Filozof in psihoanalitik
JJ doslej ni govoril na nobeni vstaji, na nobenem zborovanju, na nobenem protestu, na nobeni stavki, na nobenih demonstracijah. Sploh ga ni bilo blizu, nikoli se ni niti prikazal. Vedno je bil zaseden, zaposlen in odsoten. Oglasil se je le kasneje, zviška, čeprav so ljudje pogosto govorili prav o njem. Sedaj bo nenadoma zelo blizu in bo govoril. Na zboru za republiko. Jutri, s svojimi. Kaj pa vsi drugi? Na praznik kulture naj bi se namreč zgodila tudi vstaja, na kateri pa ne bodo vstajali prebivalci Lune, temveč državljani in državljanke Republike Slovenije. Ne, na praznik se bosta zgodili dve vstaji. Ali pa se bo zgodila ena vstaja in se bo zgodilo eno srečanje. Morda se bo zgodilo kaj tretjega: nobene vstaje ne bo, bosta pa dve povsem različni srečanji za republiko Slovenijo. Čisto mogoče je, da se bo zgodila ena vstaja in se bo zgodil en zbor državljanov. Mislijo ljudje zares ali se zgolj šalijo na račun resnih zadev in resnih državljanov?
JJ po izredni seji Odbora DZ za zunanjo politiko, na kateri so soglasno podprli predlog memoranduma za arbitražo o meji s Hrvaško, ki ga je pripravila strokovna skupina na MZZ, pričakovano ni dal nobene izjave; če bi sprejeli njegov predlog, bi seveda govoril na dolgo in široko. Kdo sedaj ni dobro spisal domače naloge? In kaj bo rekla učiteljica, saj ji ne ostane drugega, kot da v redovalnici pod rubriko JJ pri predmetu ljubezen do tujcev z rdečim svinčnikom zapiše cvek? Lekcija je krščanska, kar je dodatno pomembno.
Napis se je pojavil nenadoma. Ljudje so se zgrozili in po uradni dolžnosti pohiteli z obtoževanjem. Vsakdo se je, če je le prišel do besede, kritično obregnil ob neznane hudodelce, kot da bo prav njegova ali njena kritična beseda kaj spremenila na tem žalostnem svetu. A kristjane so nekoč v resnici metali levom in jih klali v arenah. Niso imeli pojma, kaj zastopajo, niso jih razumeli, bali so se jih – pogani, kajpak. Jezus je bil namreč problem. Ni bil poceni rešitev iz kakega priročnika, kako se odrešiti in kako uspešno & zdravo & bogato živeti ali uspeti ali nagrmaditi ogromno denarja, saj ni bil kapitalist in danes za kapitalizem sploh ne bi maral. Ni ga zanimal denar in ni ga zanimalo materialno bogastvo, saj je vedel, da je človek predvsem duhovno bitje, prebivalec svetega duha, v katerem so vsi ljudje enaki. Prav zato ga je zanimala neskončnost, zanimalo ga je trpljenje ljudi, zanimalo ga je sočutje, ki se napaja prav v bogu, ki je neskončna kreativna sila. In nikakor ni nujno, da današnji dostojanstveniki to zares razumejo.
Združuje tudi Slovenke, kajpada. Združuje vse, da ne bo nesporazuma: revne in bogate, homoseksualce in heteroseksualce, lezbijke in geje, transvestite in invalide, bolnike, kadilce, gospodinje in starce, mladce in junake, politike, pisatelje in ateiste, piarovce, teologe, biznismene in menedžerje, bankirje, domače vlagatelje in lačne otroke, muslimane, kristjane in ljudi, ki verujejo v leteče krožnike. Ali združuje tudi tajkune, kapitaliste, alkoholike, norce, lopove, perverzne ljudi, posiljevalce, pedofile in morilce? Kaj bi na to rekel Jezus, ki je bil tudi božji upornik? Kaj pomeni fraza vsi združeni ljudje? In kaj bi pomenilo, če bi bili združeni le nekateri, ne pa tudi drugi?
Občutek je bil nenavaden, a vendarle dober. Po dvajsetih letih se je vnovič zgodil Cankarjev dom. Besednjak govorcev je bil skoraj do pičice enak kot takrat. Oblastniki, ki so zamenjali prejšnje oblastnike, so sicer z združenimi močmi uspeli vse obrniti v desno, toda principi vladanja so postali še bolj bizarni in prefinjeni, kot so bili takrat; partija in komunisti so bili vajenci v primerjavi s sodobnimi oblastniki. Bi jih bilo treba kultivirati? Ne, najbrž ne. Proti oblastnikom je treba nastopati drugače, saj so zgolj uboge pare, ki morajo zastopati in podpirati sistem, znotraj katerega sploh lahko preživijo. A zaradi svojih dejanj nikakor ne bi smeli ostati, kjer so. Čas se njim navkljub premika naprej, ne nazaj. Taka je zgodovinska lekcija in tak je nauk resnične demokracije.
