Filozof in psihoanalitik
Spoštovani tovariši in tovarišice, sodrugi in sobojevniki. Mineva 2012 let, odkar so ljudje na bližnjem vzhodu nestrpno pričakovali nekaj novega. In res se je nekaj novega tudi zgodilo: rodil se je JK, ki je kmalu nato spregovoril, njegove besede, skupaj z njegovimi dejanji, pa so odprle možnost povsem novega, drugačnega življenja, ki ga zastopniki takratnih oblasti niso niti razumeli niti prenesli. Danes ni nič drugače.
Lenin je nekoč dejal, da je politika koncentrirani izraz ekonomije. Njegova izjava je danes resničnejša kot takrat, ko jo je izrekel, saj se je tudi kapitalizem od tedaj bistveno spremenil. Tako jo moramo razumeti, obnašati se moramo skladno z njo, saj je preprosto resnična. Iskreno iskanje resnice, o katerem govori te dni tudi naš dostojanstvenik, ni nič drugega kot to. Če torej iskreno iščemo resnico, razmišljamo o Leninovi izjavi.
Medtem ko JJ po najboljših močeh odgovarja na začudena vprašanja evropskih politikov o dogajanju v Sloveniji, se moramo mi vprašati o koncu sveta, o naravi vstaje, prave avtoritete in o bogu kot neskončnosti, ki se nikoli ne sme preveč približati ljudem, oziroma se ljudje ne smejo preveč približati njemu.
Zadnje čase vedno znova slišimo politike in ekonomiste trditi, da preprosto ne razumejo ljudi in njihovih zahtev po vstajah, referendumih, stavkah in podobnem, zato se jim zdi vse skupaj precej eksotično, iz česar bi nepoučeni utegnil sklepati, da se na Zemlji tako vedejo samo Slovenci in Slovenke. Možnosti za razlago nerazumevanja je več. Prvič. Morda res ne razumejo, ker je njihovo razumevanje sveta in tega, kar imamo ljudje med seboj, kratko malo preozko. Drugič. Čisto dobro razumejo, kaj se dogaja, le da to zanikajo. Tretjič. Ljudi razumejo, saj so tudi sami ljudje, a tega ne smejo javno izreči, ker so na oblasti, za katero morajo skrbeti, njeno pomembnost pa morajo postavljati pred ljudi, ker je tak zakon oblasti, ki se mu prostovoljno podrejajo.
Morda se bo slišalo nenavadno, toda v luči prihajajoče vseslovenske vstaje in praznovanja v čast domovini, ki so ga sicer prestavili za en dan, si je dobro zastaviti vprašanje, ki ni povezano z morebitnim strahom oblastnikov pred jeznim ljudstvom, temveč je povezano z zmožnostjo človeških bitij, da sami, brez politikov torej, skrbimo za lastne usode, in sicer na način, s katerim preziramo kapitalistično skrb za denar, kopičenje blaga in bogatenje. Zanimati nas mora, ali je vstaja tudi praksa mišljenja, zanimati nas mora, kaj pomeni misliti v času vstaje in tudi sicer v kapitalizmu.
JJ je zaostril retoriko, trdijo poročevalci iz tujine, a zaostrovanje smo tudi pričakovali, saj je premier v svojem delovanju, zlasti pa v svojem govorjenju, zelo predvidljiv, na mnenja, ki se ne ujemajo z njegovimi, pa se že dolgo časa odziva moralistično in ostro, napadalno. Ko je Bruslju pojasnjeval dogajanje v Sloveniji in se pritoževal čez eksotične sodržavljane, je rekel, da naše (sic!) neodgovorno vedenje ogroža tudi druge v Evropi. Retorična bravura je zares neverjetna: ko imajo ljudje dovolj izkoriščanja in pehanja v revščino, so nenadoma krivi, eksotični in neodgovorni, ker terjajo od vlade, ki je sploh niso izvolili, da odstopi, saj očitno ni sposobna česa drugega. Potem ko so desetletji potrpežljivo prenašali neodgovorno in zelo eksotično delo številnih vlad ter političnih strank in njihovih prvakov, so sedaj sami krivi, ker imajo preprosto vsega dovolj, obenem pa niso pripravljeni prenašati tega, kar bi jim rad naložil JJ: občutke krivde namreč, ker naj bi njihovo delovanje ogrožalo še druge oziroma kar celo Evropo.
Ta mesec je čas verovanja v Velikega Drugega in dokazovanja njegovega obstoja. Verovanje vanj seveda nima nobene resne zveze z religijo. Ljudje smo bitja, ki preprosto potrebujemo vero v Drugega, zato ta ni iznajdba katoliške institucije; stara je kot človeštvo. Ali drugače rečeno: moramo verjeti, da obstaja nekdo, ki je v nekem smislu več kot mi sami. Tako prepričanje nam pomaga preživeti. Resnična kakovost življenje je v celoti odvisna od zapisanega. Bolj kot kapitalistične dobrine zato potrebujemo vero v Drugega; kapitalistični trgi še nikomur niso izboljšali življenja, zaradi blaga, ki ga je mogoče kupiti, še nihče ni postal srečen ali boljši človek. December bi moral biti zato praznovanje poglobljene vere v Drugega, ne pa noro kopičenje kapitalističnega blaga. In kako je zapisano povezano z dejstvom, da bo moral JJ nekaj pojasnjevati Bruslju?
Lahko verjamemo, da so ljudje, ki že nekaj časa protestirajo po vsej Sloveniji, angažirani, motivirani in zavzeti; nekateri so zagreti celo preveč, zato se vedno znova znajdejo v bližini granitnih kock. Kako razumeti njihovo motivacijo, da se naše razmišljanje ne bo utopilo v banalnem ugotavljanju, kdo plačuje neonaciste, kateri politiki so zadaj, kakšno protestiranje je še v mejah spodobnosti in morale ter kakšno ni več, katere reforme moramo nujno izpeljati, da ne bo prišla k nam trojka, in kdo je pri tem ovira? Razmišljanje je v tem trenutku izjemno pomembno; če ne bomo razmišljali, bodo dogodke namesto nas razložili politiki in s svojimi preprostimi razlagami prešili polje, to pa obenem pomeni, da ga bodo zaprli in v njem še naprej nemoteno vladali, kot vladajo že dvajset let. To se je na primer v zelo kratkem času zgodilo v Egiptu.
Dva povsem po naključju povezana dogodka dobro ponazarjata trenutno dogajanje v tej državi. V soboto je bilo na primorski avtocesti precej ljudi, ki so dolge ure čakali v avtomobilih, da jih rešijo iz primeža snežnih zametov in kaosa, ki so ga povzročili vozniki tovornjakov. Ko so ugotavljali, kdo je odgovoren za vse težave, ki so pri tem nastale, seveda ni bil odgovoren nihče od odgovornih, saj so ti, po lastnih besedah, zelo dobro organizirani, kar pomeni, da so naredili vse, kar je treba, in vse, kot je treba. Iz medijev pa smo izvedeli, da so ljudem priskočili na pomoč s toplim čajem – navadni ljudje.
Ko se začne svet spreminjati, ko se zdi, da se preobraža, številni ljudje navadno začnejo gledati v zrak in upajo, da se bo čez čas vse skupaj poleglo, obenem pa želijo, da bo potem zopet vse v redu, kot je bilo v starih dobrih časih. Včasih se tako tudi zares zgodi. Napočijo pa časi, ko se taka računica preprosto ne izide – svet se še kar naprej spreminja in ni videti, da bo sprememb kmalu konec, stari dobri časi pa izginjajo v zgodovini.