Filozof in psihoanalitik
Adorno je nekoč rekel, da morala žrtve najbolj ustreza prav kapitalizmu. Ne ustreza ljudem, poleg tega pa je kapitalizem pomembnejši od njih; vsak dan nas skušajo prepričati, da je res tako. In kaj je morala žrtve?
Matematiki, ekonomisti, biologi in psihologi so že pred desetletji ugotovili, da je človeško bitje po naravi egoistično, kar pomeni, da sledi le svojim instrumentalnim ciljem, od katerih si obeta čim več koristi. Če imajo strokovnjaki prav, so zlasti politiki v resnih škripcih.
Freud je nekoč rekel, da ljudje uporabljamo obrambne mehanizme, s katerimi se branimo pred resnico in vztrajamo v iluzijah. Branimo se lahko celo tako dolgo in tako dobro, da dobesedno ne prepoznamo resnice tega, kar se dogaja okoli nas, in se nam zdijo ljudje, ki opozarjajo nanjo, povsem zblojeni.
V Sloveniji je bilo v letu 2011 že 386.000 ljudi, ki jim grozita revščina in socialna izključenost. Stanje pa se samo še poslabšuje, pravijo ljudje, ki se na to spoznajo. Vlada se kajpak trudi, pravijo drugi, ki se spoznajo na delo vlade, toda navadni državljani imamo vtis, da se trudi na povsem zgrešen način. Revnih bo zato še več, plače bodo nižje, davki bodo višji. A najbolj bode v oči skoraj popolna apatija državljanov in državljank, ki zgolj čakajo na zakol in morda tiho upajo, da jih bo tako imenovani krizni menedžment rešil.
Danes bomo dobili slabo banko. Upokojeni kardinal Rode, ki ve, kakšna je prava družina in je slovensko javnost tudi poučeval o tem, ni oče nemškega poslovneža, je pa zaskrbljen nad slovensko medijsko kulturo. Tisti, ki so pisali o domnevnem očetovstvu, bodo pristali na sodišču. Pazniki v zaporih so nezadovoljni. Oblast v Gruziji se je spremenila; sedaj je v rokah najbogatejšega človeka v državi. Pokojninska reforma bo od delavcev terjala še več dela. Minister ne vidi odprtih vprašanj. Sindikalisti opozarjajo. Odpovedni roki za odpuščene delavce bodo krajši. Ukrepi za krepitev stabilnosti bank so dobri. Zveza Nato je neizkoriščena priložnost za slovenska podjetja. Posli z zavezništvom so namreč profitabilni; operativne sile na terenu je treba podpirati in servisirati, vse to pa stane. Pametni in pošteni ne nasedajo manipulacijam. Stečajna zakonodaja je zrela za temeljito prenovo, saj so sodniki in stečajniki preveč povezani. Določene skupine ljudi imajo prevelika pooblastila, a se tega niti ne zavedajo. Minister ima zvezane roke. V evropskem parlamentu se začenja spopad za sredstva. Doma moramo zategovati pasove. Ministri bi radi znižali številke. Kdo bo plačal neplačane račune? Gospodarska rast je v ospredju. Nova delovna mesta tudi. A na vidiku ni ne enega ne drugega, zato bo rast nizka ali pa je sploh ne bo. Potrebni so dodatni varnostni ukrepi v nuklearkah.
Evrokrati, ki so se zbrali te dni na Brdu, so končno priznali, da preprosto ne vedo, kako naj se lotijo krize in da bo ta še dolgo trajala. Slovenski predsednik je zato prijazno rekel, da se EU nahaja na razpotju in da jo čakajo velike spremembe. Na kakšne spremembe je mislil?
Pravijo, da smo Slovenci navajeni patološko uživati v lastni majhnosti, nepomembnosti, neadekvatnosti, manjvrednosti, depresivnosti, da imamo hlapčevsko naravo, ki jo starši z vzbujanjem občutkov krivde uspešno prenašajo na svoje potomce, da smo rojeni in vzgojeni za hlapce in da bomo tudi umrli kot hlapci, saj preprosto ne znamo biti kaj drugega kot ponižni, pokorni hlapci. Vse to je seveda čisti nesmisel, kajti tudi drugi ljudje niso nič boljši.
Čisto mogoče je, da bodo naša zanamci čez nekaj milijonov let nam manj podobni, kot smo mi danes podobni amebam. In če bodo razmišljali o nas in naših sistemih skupnega življenja, si bodo mislili vsaj to, da smo bili kamenodobni barbari zaradi povsem norega prepričanja, da živimo v najboljšem od vseh možnih sistemov, kar jih bo razvil kdorkoli, kadarkoli in kjerkoli v vesolju, tj. v kapitalizmu.
Socializem je dokončno propadel, pravijo, kapitalizem je zmagoslaven, očitno je človeško bitje sebična žival, ki hoče profite zase, zato je demokracija v ekonomiji popoln nesmisel. Na svetu smo zato, da vsakdo poskrbi zase; kdor ne more, ne zna ali ne želi, naj ne računa, da bo zanj skrbela država.
Britanski umetnik John Peter Berger samega sebe že nekaj časa imenuje marksist, pravi pa tudi, da je a story teller. V nekem razgovoru je rekel tole: moje branje Marxa, s katerim sem pričel že v zgodnjih letih, mi je pomagalo razumeti zgodovino, naše mesto v njej, zato mi je pomagalo razumeti tudi povezavo med človeškim dostojanstvom, prihodnostjo in pravičnostjo. Na koncu je dodal: če se ozremo okoli sebe, vidimo, da nenehno poudarjajo pomen ene same besede, ki je profit. V tej perspektivi Marx nikakor ni zastarel, ampak je bolj aktualen, kot je bil kadarkoli.