Starka je na obisku pri prijateljici.
»In kako je v mestu: je lepo okrašeno?«
»Ne vem.«
»Saj greš vsak dan skozi.«
»Podnevi ja, zvečer pa ne.«
»Zakaj pa ne?«
»Brezveze! Kaj naj počnem tam?«
»Spiješ kuhančka ali rum.«
»… In dam za to pol penzije? Zakaj pa ti ne greš?«
»Si pa res trapasta! Zakaj ne grem? Zaradi nog ne grem. Saj veš, da me ne nesejo.«
»Pa pojdi z vozičkom! Saj ga imaš.«
»Bodi resna!«
»Te jaz peljem.«
»Naslednjič ti bom dala strihnin v kavo, prmojduš, da ti ga bom!«
Osnovna etična dolžnost, ki jo imamo kot govoreča bitja, je ta, da stvari poimenujemo s pravimi imeni – še posebno, ko gre za krivice, ki jih drug drugemu prizadevajo ljudje. V Gazi se dogaja zločin zoper človeštvo. Tako kot je bil zločinski napad Hamasa na izraelske civiliste, je zločinsko delovanje izraelske vojske zoper palestinske civiliste in načrtno ter sistematično uničevanje življenj. Tukaj ni nobene legitimnosti: med napadi na civiliste in legitimno pravico države Izrael, da se brani pred teroristi, ni ničesar skupnega.
Na prvi pogled je vse skupaj zelo preprosto in zlahka razumljivo. Napredovali smo. Napredovali smo kot človeštvo, kot civilizacija, kot družba. In napredujemo kot občestvo, kot posamezniki. Znašli smo se namreč v svetu večnega napredovanja. Vsak človek zato vsaj nekajkrat v letu reče sebi in drugim, da gre naprej. In čez nekaj tednov bo zelo veliko ljudi v zboru vzklikalo, da bodo šli v novem letu naprej. A kam bodo v resnici odšli?
In nemudoma začutil nelagodje, zato bi lahko izjavo tudi obžaloval. Ljudem okoli mene namreč ni bilo všeč, kar sem rekel. Seveda jim ni bilo, ker so pričakovali, da bom rekel »da«. Pričakovali so, da se bom strinjal z njimi, da jim bom prikimal, da ne bom »kompliciral«, da bo vse tako, kot so navajeni, kot je vedno bilo. Ničta raven naših odnosov je namreč strinjanje, za katerega nekje globoko v sebi verjamemo, da pomeni tudi potrjevanje. Če se drugi strinjajo z menoj, me potrjujejo, na primer v moji identiteti, če se sam strinjam z njimi, jih prav tako potrjujem. Vprašanje pa je, če to sploh drži. Morda je ravno nasprotno.
Te dni sem se vrgel v dopisno razpravo s četico naprednjakov. Gre torej za moje bolj ali manj somišljenike. Večina se jih je izobrazila v prejšnjem, 'svinčenem' režimu. Nikoli prej niti pozneje ni bil tako velik del prebivalstva tako dobro opismenjen. Prej jih je bilo opismenjenih manj, a bolje. V sedanjem, 'plastičnem' režimu jih je opismenjenih več, a slabo. Moji visoko izobraženi, razgledani, načitani in pisno dejavni sorazpravljalci bi nedvomno izdelali preizkus opravilne pismenosti. A iz naše razprave je bilo očitno, da so moje pripombe brali površno, jih razumeli narobe in se odzivali na reči, ki jih sploh nisem napisal. To se mi ni zgodilo prvič. Prav tako nisem edini, ki se mu to dogaja. Tekoča razprava med Svetlano Slapšak in Matevžem Krivicem v Mladininih pismih bralcev dokazuje, da lahko tudi dva nepresegljivo pismena človeka govorita drug mimo drugega ter kljub trudu ne moreta doseči, da bi oni drugi razumel, kaj govori prvi, ter se odzval na povedano, ne na lastno predstavo o povedanem.
»Kako beležiti delovni čas za poklic x, ki ima naslednje značilnosti …?« je naloga iz računstva in logike za učence nižjih razredov osnovne šole. Ne glede na “značilnosti” bi jo rešili brez težav. Tega pa žal ne moremo reči za učitelje. Nedavno sem razpravljal z učiteljico, ki je zatrjevala, da tozadevno beleženje pri njenem delu ne pride v poštev, ker opravi kup dela, ki ga ni v razvidu njenih del in nalog, ki ga nihče ne beleži in tudi ne plača, čeprav gre pogosto za nadure. Sočasno se je torej repenčila čez svoje delo, ki ni ustrezno beleženo in ovrednoteno, ter čez uredbo, ki bo to stanje vsaj izboljšala, če že ne popravila. Razumi, kdor more! …
Ena od funkcij ideologije je poskus narediti, da se bo ljudem to, kar je sicer nesprejemljivo, kazalo kot sprejemljivo; to, kar je sicer nedopustno pa kot nekaj dopustnega ali celo zapovedanega. Ideološki nagovori ljudi prepričujejo v upravičenost tega, čemur se sicer že njihov zdravi razum in elementarni moralni čut upirata, namen teh nagovorov pa je uveljavljanje moči, utrjevanje oblastnih razmerij in ustvarjanje soglasij.
Leto 2023 se počasi bliža koncu. Danes je prvi december. Ljudje se po tradiciji veselijo konca leta, zato zadnjega meseca ne imenujejo po naključju veseli december. To je torej čas veselja, radosti, obdarovanja, sreče. Oglasi in reklame skušajo ustvarjati v naših domovih čarobne trenutke, magično, pravljično vzdušje. Želijo nam, da bi enako storili tudi sami. Veseli december tako skupaj kot zvesti potrošniki spreminjamo v čarobni december, napolnjen s predvidenimi pravljičnimi občutki. Tako se zdi, da je prav, da ravno zdaj poteka v Dubaju, v Združenih arabskih emiratih, podnebna konferenca – COP28. Naftni šejki in drugi milijarderji nam namreč vnovič pripovedujejo pravljice o podnebnih spremembah, o tem, kako dobro nam gre. In mi jih poslušamo, da bi bilo vse skupaj še bolj magično oziroma čarobno. Resnično, če si milijarder, je zate svet zares en sam gigantski čarobni vrt.
Juda reče Jezusu, da bo šel z njim, toda doda, da ga bo ubil v trenutku, ko bo samo za dlako zavil s svoje poti. Ne ve, po kateri poti bo Jezus odšel, toda ve, kdaj bi zavil proč, ker bi ga postalo strah.
V gimnaziji sem se zelo veselil filozofije. V svoji površni poučenosti sem jo smatral za kraljico znanosti, povezovalko ved in panog, osmišljevalko sveta in družbe. Mnoga velika imena znanosti in književnosti, o katerih nas učijo, so opremljena z oznako “filozof”. Že pred stoletji so ti ljudje odpirali razprave o podobnih rečeh kot mi danes. Obdelovali so jih izvirno, divje in v nasprotju s pravili mišljenja, ki nam jih je vtepavala v glavo šola – na podoben način, kot smo razpravljali dijaki sami. In osrednja fakulteta z najširšim izborom študijskih smeri se imenuje »filozofska«. Nekaj torej že mora biti na tej filozofiji, se mi je zdelo. Že v tretjem letniku – še preden sem jo imel – sem jo izbral za maturitetni predmet, in tako v četrtem zabredel globoko vanjo.