Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Mislimo lahko samo v jeziku, ki nam omogoča razmišljanje; seveda mislimo tudi z njim. V njem pa lahko mislimo tudi proti njemu in iluzijam, ki jih omogoča z našo pomočjo. Če hočemo biti svobodni, to pa tudi moramo biti, saj je zahteva po svobodi imanentna, moramo znotraj jezika in z njim misliti tudi iluzije, za katere vselej poskrbimo sami.

Krščanski fundamentalizem ne pomeni, da zadrti, napol blazni in slabo artikulirani verski navdušenci silijo druge ljudi, naj sprejmejo njihovo religijo kot najboljšo na svetu. Resnica fundamentalizma je precej bolj prozaična, obenem pa je tudi nevarnejša. Zakaj je tako?

Nasprotniki družinskega zakonika morda verjamejo, da imajo v rokah dobre argumente, vendar jih nimajo, kot sem že pokazal v prejšnjih zapisih. Vse skupaj pa je zanje še veliko slabše, saj se postavljajo v položaj arogantnega človeka, ki si jemlje pravico do presojanja, kdo lahko vzgaja otroke in kdo ne. Če bi bili dosledni, bi seveda morali preveriti čisto vsakega roditelja. Nekaj takega so nekoč že poskusili narediti nacisti, pa se jim ni izšlo.

Če ni boga, ni svobode. Ker sem svoboden, bog nujno je.

Kdor uporablja razum, ne mistificira sveta in tega, kar je v njem. Ne pristaja na to, da je svet lep, ker ne vidimo dreka, ki ga vsak dan proizvajamo, in smeti, ki sproti izginjajo in se kopičijo nekje daleč proč od naših oči.

Otroke lahko vzgaja vsakdo, saj nihče ne more hoditi od hiše do hiše in preprečevati staršem vzgajanja lastne dece. To pa še ne pomeni, da jih vsakdo tudi zna vzgajati. Tako kot mora avtomehanik vedeti, kako popravljati avtomobile, mora vzgojitelj vedeti vsaj to, kaj vzgoja sploh je.

Osnovni naravni princip našega življenja je, o tem je veliko povedal Marx, da se lahko še tako konservativne poteze v novih okoliščinah spremenijo v revolucionarne in resnično napredne. Dialektika nazadnjaškega in naprednega je resnično zapletena in včasih zelo čudna.


V današnjem svetu je veliko mračnjaštva. Veliko je tesnobe med ljudmi, veliko je strahov. Včasih se zdi, kot da nas poganja en sam strah. Drvimo proti nekakšnim ciljem, vendar ne ustvarjamo pozitivnih vizij sveta.


Nekateri slovenski politiki skušajo z menedžerji, bankirji in lastniki kapitala, prišteti pa jim moramo še bojevnike zoper družinski zakonik, preveč oblikovati občestva. Prav zato je pomembno, da jim ponudimo v razmislek, kar sledi.

Vsak človek ima nekakšen občutek volje, pa če je ta še tako majhna. Navadno zato pravimo, da imamo voljo. Toda narava volje je bistveno drugačna, kot verjamemo.