Filozof in psihoanalitik
Proti JJ-ju? Smešno, saj je zgolj figura na mednarodni šahovnici, kar pomeni, da mora delati, kar mu naročijo zastopniki in privatni lastniki kapitala. Saj vsi poznamo njegove stavke: če ne boste danes ubogali, bo jutri še veliko slabše. JJ morda ne ve, da bo do leta 2020 zares veliko slabše, kot znajo danes na podlagi modelov napovedati celo matematiki, toda slabše ne bo zaradi ubogljivosti ali neubogljivosti ljudi, temveč zaradi nečesa čisto drugega; družbeni nemiri bodo nastali zaradi volje ljudi, ki vse bolj vedo, da nekaterih zadev v življenju niso več pripravljeni prenašati. Naj torej demonstriramo proti njegovi vladi, ki nima nobene moči in je že povsem patetična? Dvakrat smešno. Proti komu torej?
Kaj je narobe z ljudmi, da morajo imeti deset tisoč evrov plače mesečno ali več, čeprav dokazano delajo slabo in morajo na koncu prav zaradi tega tudi oditi na smetišče, pri tem dobijo še osemdeset tisoč evrov ali veliko več odpravnine, v kamero pa ob odhodu smejoč se mirno povedo, da gredo v svetlo prihodnost in da bodo tožili vsakogar, ki bi jim hotel postaviti na pot kako oviro? Kaj je narobe z ljudmi, da se sklicujejo na zakon, češ da je vse, kar delajo, popolnoma v skladu z njim, čeprav dokazano delajo slabo, ustvarjajo na stotine milijonov evrov dolgov in prispevajo k zlu, uničujejo podjetja in pošiljajo delavce na cesto, kot da so pogrešljivi stari predmeti, ki jih pač vržeš v smeti, ko jim poteče rok uporabe?
George Orwell je v prispevku z naslovom Svoboda tiska zelo natanko opisal mehanizem, zaradi katerega ljudje o določenih temah nikoli ne spregovorijo, čeprav jim tega ni nihče izrecno prepovedal. Zdi se, kot bi se ljudje med seboj tiho strinjali, da se o takih temah preprosto ne govori.
Tak je naslov Marxovega razmišljanja iz leta 1843. Danes je enako aktualno in potrebno, kot je bilo takrat. O čem govori?
Navadni človek vsak dan posluša isti žargon. Politiki in ekonomisti kar naprej govorijo o uporabni vednosti, menjalni vrednosti, koristnem znanju, dodani vrednosti, ekonomski rasti, družbi znanja, vlaganju v znanost in tehnologijo. Kaj vse to sploh pomeni, v kaj verujejo, ko uporabljajo te besede?
Včeraj so bile predsedniške volitve. Zvečer so jim sledile velike in vznesene besede o odpiranju novih obzorij, ljudeh, ki vidijo dlje, preseganju pričakovanj in moralnih vrednotah. A navadno je v takih primerih namesto občutkom in čustvom bolje slediti številkam. So bolj natančne in nam več povedo.
Živimo v temnih časih, zato ni čudno, da JJ in predstavniki vlade ljudstvu nenehno obljubljajo luč na koncu predora; zadevo občasno dodatno začinijo s kako moralistično opazko, da bo luč samo za tiste, ki bodo pridno ubogali. Ljudem se ponujajo kot Veliki Drugi, za katerega se domneva, da ve (da zares obstaja luč na koncu predora). A na delu je velika prevara, ki se je bodo ljudje boleče zavedli šele čez čas, ko bo že prepozno.
Predsedniški kandidati nas te dni kot kakšni apostoli vztrajno nagovarjajo, naj jim zaupamo, češ da bomo skupaj zmogli narediti več. SKUPAJ!!!??? Predsedniški kandidati hočejo dobro plačano službo ZASE, zato nas tudi prosijo za glasove! To je vse. Zakaj potem govorijo v prvi osebi množine?
Predsednik parlamenta, gospod Virant, je na televiziji rekel, da si določene stranke lahko privoščijo karkoli, pa na volitvah nikoli niso kaznovane; potem je dodal, da to ni prav. Razmišljanje o etičnem delovanju, ki ga je omenjal, je zato zelo na mestu. Poglejmo, kam nas lahko pripelje.
JJ nima nobene alternative, je bilo samozavestno rečeno oni dan. Nič novega; tudi za Tita so nekoč enako samozavestno trdili, da bo z nami večno, pa se je kasneje vendarle obrnilo drugače. Stavek o tem, da ni alternative, je sicer prišel v svetovno zgodovino pred skoraj štirimi desetletji, izrekla pa ga je neverjetno samozavestna Železna lady. Potem je dodala, pač skladno z lastno samozavestjo, da bo spremenila še dušo ljudi in potem kar ves svet. In jo je, dušo namreč. Pa svet tudi. Na žalost. A kako je mogoče, da en sam človek spreminja dušo sveta? Kaj delajo medtem preostale milijarde ljudi, zaboga?