majhen, saj je tudi gospa Novakova rekla, da ni imela veliko vpliva na kadrovanje (kar pomeni, da ga je imela – malo pač), pa tudi sicer za kapitalizem pravijo, da vsa naša življenja uravnava nekakšna nevidna roka. Čista čarovnija! Videti je, da je celo ves svet živ in da deluje sam od sebe, medtem ko živi ljudje nimajo nikoli nobenega vpliva na nič. A v take pravljice ne verjamejo niti otroci. Treba bo povedati kaj novega, namesto da večno ponavljajo staro.