Filozof in psihoanalitik
Ljudje smo bitja ali subjekti smisla in pomena, to pa nima nobene posebne zveze ne z denarjem ne z reševanjem bank ali samega kapitalizma. Življenje ima oboje le, če se kreativno spreminja, če pričakujemo, da se bo zgodilo kaj zares zanimivega in pomembnega, vrednega, dobrega, lepega in resničnega. Če se življenje leta in leta zgolj ponavlja, če je dan dnevu skoraj enak, če se nekatere zadeve, kot so trgovine, denar in materialne dobrine, banke, korporacije, borze in politični žargon le kopičijo in grmadijo, medtem ko čutimo, da nam nekaj vrednega zlagoma polzi iz rok, potem tudi življenje počasi izgublja pomen in smisel, zato se pogreza in postaja depresivno.
JK je torej pokazal, da ima vsak človek kot končno bitje dostop do neskončnega, da ni zaprt v končni svet, kot je zaprta veverica, ki jo imamo v kletki. Verski pouk v slovenskih šolah bi zato nujno odprl vrata za povsem nov veter, kajti dostop do neskončnega pomeni, da se človek bistveno spremeni, s tem pa kot konkretno bitje ponudi drugim ljudem povsem novo možnost življenja, novo obliko subjektivacije v svetu, ki se zaradi njega preprosto mora spremeniti.
Prav gotovo je ena glavnih tem verskega pouka, za katerega se zavzemam in se bom še zavzemal, odnos končnega človeškega bitja do neskončnega. O tem bržčas ne more biti nobenega posebnega spora ali konflikta, saj je človek gotovo končno, smrtno bitje, neskončno pa je vsaj zamisel in je izkušnja, ki slehernemu človeku prišepne, da mora obstajati še nekaj, kar močno presega njegovo končnost, njegovo končno eksistenco na tem svetu. In res obstaja. O tem bi se torej učili.
Nova tema, o kateri bi se učili pri verskem pouku, je tale. Živimo v svetu, ki je zaradi boga odprt samemu sebi. Živimo torej v odprtem svetu. Ne živimo v zaprtem – svet se nikoli ne more zapreti. Nihče ga ne more zapreti, noben oblastnik ne more doseči, da bi bil svet zaprt, saj je proti bogu povsem nemočen. Vsak poskus zapiranja sveta ni nič drugega kot bogoskrunstvo; na tem svetu je zelo veliko bogoskrunstva, zato je verski pouk še pomembnejši, kot se zdi na prvi pogled.
Jezus Kristus je bil pogumen človek. To pomeni, da je hotel spremembo v družbenem življenju ljudi – nič manj kot to. V nadaljevanju razmišljanja o verskem pouku v slovenskih šolah se moramo zato zadržati pri zapisanem.
Nikakršnega smisla nima ugotavljanje, ali EU zasluži Nobelovo nagrado za mir, ki jo je ravnokar prejela, ali ne. Obstajajo namreč 'argumenti' v prid nagrade in resni argumenti zoper njo. Ljudje se bodo razdelili v dva tabora, tako kot po navadi, in modrovali. Nas zanima nekaj povsem drugega.
Pisec teh vrstic iskreno in pri polni zavesti izjavlja, da je zelo za uvedbo verskega pouka v vseh slovenskih šolah, pa tudi v vrtcih ter na univerzah in sploh vseh šolah, kjer se državljani vseživljenjsko izobražujejo. Je torej ZA vseživljenjsko versko izobraževanje, svoje pristno navdušenje nad takim poukom pa lahko podkrepi z zelo močnimi argumenti.
Razredna zavest v osnovi ni nič drugega kot učinek preprostega sklepanja, ki ga je opisal Andersen v Cesarjevih novih oblačilih: jaz vem, da vsi drugi vedo, da vsakdo ve, da je cesar nag – ko to izrečem na glas, ni več poti nazaj. Oblastniki se vselej bojijo takega sklepanja, saj bi jih združeni ljudje lahko izrinili iz njihovih naslonjačev, zato ga skušajo preprečiti ali pa ga paradoksno terjajo, kot ga terja JJ, ko poziva mlade, naj bodo glasni – in naj zahtevajo isto, kot zahteva sam.
JJ morda hodi v cerkev, morda pa tudi ne hodi, a njegovo morebitno versko življenje ni nepomembno za tale zapis. Zadnjič mi je namreč priletna gospa rekla, da nekatera ljudstva na tem svetu, na primer Kitajci, niso za demokracijo, ker dobro funkcionirajo le, če imajo nad seboj diktatorja. Potem je še rekla, da tudi Slovenci nismo dosti na boljšem, zato je pri nas tak kaos, ker doslej ni bilo nobenega dobrega gospodarja, sedaj bo pa JJ pokazal vsem, kaj zares pomeni biti gospodar. Kaj naj vse to pomeni?
Sindikalni voditelji so pozvali ministra za šolstvo in celo vrsto drugih zadev, naj odstopi, če ne zmore poskrbeti za svoj resor, kot je v teh težkih časih treba poskrbeti, poskrbeti pa je treba zlasti za delavce, saj so živi ljudje in so pomembni. Minister jim je mirno odvrnil, da sploh niso v položaju, da bi ga odstavili. Res zanimivo, kajti nihče ni rekel, da ga bo odstavil; predstavniki sindikata so mu rekli, da se lahko odstavi sam, če ni sposoben narediti kaj dobrega v prid delavcev, kar bi vsekakor moral narediti, saj zato pa je minister. Zadeva je zelo preprosta, a se je kljub temu mogoče sprenevedati.