Filozof in psihoanalitik
Zadnja knjiga, ki jo je spisal slavni angleški marksistični zgodovinar Eric Hobsbawm, ima naslov Kako spremeniti svet. Njen podnaslov je: pripovedi o Marxu in marksizmu. Koristno jih je prebirati, saj se lahko iz njih marsičesa naučimo; tako smo se nekoč, ko smo bili mladi, učili od starih. Na primer o tem, kako spreminjati svet, ki ga je očitno treba spremeniti, ne le razlagati. Medtem ko JJ ne razlaga sveta in ga niti ne spreminja, temveč vztrajno molči in se oklepa oblasti, očitajoč vsem drugim, da so krivi za njegov nesrečni in nezavidljivi položaj, v katerem se je znašel, tam zunaj nekaj zelo resnih mladih ljudi vnovič prebira Marxa in se uči iz zgodovine, ki je sicer najboljša učiteljica. Lekcija je namreč povsem jasna: svobodni tržni kapitalizem je dosegel mejo, onkraj katere preprosto ni več mogoč. Torej ne gre za razmišljanje, ali je JJ še sposoben voditi vlado ali ne, saj gre za razmislek o tem, kakšen bo svet brez kapitalizma, za vprašanje, kako spremeniti svet.
Kraljestvo je lepa, častitljiva slovenska beseda, ki v glavnem pomeni državo, v kateri ljudstvu vlada kralj. No, lahko mu vlada tudi kraljica, pa je še vedno kraljestvo. Če je Slovenija kraljestvo laži in podtikanj, kot trdijo nekateri prenapeteži, je tudi država, v kateri ima kralj neomejeno oblast in je edini gospodar. Torej lahko mirno razmišljamo, kdo je v Sloveniji kralj laži in podtikanj ter kdo je ponižni hlapec. Možno pa je, da je vse skupaj zgolj prispodoba, podobna Platonovi prispodobi o votlini, kar bi lahko pomenilo, da so Slovenci in Slovenke še vedno v glavnem okovani prebivalci vlažne votline, strmeč v filmska platna, na katerih se pojavljajo bolj ali manj prijetne gibljive slike in jih zabavajo, obenem pa opravljajo še vlogo, ki jo v žargonu imenujejo perception management ali upravljanje z zaznavanjem, ki mora biti v sodobnem neoliberalnem času zlasti prijazno.
Po medmrežju te dni krožijo številne govorice o politikih, tudi vodilnih, čeprav danes ni čisto jasno, kaj sploh še vodijo; prav težko se jih znebiš (govoric namreč), ker nenehno kapljajo v elektronski poštni nabiralnik. Nanašajo se na vse mogoče: na psihiatrijo (kdo je bil na psihiatriji, koga ravnokar peljejo tja, kdo se zdravi, kdo se je že pozdravil, kdo bi se šele moral zdraviti); na shizofrenijo ali kako podobno bolezen, kot je na primer bipolarna motnja (kdo jo ima in kdo je nima, pa bi mu jo morali pripisati); pa na seks (kdo je s kom spal, kdo že dolgo ni spal s kom, pa bi glede na zakonske dolžnosti moral, katera žena je varala moža in kateri mož je varal ženo, kdo se je predolgo zadržal med nogami te ali one gospe tega ali onega pomembneža, pa se ne bi smel, kdo se je komu zameril, kdo toži koga zaradi žene ali moža …); na pretepanje žena (katera žena je povedala prijateljici, ki je povedala sosedi, ki je povedala novinarjem, ki so povedali pomembnim ljudem); na duševne in mentalne bolezni otrok (kdo jih ima, kdo jih ima, pa jih skriva, kdo jih ne skriva, pa bi jih moral skrivati, saj taki otroci kvarijo imidž): na zveze in poznanstva (kdo je komu kaj zrihtal in kdo se je komu zameril, ker ni zrihtal, kdo je zaslužil pod mizo in kdo ni, čeprav bi bil upravičen do zaslužka, kdo je koga v preteklosti branil, sedaj pa ga napada); in navsezadnje se nanašajo na poskočne strice z odra, ki so res mega, a ne gredo do nazga. Govoric je tako rekoč neskončno veliko in vse so seveda neresnične, izvite iz trte in zlonamerne. Zakaj so potem sploh nastale in zakaj se rolajo po spletu? Imajo kaj skupnega s krajo države? Morda imajo. Ali pa tudi nimajo.
Je mogoče, da si ljudje dovolijo vse, da bi nekomu preprečili biti še naprej na oblasti? Si lahko JJ dovoli čisto vse, da bi ostal na oblasti? Je sploh kje kak človek, ki si lahko dovoli vse? Kakšna je etika ljudi, ki si dovolijo vse ali pa si želijo dovoliti vse? Kakšna je etika politikov? Nekateri znanstveniki trdijo, da je izraz etika politikov celo oksimoron.
JJ se je vrnil iz Azerbajdžana. Torej je zopet doma, v domovini. So državljani in državljanke Slovenije zaradi tega srečni? Še naprej bodo namreč živeli neoliberalne sanje oziroma utopije. Ne sicer stricev iz ozadja in njihovih nečakov, pač pa stricev in njihovih pristašev iz ospredja, kar je še huje. Prav zato je dobro še enkrat pogledati, kaj neoliberalizem sploh je.
