Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Staro reklo pravi, da so rešitve problemov pogosto največji vir težav. Reklo je dobro in preverjeno, preverimo pa ga lahko vedno znova. Na primer danes, ko pripadniki elit trdijo, da vedo, kako rešiti problem, ki ga imenujejo kapitalistična kriza. Rešitve, ki jih dnevno ponavljajo kot pokvarjena plošča, so v resnici vir težav, iz katerih se bomo težko izvlekli, če ga ne bomo blokirali. Zgodba je zelo preprosta.

Natančno poslušanje politikov in pripadnikov elit vam hitro pove, da uporabljajo zgolj nekaj izjav, ki jih vedno znova ponovijo, nanašajo pa se na krizo, varčevanje, izhod iz krize, obsojanje revolucije in komunistično mafijo, ki je kriva za vse. Vse to delajo tako zagnano in s tako ihto, da bi smeli sklepati na naravo njihovega značaja.

V postideološkem svetu, v puščavi postideološkega sveta, kot ga imenuje Slavoj Žižek, v svetu, v katerem nima ideja o koncu zgodovine nobene vrednosti več, ideologije pa so le še muzejski eksponati, seveda ne pričakujemo, da bo kak teoretik povedal, kaj naj naredimo, da bomo spremenili svet na bolje, saj nočemo več verjeti ideologom in raje verjamemo, da smo svoje usode kovači in da se odločamo o svojem delovanju kot razsvetljena racionalna bitja; morda je to ena največjih iluzij, kar jih lahko razvijejo človeška bitja.

Velikokrat smo že slišali, da je gibanje Okupirajmo Wall Street, ki se je pričelo razvijati natanko pred enim letom, klavrno zamrlo, da protestniki niso bili uspešni, saj niso spremenili ničesar, da so premalo upoštevali te in one teoretske koncepte, da so se prehitro predali, da pravzaprav sploh niso imeli nobene možnosti, da so bili izgubljeni že na začetku, da so bili premalo artikulirani ali pa sploh niso bili, da so bili naivni sanjači, utopični uporniki, bla, bla, bla. Pa je res tako?

Vprašanje je pravzaprav slabo, kajti takoj sta pri roki dva preprosta odgovora (da in ne), ki pa ne povesta ničesar; ljudje se pač razdelijo v dva tabora in se spopadajo med seboj, dokazujoč svoj prav. Kaj torej sploh pomeni samozavest?

Od poštenih konservativcev se več naučimo kot od naivnih levičarjev, zato jih je dobro pazljivo poslušati oziroma prebirati, kajti navadno natančno zaznajo in opišejo realne probleme družbenega življenja. Njihov problem je zgolj ta, da prav tako po navadi na koncu razmisleka predlagajo enostaven in lahek izhod iz zaznane in opisane zagate. Nevarnost je ravno v tem, ker so taki predlogi lahko zelo hitro zanimivi za široke ljudske množice, ki verjamejo, da je dobro slediti kakemu voditelju, pripadniku družbene elite, za katerega verjamejo, da je subjekt, ki domnevno ve, kaj narediti, ko gredo zadeve v družbi narobe. V resnici je dobro zadeve še enkrat premisliti. Zakaj?

Prvi odgovor na zastavljeno vprašanje je, da se ni treba dodatno truditi, ker njihovo kreativnost že zelo dolgo časa zelo uspešno preprečujejo in uničujejo. Na koncu tega zapisa bo jasno, kako to delajo in zakaj bodo isto delali še naprej. Začnimo zato na začetku.

Dobri državljani, to so tisti osebki, ki si jih želi vsaka dobra oblast, so danes tudi žalostne priče Marxovih napovedi. In kdo še so dobri državljani? To so osebki, ki se nikoli ničemur in nikomur ne uprejo. Živijo, vendar je njihova eksistenca zelo šibka, kot bi rekel Badiou.

Prav te dni politiki in ekonomski modreci, bankirji in menedžerji soglasno ugotavljajo, da so slovenski delavci in delavke še vedno preveč zaščiteni, da imajo preveč pravic, da so premalo sodobni, elastični, prilagodljivi, tržno naravnani in kar je še podobnih klišejev. Ko jih človek posluša, dobi čuden občutek, da ničesar ne razumejo in da – kar je še veliko slabše – nimajo nobenega občutka za to, kar govorijo. Pravice, ki jih omenjajo, so si namreč delavci izborili v desetletjih zelo krvavih bojev, ker so se tako odločili, ker so si vzeli moč, kajti kapitalisti nikoli niso bili za njihove pravice – upoštevali in s stisnjenimi zobmi so jih sprejeli le tedaj, ko so izračunali, da bodo stroški z delavci zaradi tega še bolj optimalni in profiti še večji, kajti delavca moraš navsezadnje izkoriščati ravno pravšnji čas in ne preveč, da bo še ustrezno produktiven in da ne bo umrl, saj imaš z vedno novimi delavci še večje stroške, teh pa kot kapitalist seveda ne želiš imeti.

Včeraj sta se sestala oba predsednika. Hvalabogu. Toda srečanje ne izraža kulture slovenskih politikov. JJ namreč vedno znova reče, da nam bo šlo še slabše, če ne bomo nemudoma naredili, kar je po njegovem mnenju treba narediti. Ob poslušanju njegovih izjav ima človek nenavaden občutek, da res ne bi smel nasprotovati idejam in predlogom, ki so dobri za vse nas. Zakaj potem ne pride do realizacije? Zakaj se politiki med seboj popolnoma sprti, zakaj se zdi, da se vse bolj sovražijo in si očitno nagajajo, kot si na primer lahko nagajata naveličana in sprta zakonca?