Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Po praznovanju dneva mladosti si lahko v miru privoščimo nekoliko teorije in si zastavimo preprosto teoretsko vprašanje, kako deluje demokracija danes, ko ni na vidiku ne Tita ne socialističnih totalitarnih sistemov, očitno pa mora vlada kljub temu opozarjati ljudi, naj ne mislijo na Tita in na druge režime, kar seveda obenem daje slutiti, da bi se morali posvetiti obstoječemu sistemu, čeprav obstaja univerzalni egalitarni princip družbenega življenja, ki ga je zastopal zlasti JK, vključno s trenutkom, ki predstavlja potencial za komunistično življenje.

Vlada, ki nikakor ni psihopatska ali nastrojena proti lastnemu ljudstvu, da ne bo kakega nesporazuma, je svetovala državljanom in državljankam, naj nikakor ne poveličujejo Titovega režima, saj naj bi bilo tako početje protiustavno. Kdor ga bo poveličeval, bo seveda razglašen za zlikovca in priveden pred ustrezni organ, kajti danes živimo v pravni državi, o čemer se je mogoče prepričati na vsakem koraku, saj v tej državi skoraj ne poznamo korupcije, afer in kraj skupnega premoženja.

Vsak človek ve, kaj pomeni trditev, da nosimo maske, za katerimi skrivamo resnični jaz. Lahko je seveda tudi obratno (da je maska resnica, za katero se skriva lažni jaz), toda premislimo tokrat prvo možnost.

Saskia Sassen je na včerajšnjem predavanju na mednarodni konferenci Prihodnost Evrope, ki poteka v Zagrebu v okviru Subversive Foruma, opozorila na pomembno in zelo uporabno razliko med demonstracijami in okupacijo.

Otroci nimajo posebnih težav z imaginacijo. Ravno nasprotno: praviloma v njej neskončno uživajo, kar pomeni, da vedno znova potujejo po drugačnih, novih svetovih, in uživajo v njihovem raziskovanju, dokler jih starši ne spremenijo v nevrotične. Odrasli, torej tudi starši, imajo navadno resne težave z imaginacijo.

Zadnja globalna kriza kapitalizma je ogrozila že na milijone ljudi po vsem svetu in še več jih bo. Zadnjič smo slišali, da so se v Italiji zbrale soproge lani preminulih mož, ki so naredili samomor, potem ko jim je kapitalizem vzel vse. Ni jih le ogrozil, temveč jih je potisnil čez rob. Številni z vsega sveta bodo sledili, pa naj politiki še tako milozvočno govorijo o skorajšnjem koncu krize, gospodarski rasti in blaginji za vse.

JK je pred dvema tisočletjema umrl na križu. Nekateri ljudje danes trdijo, da verjamejo vanj. V kaj torej verjamejo?

Praznovanje dneva, ki je sicer že nekaj časa posvečen delu in delavcem, je dobro začiniti s prodorno mislijo oziroma z radikalnim spoznanjem. V prihodnosti bo spoznanje morda celo odločilno, kajti delavci bodo morali zavihati rokave in ustvariti pogoje za revolucijo oziroma korenito spremembo kapitalizma ali pa bo praznik dela le še nostalgično spominjanje srečnih dni.

Revolucija se nikakor ne sme zgoditi; in sploh se ne sme zgoditi zdaj, ko moramo zelo zategniti pasove, da bomo kasneje srečni, vlada pa nam vsak dan sproti sporoča, da bomo morali zaradi morebitnega upiranja pasove zategniti še bolj, kot bi jih sicer, če bi bili pridni in ubogljivi. Vnaprej in za vsako ceno moramo torej preprečiti morebitni izbruh revolucije, kar pomeni, da je treba nadzorovati zlasti pesnike, filozofe, sociologe in druge ljudi, ki kar naprej razmišljajo o človekovi naravi, njegovi svobodi, pravičnosti, usodi, odnosih do boga. Take misli so namreč nevarne, čeprav so nekoristne, zato jih ne bi smeli misliti. Uporabiti je treba tudi trdo roko, če ne gre drugače.

Rast, o kateri vsak dan in brez odmora govorijo ekonomisti, ni isto kot razvoj; ni niti približno. Zadeva je zelo preprosta: rast pomeni preprosto količinsko povečevanje nečesa (na primer 3 % letno), medtem ko je razvoj drugi izraz za kreativnost ljudi, za kakovost in kompleksnost njihovih življenj. In nihče me ne bo prepričal, da se kakovost mojega življenja povečuje, ker lahko v trgovini izbiram med petdesetimi vrstami mleka, jogurta, kavbojk, plastičnih igrač, pametnih telefonov, pralnih praškov, zobnih ščetk, čistilnih sredstev za WC školjko ali stotimi vrstami česarkoli.