Izraz mokre sanje, ki smo ga lahko slišali včeraj na nacionalni televiziji, je vzet iz sveta erotike in sanj. Če imajo strici iz ozadja mokre sanje, to preprosto pomeni, da sanjajo erotične sanje, imajo nabrekle penise in bodo zdaj zdaj doživeli orgazem, da bo sperma letela vsenaokrog. A bolj kot razumevanje tega vitalističnega izraza je ta hip pomembna raven komuniciranja, ki ji ritem narekujejo politiki na oblasti. Ta je tako neverjetno nizka, tako nagnusna in pritlehna, absurdna in neodgovorna, da se normalnemu človeku obrača želodec. Še bolj primitivno pa je njihovo oklepanje oblasti. Oblastniki seveda od nekdaj ljubijo oblast – to ni nič novega –, toda tako močno, kot jo ljubijo slovenski oblastniki, je verjetno ne ljubi nihče na tem svetu, če izvzamemo nekatere ostarele diktatorje.
Scenarij je vnovič nadvse preprost. Pošteno te obtožijo, da si ravnal nepošteno; nesporno ti dokažejo, da nimaš dokazov za nasprotno trditev; na dokumentu jasno piše, da si na nepregleden in nejasen način zaslužil velikanske vsote. Kaj se zgodi? Tečeš k svojim po podporo, ker si brez hrbtenice, predsednik države mirno, trezno in preudarno reče, da moraš oceniti, ali še naprej lahko deluješ ali ne, ali še lahko vodiš vlado ali ne, gospa Novakova, ki je sicer za odgovorno politiko in torej za odgovorne politike, pa se mu pridružuje!!!!
Vstopamo v šesto leto najhujše ekonomske krize od velike depresije sem; vmes se je zgodila cela vrsta manjših kriz, kar dokazuje, da kapitalizem sploh ne more obstajati brez njih, zato je zagotavljanje, da bo krize konec, treba dopolniti: konec je bo, potem pa ji bo sledila nova. Ves čas nam seveda govorijo, da se bo tudi ta, ki traja že dobrih pet let, končala, a se doslej še ni in se tudi ne bo tako kmalu, kar ve vsakdo, ki se vsaj malo spozna na delovanje kapitalizma. Poklicani jo sicer navidezno rešujejo, toda zlasti bogati se jim smejijo v brk, saj se jih kriza ni niti dotaknila, obdavčenje njihovega bogastva pa je tako malenkostno, da si lahko samo manejo roke. Imeli bodo namreč še več, medtem ko bodo imeli revni še manj. Spoznanje je preprosto: reševanje krize zelo premišljeno in sistematično poteka tako, da ohranja in utrjuje načelo, po katerem se bo kapital še bolj stekal k bogatim, medtem ko bo revnih še veliko več, kot jih je.
Kako razumeti nedavno izjavo politika, da poročilo neodvisne državne komisije za preprečevanje korupcije smrdi? Najprej bi pomislili, da je poročilo iz dreka, kar bi logično pomenilo, da smrdi, saj človeški iztrebki smrdijo tako rekoč po definiciji. Poročilo kajpak ni iz take snovi, saj je natisnjeno na papirju, zato ta vulgarna empirična zamisel odpade. Izjavo politika lahko razumemo tudi tako, da jo prepoznamo v prenesenem, metaforičnem in bolj poetičnem pomenu. Beseda smrdi bi v tem primeru pomenila, da je poročilo omadeževano, da ni objektivno in nevtralno, da ni napisano korektno, da imajo njegovi avtorji nekaj proti protagonistoma, ki sta v poročilu omenjena, kar bi seveda pomenilo, da pri svojem delu niso bili povsem objektivni, nevtralni in neodvisni, čeprav bi taki morali biti, obenem pa bi se morali zavedati, da jih bodo v primeru, da njihovo poročilo smrdi, v hipu razkrinkali. A kako politik to ve in zakaj so člani komisije postavili poročilo, ki domnevno smrdi, kljub vsemu na ogled, saj si s tem zgolj škodijo?
Bolj zvitega oziroma prebrisanega scenarija zlepa ne boste odkrili niti v kakem filmu, za katerega je scenarij napisal izkušen in z vsemi žavbami namazan hollywoodski scenarist. Živimo namreč v spektakelskih časih, v katerih je zaradi pomanjkanja avtoritet in zaradi slabe morale mogoče delati, kar hočeš, če si le dovolj napadalen. Torej: najprej ti neodvisna komisija za preprečevanje korupcije dokaže vrsto nepravilnosti, pozabljivost in nepreglednost pri pridobivanju premoženja; silovito se odzoveš in pred kamerami začneš razlagati, da so te zopet neupravičeno napadli, da gre za politično zaroto, da so na oni strani pokvarjeni in sumljivi tipi, ki ti znova hočejo nekaj slabega; nato še siloviteje nadaljuješ: ne le meni, škoditi hočejo tudi moji stranki, celotni družbi, državi in širše; potem jim zelo samozavestno zabrusiš, da bodo morali vse obtožbe šele dokazati, čeprav so vse že dokazali, saj komisija dela po takem načelu; če ne bi delovala po takem načelu, sploh ne bi smela obstajati; niti z besedo ne omeniš, da si sam na vrsti, da moraš dokazati, od kod ti denar, hiše, parcele in vse drugo; nimaš dovolj, zato nadaljuješ z novimi sredstvi; zatečeš se k svojim in jim rečeš, da je tam zunaj zlobni volk, ki ti hoče hudo; tvoji ti seveda v en glas nemudoma rečejo, da te imajo radi in da so na tvoji strani, da se ti ni treba bati ničesar; oddahneš si in si rečeš, da je res dobro, ker te imajo radi, a saj si ves čas vedel, da te imajo, zato je sprenevedanje odveč; javnosti sproščeno poveš, da te imajo tvoji radi, potem pa potegneš še zadnjo potezo: koalicijskim partnerjem rečeš, da se morajo hitro odločiti in povedati, na čigavi strani so, da ti morajo tudi oni pokazati, kako zelo te imajo radi; če tega ne bodo naredili …