Filozof in psihoanalitik
Katoliška korporacija ima seveda močan interes, da pridobi za svojo stvar čim več vernikov, ki so lahko tudi duhovni vojaki, kot pravijo organizatorji kampov v ZDA, kamor vabijo otroke že v najbolj rosnih letih in se ne sprenevedajo, da se bodo otroci pozneje borili zoper muslimanske vernike oziroma vojake. Tako delovanje od korporacije tudi pričakujemo. A v Sloveniji je vendarle bistveno drugače.
Ko Zoran Janković te dni vabi politične stranke k oblikovanju leve opozicije (ta se kajpak lahko imenuje tudi kako drugače, saj ni vgravirano v granit, kaj pomeni leva opozicija ali opozicija z leve), dobi navadni smrtnik za kratek trenutek vtis, da se bo morda zaradi tega v Sloveniji končno kaj pomembnega premaknilo na bolje in da nas ne bo več zgolj strah tega, kar napoveduje desna oblast in po kapljicah spušča v javnost grozilna sporočila, da bi se ljudje počasi navadili na vse hudo, kar jim pripravlja, kar pomeni, da jih pogojuje po načelih, ki jih je nekoč artikuliral ruski psiholog in nevrofiziolog Ivan Pavlov. Seveda lahko dvomimo, da se bo zgodilo kaj takega, na kar bi lahko sklepali na podlagi Jankovićevega poziva, kajti za resnično spremembo bi moral biti poziv bistveno drugačen.
Minister Erjavec je te dni samozavestno izjavil, da dobiva stranka Desus nove in nove pristaše, kar lahko pomeni, da njen ugled med volivci in volivkami narašča, to pa obenem pomeni, da bo morda že v kratkem dosegel zavidanja visoko raven. Sam v to preprosto dvomim.
Minister Erjavec pravi, da je njegov strankarski kolega, ki je ponaredil spričevalo, obravnavan v javnosti kot največji zločinec. Poglejmo, ali je res mogoče trditi kaj takega.
V časniku je jasno zapisano, da dobivajo poslanci in poslanke vsak mesec neto dodatke k plači, ki lahko krepko presežejo tisoč evrov. Kaj si o tem mislijo delavci, ki za osemurno dnevno garanje na koncu meseca dobijo pol manj, kot znesejo samo njihovi dodatki? Na tem kraju jih vabim, naj povedo.
Danes je popolnoma jasno, da se zastopniki neoliberalnega kapitalizma povsem motijo, ko zagovarjajo svobodne globalne trge in se zaganjajo proti državi, češ da se ne sme vmešavati v igro Kapitala. Že vsak dojenček vidi, da velja ravno nasprotno: brez države banke, trgi, korporacije in celo sam kapitalizem sploh ne morejo obstajati, kaj šele preživeti.
Bog je umrl na križu pred dvema tisočletjema in ga ni mogoče upodobiti. Številni ljudje kljub temu še vedno iščejo gospodarja, ki bi izpolnil njihove želje. Gospodarja namreč potrebujejo, da realizira njihove fantazme, ki jih podpira nezavedna želja. Vse to se dogaja v imaginarnih svetovih in jih ustvarja. Psihologija je pri tem zelo dobrodošla.
Živimo v zelo nasilnem svetu, v katerem prevladuje nevidno strukturno nasilje, ki se ga v glavnem niti dobro ne zavedamo. Pomislite. Vsak dan nas po malem, kot kakšne eksperimentalne miške, pogojujejo: odpuščati bo treba, a saj to razumete, ker ste razumni, mi pa bomo tudi vse izvedli na mehko, da ne boste preveč trpeli, saj smo tudi mi razumni. Obenem nas stopnjevano strašijo: zategovati bo treba pas, varčevati bo treba, odrekati se bo treba, čakajo nas solze in znoj, a potem bo laže, verjemite nam in zaupajte nam, saj mi vemo in navsezadnje je še vsaka kriza prej ali slej minila, kar pomeni, da bo tudi ta. Zraven vselej dodajajo, da se že sicer močno zavzemajo za svobodo posameznikov in kakovost življenja čisto vsakega člana občestva, ki se zaradi tega vendarle počasi dviguje in bo rasla še naprej kot kaka roža, če dobro skrbiš zanjo.
Naslov prispevka na žalost ni izvit iz trte in je aktualen. Današnje univerze se namreč pospešeno spreminjajo v dobičkonosne tovarne za proizvodnjo delavcev, ki bodo visoko izobraženi eksperti ali strokovnjaki. Tako imamo že sedaj na voljo strokovnjake za izdelovanje raketnih motorjev in jedrskih bomb, imamo pa tudi strokovnjake za duhovnost, osebnostno rast, spreminjanje značajev, polaganje rok in zdravljenje družin.
Ljudje torej zelo dobro vedo, kaj se dogaja v svetu. Informirani so, na voljo imajo dovolj podatkov, a to ne preseneča, saj vendar živijo v družbah znanja, v kognitivnem kapitalizmu in v informacijski dobi, zato niti ne morejo reči, da ne vedo, saj se kaj takega ne bi spodobilo. Pa vendar nečesa bistvenega zainteresirano ne vedo. Kako je to mogoče?