Dušan Rutar
Filozof in psihoanalitik
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 5589
… je pa še vedno v finančni in gospodarski, je včeraj izjavil gospod Erjavec, ki že dolgo zastopa različne oblasti, za katere od nekdaj velja, da nočejo, da bi ljudje mislili, saj samo tako lahko mislijo zanje in namesto njih. O, sveta preproščina! Na žalost so politiki tako predvidljivi, da smo lahko napovedali, kako bodo govorili javnosti, ko se bodo končno poenotili, kdo bo dobil kateri fotelj. Njihovo razmišljanje je gospostveno in tako rekoč magično: politične krize je konec že zato, ker smo prišli na oblast! Stara oblast je bila zanič, njihova bo torej povsem drugačna. Obljubljajo kajpak vse mogoče, tudi sodelovanje. A kako lahko obljubljaš sodelovanje, če pa mora svoje povedati tudi tisti, s katerim nameravaš sodelovati; sodelovanje bo, če bosta oba sodelovala – ne moreš sodelovati sam s seboj. S kom bo torej sodelovala nova vlada? In še: politiki obljubljajo, da bodo končno delali to, za kar so plačani, to je v dobro ljudi. Torej doslej niso delali v njihovo dobro, čeprav so bili dobro plačani?! Delati v dobro ljudi v globoki kapitalistični krizi je seveda še slabše kot leseno železo, saj je vendar treba reševati kapitalizem. In številke jasno kažejo, da sta Evropska unija in Japonska še vedno v recesiji, kot je zapisal 12. marca letos na svoji blogovski strani ekonomist Michael Roberts, človek, ki se na te zadeve prav gotovo spozna; prav včeraj je imel na povabilo Delavsko-punkerske univerze izjemno predavanje v Ljubljani. Torej se je logično najprej treba izvleči iz recesije, kar pomeni, da bodo ljudje še bolj zategovali pasove. Se bodo res strinjali, da je to v njihovo dobro?
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 5153
Bolonjska reforma visokega šolstva temelji na preprostem načelu: kako se v čim krajšem času čim manj naučiti. Čez nekaj let bo tako na trgu mega veliko magistrov znanosti, ki bodo stari triindvajset let. Kot najstniki bodo poleteli skozi študij – da bi bili čim prej nezaposleni! Zastopali bodo uporabno znanje, ki naj bi koristilo kapitalizmu. In včasih mu res. Oglejmo si primer.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4725
Rojstvo novega otroka je dogodek v strogem pomenu besede in je kakor čudež, ki se ga starši navadno razveselijo. Otrok je zato obet in je pričakovanje nečesa lepega, dobrega in resničnega. Ki pa pogosto hitro ugasne, če ga vzgajajo v razpuščenem avtoritarnem duhu, naddoločenim z materinskim nadjazom, kot ga je imenoval Freud, ali pa tako, da ga učijo biti tiho, molče delati, bati se boga in brez besed ubogati. Taka vzgoja spremeni otroka bodisi v razvajenega hedonista in parazita bodisi v golega nadaljevalca vrste in v čisto nič drugega. Otrok se spremeni v odraslo osebo, ki se zgolj prilagaja, ponavlja staro in se boji novega, kapitalizem pa se medtem zmagoslavno širi čez vse meje.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4653
Za vsakdanje življenje je značilno krčenje možnosti. Kapitalizem paradoksno sicer ponuja iluzije, da je možnosti neskončno veliko, a to je res zgolj bedna iluzija. Ljudje bi prav zato imeli redne službe za nedoločen čas, dobre plače in vse dobrine, ki jih imajo že sedaj. Torej bi imeli še več kapitalizma, njihove iluzije pa bi se pokrile z iluzijami samega kapitalizma. Kaj pa, če sodobni kapitalizem v resnici, onkraj iluzij, sploh ne potrebuje 50 % delavcev ali še več? Kakšno je življenje, če ne moreš delati, ker te nihče ne potrebuje kot delovno silo? Danes ni vznemirljivo le vprašanje, kakšne so eksistence delavcev, temveč je, morda še bolj, vznemirljivo tudi vprašanje, kakšne so eksistence ne-delavcev, ki jih bo vse več, in ne vse manj, kot obljubljajo politiki, ki pač ne razmišljajo in zgolj sladko govorijo.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 5060
Razumevanje Jezusa Kristusa je za nastajajočo novo politiko pomembnejše, kot se morda zdi ta trenutek. Njegovo delo je namreč svetel zgled boja različnih ljudi, vseh ljudi, bi lahko rekli, za emancipacijo in skupno egalitarno življenje; to nikakor ni boj za religijo in svete sedeže, za oblast in podobno. Tak boj tudi ni muhavost Jezusa Kristusa in ni muha enodnevnica. Daleč od tega; to je univerzalni boj. Ki pa ga je treba biti vselej znova, vselej na nov, drugačen način. A najpomembneje je, da lahko združuje najrazličnejše ljudi, da se mu lahko pridruži čisto vsak človek, če seveda premaga lastne odpore in razume vsaj osnovno zamisel, da se je za eksistenco in kakovostno življenje treba boriti in da ju ni mogoče izdelati oziroma kupiti na kapitalističnem trgu.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4165
