Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Prvi odgovor na zastavljeno vprašanje je seveda povem jasen: revolucija ni možna in niti in potrebna, saj že imamo univerzalni kapitalizem, ki prijazno skrbi za nas. Kaj bi sploh še hoteli?

Kapitalizem je najboljši sistem življenja. Igra z dolgom je zato preprosta: državi Grčiji je treba dati milijarde, da jih bo ta dala bogatim korporativnim bankam. V Sloveniji je enako: materam, dojenčkom in starcem, pesnikom, učiteljem in administratorjem je treba vzeti, da bo država dala bankam.

Današnja stavka ne bo plačana, poudarja že nekaj čas JJ. V očeh vlade namreč ni niti smiselna niti koristna, kajti čez nekaj mesecev bo položaj v državi še težji in cena, ki jo bomo morali plačati, bo še višja. Vlada mora varčevati, pa naj stane, kar hoče.

Zares pomembni so namreč ljudje, pravi David Harvey. Vse drugo (denar, bogastvo, dobrine) je manj pomembno. Pomembno je, kar imajo ljudje med seboj in kar bi še lahko imeli. Oni imajo sicer denar in dobrine, saj je to nesporno, toda resnično moč imajo ljudje, ne Oni. Z denarjem lahko kupijo medije, politike, menedžerje, lahko kupijo karkoli, vse dobrine tega sveta, le ljudi ni mogoče kupiti. Prav zaradi tega so ljudje največja dobrina, saj ta preprosto ni naprodaj, čeprav jo je v kapitalizmu mogoče nenehno izkoriščati in izčrpavati.

V klasičnem delu z naslovom Psihopatologija in politika, ki ga je spisal znameniti ameriški politični znanstvenik Harold L. Lasswell davnega leta 1930, beremo tudi tole: Politična prizorišča zlahka postanejo kraji, kamor se premeščajo (displacement) zasebne psihične motnje. Razloga sta vidnost javnega političnega diskurza in konfliktov ter nejasnost simbolov, uporabljenih v političnih sporih, ki so zato priročni objekti, v katere je mogoče premeščati nezavedne afekte.

Na začetni ravni samoniklo gledamo v svet. Ta se pojavlja pred našimi očmi. Naš pogled je tak, da ga hočemo ohraniti. Torej verjamemo, da bi moral biti svet, ki ga vidimo, še naprej tak, kot ga vidimo. Imamo močan interes, da ohranimo svet pojavov za pogled, za katerega verjamemo, da je naš. Obenem verjamemo, da je pogled nevtralen, da ni posredovan z ničimer, da je svet preprosto tak, kot ga vidimo, zato tudi verjamemo svojim očem in hočemo gledati še naprej tako, da bomo zadovoljni, da bo naš pogled pomirjen in da se ne bo zgodilo nepričakovano.

Slovenska vlada ta hip hlastno pripravlja oder, na katerem bo že v bližnji prihodnosti potekala drama. Vprašanje je, za čigav pogled nastaja prizorišče. Kateri fantazmatski pogled bi radi zadovoljili? Kdo je 'tam zunaj', ki naj bi gledal dramo?

Hannah Arendt v klasičnem delu z naslovom Resnica in laž v politiki na več skrbno določenih mestih poudari, da resnicoljubnost nikoli ni sodila med politične vrline in da je laž vedno veljala za dovoljeno sredstvo. Njena ugotovitev kajpak vzbuja skrb, vendar ima slavna avtorica na žalost popolnoma prav, saj isto velja ne le v politiki, temveč tudi tako rekoč povsod drugje. Skrb je zato lahko velika ali pa postane v določenem trenutku nepotrebna in celo nesmiselna.

Ob največjem krščanskem prazniku se je seveda treba vesti prazniku primerno, saj smo vsi dediči judovsko-krščanske zgodovine, zato je dobro meditirati o Jezusovih besedah, ki so še danes enako žive, kot so bile nekoč. Za danes sem zato izbral besede, ob katerih nam ne bo le toplo pri srcu, temveč bomo doživeli tudi šok, zaradi katerega se bomo očistili, očiščenje pa bo seveda v naše dobro, kar pa je še veliko bolje kot le toplota.

Ekonomisti pravijo, da se vlada ne bi smela bati ljudstva, sindikalne predstavnike pa imenujejo neki sindikalni funkcionarji. Modrost izjave je res velika, kajti oblast bi se v resnici morala bati ljudstva, ko nastopa proti njemu. In racionalno razlaganje ljudstvu, o katerem še modrujejo ekonomisti, najprej pomeni razmišljanje o neoliberalnem kapitalizmu, saj ne živimo na Luni. Lotimo se torej racionalnega razmisleka o njem.