Filozof in psihoanalitik
Kak minister sem in tja oholo reče, da bomo živeli v družbi znanja šele, ko se bomo dovolj potrudili ter pridno ustvarjali znanje in vednost, ki bosta dobičkonosna ali profitabilna. Iz take in podobnih izjav sledi, da bi morali zlasti pesniki, filozofi, humanistični paraziti in drugi nebodijihtreba, ki ne proizvedejo ničesar profitabilnega, vnovič resno premisliti, kaj počnejo, kaj bodo počeli in kako bodo v prihodnosti skrbeli za profite oziroma dodano vrednost, kot jo ljubkovalno imenujejo ekonomisti, če sploh še hočejo biti člani občestva, ki mu sicer pripadajo. Enako se zdi, da vsi naravoslovci, tehniki in inženirji že tako rekoč po definiciji ustvarjajo izključno dobičkonosno znanje, ki bi ga moralo biti iz dneva v dan več, a ga v glavnem vendarle ni nikjer videti.
Theodor Adorno je leta 1941 v članku o popularni glasbi poudaril, da je zanjo značilno predvsem to, da je standardizirana v taki meri, da lahko govorimo kar o njeni umetni vnaprejšnji prebavljenosti (predigested) – poslušalci imajo zato vtis, da so jo že slišali, čeprav jo slišijo prvič.
Vprašanje je seveda psihoanalitično, freudovsko, kar je dobro, obenem pa je tudi politično in celo revolucionarno, kar je še bolje; a saj je že psihoanaliza revolucionarna. Slovenska vlada sicer ni subjekt, človeško bitje, je pa pomembna instanca, ki jo zastopajo konkretni ljudje iz krvi in mesa. Ti so kajpak izvoljeni predstavniki ljudstva, saj živimo v demokraciji, kar pomeni, da mu tudi odgovarjajo. Vlada zato preprosto mora vedeti, kaj hoče, saj jo v nasprotnem primeru ljudstvo lahko vsak čas odpokliče. Sledi pragmatični razum.
Kapital je že precej časa bistveno močnejši od večine držav tega sveta, zato je zagovarjanje nacionalnih držav, češ da se lahko uprejo kapitalizmu, naivno in patetično. Lastniki kapitala jih lahko z denarjem dobesedno kupijo za malico; ali pa jim dajejo posojila, kar je isto, oziroma je zanje še veliko bolje. Parlamenti kljub demokraciji in svobodi morajo sprejemati odločitve, ki jih narekujejo privatni lastniki kapitala; njihove odločitve so seveda del cinizma parlamentarne demokracije. Svet, v katerem živimo, je zelo čuden, zato tudi nenehno poudarjajo, kako zelo je svoboden.
V filmu Orlovsko oko (Eagle Eye, Caruso, 2008) spremljamo dramatično zgodbo, v kateri skrivnostni nekdo popolnoma nadzoruje vsak gib obeh protagonistov (Shia LaBeouf, Michelle Monaghan). Vsako sekundo ve, kje sta, kaj delata, obenem pa jima daje navodila, kaj morata narediti. Do konca ne vesta, kdo ju nadzoruje in za kaj sta bila izbrana. Vtis je, da se ves svet naravnava tako, da lahko izvajata svoje skrivnostno in čudno poslanstvo, ki ga sploh ne poznata in ne razumeta. Končno imata v rokah celo kovček, v katerem je verjetno bomba, čas pa se jima odšteva.
Zamenjava na vrhu stranke SD signalizira spremembo, ki je lahko radikalna ali pa pomeni zgolj dolgočasno ponovitev starega. Radikalna sprememba ne pomeni uveljavljanja novega političnega žargona, nove konsistentnosti, ki se bo spopadala s staro. Če se ne bo nič radikalnega spremenilo, bomo imeli na voljo še več istega: nostalgično konzervativno uveljavljanje domačijskega življenja v harmoničnem organskem svetu in levičarsko liberalno zagotavljanje, kako bo življenje čudovito v postrevolucionarnem svetu. Manjkala bo seveda natanko revolucija.
Če se postavimo ob bok ljudem, ki so živeli v času, ko je deloval JK, se ne moremo izogniti močnemu vtisu, da je bil Jezus za ljudi okoli sebe nekaj povsem nerazumljivega, za Jude, zlasti za duhovne voditelje, ki so vladali iz templja, pa je moral biti čista travma. V tej perspektivi je Pilat zelo nevtralen človek, saj je rekel: Glejte, pripeljem vam ga ven, da boste spoznali, da ne najdem na njem nobene krivde. (Jn 19,4)
Ukor državi iz Bruslja je prišel kor naročen. Namesto stokanja in jamranja nad hudim gospodarjem je namreč zdaj čas za histerično držo in za to, da preberemo priporočeno, zaukazano in z nasveti okrancljano v perspektivi, ki jo izrišejo trije filmi: fenomenalni Maščevalci (The Avengers, Joss Whedon, 2012); poučni in skoraj dokumentarni Avatar (James Cameron, 2009); klasični Brazil (Terry Gilliam, 1985).
Pomlad je kajpak že sama po sebi nekaj novega, svežega in obetavnega, je nov začetek po dolgi in mrzli zimi, zato je nova pomlad posebna. Včasih je namreč nov začetek zares povsem nov in zelo drugačen od vsega, na kar smo navajeni.
V izvrstnem filmu z naslovom J. Edgar, ki ga je pred kratkim režiral Clint Eastwood, v nekem trenutku agent reče direktorju FBI, ki je prav J. Edgar Hoover, da vendar preiskujejo ideje, in ne zločina, direktor pa mu mirno odvrne: če so ideje nevarne, so že zločin. Ko torej preiskujejo ideje, preiskujejo zločin, kar pomeni, da je avtor idej že zločinec.