Na četrti vseslovenski vstaji je bilo veliko mladih ljudi; ni pomembno, ali jih je bilo tisoč ali sto tisoč. Bilo je veliko energije, bilo je veliko idej in bilo je veliko poguma. Kar se je dogajalo, je bilo iskreno, pošteno, neposredno, odprto; nobenega sprenevedanja ni bilo, nobenega cinizma, nobene retorike, nobenih besed, ki so sicer značilni za politike, nobenih ljubljenih voditeljev. Dogajalo se je nekaj novega. Vse to pa je že dovolj za revolucijo. Akademikov, hvalabogu, ni bilo, čeprav so verjetno stali pred odrom. Niso prišli do besede, kar je dobro. Med zahtevami je pomembna zlasti tista, ki terja odhod politikov in prihod povsem novih ljudi, ki znajo misliti alternativo in imajo pogum. Vse drugo so namreč zgolj detajli, pa naj si obstoječi politiki o tem mislijo, kar hočejo.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4716
Živimo v kapitalizmu. Ki za večino ljudi nima prijaznega obraza. Pravzaprav sploh nima obraza, saj je brezosebna mašina, kot sta že pred časom zapisala v knjigi o shizofreniji in kapitalizmu Gilles Deleuze in Félix Guattari. Ljudje si želijo prijaznih obrazov. Razumljivo. Hočejo biti prijazni. In pogosto tudi so. Običajno razpravljanje na ta dan, osmi marec je danes, je zato ovenčano z žargonskim ugotavljanjem, da so ženske enakovredne moškim; v podjetništvu, pa tudi sicer. Tako ugotavljanje je problematično skoz in skoz. Zakaj?
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4665
Bližajo se vznemirljivi časi. To bodo temni časi, časi, ko ne bo več mogoče živeti, kot živimo danes. Pot v svetlo prihodnost se začne s somrakom bogov, če lahko parafraziram Nietzscheja; sodobni vrhovni bog je seveda sam kapitalizem. Danes je namreč mogoče z lahkoto živeti kot podložnik takega boga, kar pomeni zlasti življenje brez idej. Tako življenje je votlo, prazno, pa vendar po svoje prijetno, prijazno, udobno, pragmatično, napolnjeno z žuri, neskončnimi zabavami, dobrimi urami, vsemi mogočimi užitki in simulakri, dinamično skrbjo zase in vsem drugim, kar ponuja kapitalistična miza; če seveda niste rojeni v Iraku ali Afganistanu, če niste revni, če niste brez zaposlitve ... Ne pričakujte zato od ljudi, da se bodo spremenili in da bodo šli skupaj do konca, da se bodo odpovedali fantazmam, simptomom in koristim od takega življenja. Na kratko: iti do konca danes pomeni razredni boj. Kdo si ga zares želi?
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 4884
Na plakatu za četrto vseslovensko vstajo piše, da gremo skupaj do konca. Veliko vprašanje je, če res skupaj; bržčas se bodo oblikovale nove (tokrat vstajniške) elite. Še večje vprašanje pa je, če res do konca. Ko se bo ljudem samo malo zvišal standard, ne bo nikogar več, ki bi še hotel iti do konca. Ljudje pač ljubijo svoje gospodarje in iluzije bolj kakor sebe, kot je že davno tega dokazal Freud. In ni res, da hočejo biti srečni; Platon je že pred tisočletjema in več pokazal, da jamo zapusti en sam samcat človek, pa še temu se ostali rogajo.
- Podrobnosti
- Objavil(a) Dušan Rutar
- Zadetkov: 5185
Tito je bil karizmatičen voditelj. Zelo veliko ljudi, pa ne le v Jugoslaviji, se je dolgo strinjalo, da je bil res tak. Živel je skoraj sto let. Potem je umrl. Takrat smo vsi v en glas vzklikali, da ne bomo skrenili z njegovo poti, čeprav najbrž nihče ni dobro vedel, kaj to pomeni. Vzklikali smo zato, ker je bil Tito edini in pravilni voditelj, mi pa smo ga imeli radi, ker je za nas naredil veliko dobrega. Seveda smo hitro skrenili z njegove poti in prav je, da smo, saj je naredil tudi veliko slabega. Nekateri novopečeni politiki verjamejo, da je še vedno nekaj stricev, ki niso skrenili z njegove poti. To je sicer težko dokazati, toda človek lahko verjame, kar hoče, dokler ne dela s tem škode. Danes hodimo po drugi poti kot nekoč. A tudi s te bi bilo treba skreniti, saj ni niti edina niti pravilna, poleg tega pa hoja po njej naredi veliko slabega. Torej bomo skrenili; če smo enkrat, z lahkoto skrenemo še v drugo. Skrenili bomo skupaj z mladimi, ki še niso skrenili in bodo tokrat prvič.