Gospod K. je ostal še brez diplome, kar pomeni, da ne more delati magisterija; če ni prepisoval pri maturi, ima namreč zgolj srednješolsko izobrazbo. Seveda gre tudi tokrat za zaroto in napad na njegovo integriteto (sic!). Poraja pa se vprašanje, komu od slovenskih politikov sploh še lahko pripišemo minimalno integriteto. Včasih nastane vtis, da bi bilo najbolje, če sploh ne bi več odprli ust, saj se z vsako izrečeno besedo le še bolj pogreznejo v blato. Na tem je nekaj fundamentalističnega, kot je fundamentalističen globalni kapitalizem, ki je obenem tudi kreativno destruktiven, kot bi rekel Hobsbawm, citirajoč (!) Schumpeterja, ki se je naslanjal na Marxa.
Raziskovalci javnega mnenja so te dni nedvoumno potrdili, da 80 % Slovencev in Slovenk preprosto ne podpira trenutne vlade, ki jo vodi Janez Janša, kar logično pomeni, da vlada ravno nima nobenih pooblastil za svoje delo, saj živimo v demokratični družbi, v kateri je volja ljudstva pomembna in vredna vsaj razmisleka. Dogaja pa se še nekaj drugega, kar ustvarja zanimiv prepad. Sočasno z objavo rezultatov je namreč JJ rekel, da človek ne bi smel zagnati vika in krika, če bi njegovo premoženje preverjala pisec dupleških novic in žena lokalnega propadlega mariborskega tajkuna. Podobno človek ne bi smel hvaliti simfonije, dodajam, če bi izvedel, da jo je napisal lokalni klošar ali pa bankrotirani prodajalec erotičnih pripomočkov. In če bi pricurljalo v javnost, da je najlepšo zgradbo v mestu načrtoval arhitekt, ki so mu dokazali prešuštvo z mlekarico, bi jo morali takoj podreti (zgradbo namreč).
Vrednote slovenske pomladi moramo ohraniti, pravijo na politični desnici. Toda to so precej nenavadne vrednote. Poglejte, kot navadno pričnejo naši govorci. Zgodovinski spomin pravi takole: pred dvajsetimi leti so vrednote slovenske pomladi omogočile prekipevanje energije, ki je preplavila slovenske trge in ulice, dolgo časa potem pa so napajale slovenski razvoj v dveh desetletjih samostojnega življenja. Vrednote so torej čudne že zato, ker danes nikakor ni jasno, kako so lahko dvajset let napajale razvoj, ki nas je nazadnje pripeljal naravnost v temo. Kako torej lahko nenehno hitenje v svetli jutrišnji dan vodi naravnost v katastrofo, ki jo danes na svoji koži čuti več kot sto tisoč nezaposlenih, skoraj pol milijona revnih in velikanska večina Slovencev in Slovenk, ki jim vlada jemlje, kjer le doseže, ta trenutek pa se – tudi zaradi tega – z veliko energije zgrinjajo na ceste, ulice in trge ter govorijo o vstaji?
JJ rekel, da pozna zgolj vlado s polnimi pooblastili; v njegovem besednjaku ni manjšinske vlade. Moral bi oditi, a ne kaže nobenega veselja, da bi to tudi storil. Gospa Novakova ga podpira, a obenem trdi, da ga ne bo podpirala za vsako ceno. In če je cesar nag, kot pravi predsednik parlamenta, je zadeva jasna kot beli dan. Projektna vlada, tehnična vlada, vlada narodne rešitve ne pridejo v poštev, pravijo na drugi strani. V zagati so zato vsi. Predsednik države kot najvišja moralna avtoriteta ne poziva nikogar k odstopu, zato pa politike poziva k spoštovanju bontona, da ne bi prišlo do nasilja, do katerega je sicer že prišlo. Kaj se bo zgodilo?
Nekateri stavkajoči so se včeraj brez strahu in brez dlake na jeziku spraševali, ali se je vlada umaknila na Notranjsko za vedno. Če si zgolj skušamo predstavljati, kaj bi to pomenilo … Odgovor na zastavljeno vprašanje je kajpak na dlani in ni zgolj psihološki: umakneš se, ko se bojiš, zato se umikaš vedno znova oziroma toliko časa, dokler se bojiš. Ko se ne bojiš več, se ne umikaš – sploh pa ne lastnemu ljudstvu, ljudem, ki so te izbrali, da imaš dobro plačano službico in da delaš dobro. In nobenega dvoma ni, da se ta vlada boji lastnega ljudstva, saj bi se v nasprotnem primeru soočila z njim.