Stari so dobro vedeli, da je človeška eksistenca tragična. To preprosto pomeni, da se ljudje boleče zavedajo sveta in sebe v njem, zavedajo se svoje končnosti in se v življenju pogosto soočajo z nemogočimi izbirami. Svobodna volja verjetno res ne obstaja, ljudje pa potrebujejo vsaj iluzijo o njej. Še bolj pa potrebujejo kritično misel.

Medtem ko razlaga lepotica z velikanskim oprsjem, ki sili iz tesno oprijete majice, ta dopolnjuje prav tako tesno oprijete pajkice, da je njeno telo na voljo anatomskemu pregledu, bržčas drugim mladenkam, kako pomembno je, da čim hitreje kupijo najnovejši čudežni nedrček, ki oblikuje njihovo oprsje tako, da se vanj zagleda vsakdo, ki pride mimo, saj ima že tovarniško vgrajeno štrlečo bradavičko, ki je ni mogoče spregledati, na drugem koncu sveta najstnica v solzah roti neznanega Nekoga, naj za božjo voljo ustavi pobijanje ljudi v Gazi. Želi živeti, saj je še otrok, verjetno ji je tudi absolutno vseeno za čudežni nedrček z vgrajeno bradavico, sočasno pa ve, da politikom, ki ukazujejo vojakom, naj pošiljajo rakete in bombe na območja, kjer je njen dom, njeno rotenje ne pomeni prav nič, tako kot jim ne pomeni nič, ali bo jutri sploh še živa ali ne bo. Modrčki se bodo verjetno prodajali za med, mladenke bodo dizajnirale svoja oprsja, bradavice bodo silile kvišku in terjale pogled, bombe bodo padale, ljudje bodo hiteli drug mimo drugega, da opravijo, kar je opraviti treba, občasno se bo oglasil tudi kdo, ki ga bodo prizadele podnebne spremembe v obliki zemeljskih plazov, poplav ali vročinskih valov. Čez dan se bodo ves čas rolale nove reklame, na primer za najdražjo posteljo na svetu, za najnovejši dizajn plašča za prihajajočo zimo, pa tudi za nove tablete proti debelosti, politiki in mainstream ekonomisti bodo ljudi pozivali k dodajanju vrednosti.

Vero sem že zdavnaj odpisal kot vir česarkoli uporabnega ali smiselnega. Se pa včasih kljub temu rad spustim v razpravo z verniki. Ne pričakujem, da mi bodo dokazali uporabnost in smisel vere, kaj šele da me bodo spreobrnili v vernika. Ne, moj sveti gral, do katerega se skušam dokopati s pomočjo teh razprav, je dojeti, zakaj in kako so ljudje verni. Verska občutja so mi namreč povsem tuja. Znam verjeti, sklepati, predvidevati, domnevati in zaupati, ne znam pa verovati. Nimam potrebe, da bi se taga naučil, si pa želim doumeti, kako ta miselni postopek poteka. Le tako si bom lahko odgovoril na vprašanje, zakaj večina ljudi posveča velik del svojega časa, denarja in truda nečemu, kar se mi zdi v najboljšem primeru odveč, v najslabšem pa grozljivo. Le tako se mi bo vsaj približno sanjalo, zakaj je človeška družba takšna, kakršna je …

Trije ugledni znanstveniki so skoraj v istem času sporočili svetu oziroma ljudem, da so podnebne spremembe že take, da bi morali tudi psihologi in drugi raziskovalci človeškega vedenja in delovanja povedati, kaj se dogaja, da drvi celotno človeštvo v kolektivni samomor. Ta je morda neizogiben, toda kljub temu bi morali spregovoriti, saj na koncu dneva človek nima nobene druge možnosti, kot da govori.

Jesen in novembrski čas je čas, ki prikliče iz človeka spomine na smrt, ob katerih se znajde vedno tudi drugi pol, želja po življenju. Ob umiranju je vedno tudi življenje, ob življenju so vedno tudi izgube in slovesa. Brez tega tveganja ne moremo živeti ne ljubezni, ne življenja, lahko pa se ukalupimo in odrečemo vsemu kar je živo, novo, neskončno, odprto. Cena tega je pogosto bolezen. Freud je bolezni pripisal največjo potrato življenja, poleg neumnosti. Jung je o duševnem zdravju razmišljal, da vedenje srca lahko pridobiš le tako, da polno živiš svoje življenje. Polno živiš svoje življenje tako, da živiš tudi to, česar še nisi nikoli doživel in kar si samo prepustil drugim, da so živeli in razmišljali.

Nekoč v stari Jugi ni bilo dobro javno uporabljati določenih besed. Vsi smo vedeli, katere so bile prepovedane. Če si jih uporabil, si tvegal. Tvegal si zelo veliko, zato smo bili zelo previdni. Uporabljali smo razum. Če preveč tvegaš, je namreč bolje biti tiho, smo si mislili. Resnično, besede so bile takrat zelo nevarno orožje. In kako je s tem danes, ko živimo v demokratičnem svetu? Natanko enako.

Melancholia (Lars von Trier, 2011). Človeštvo se kratkoročno ne bo spremenilo. Podnebne spremembe bodo, kratkoročno, zelo velike. Paradoks: več istega bo povzročilo, da bo nečesa veliko manj.

Spolna vzgoja je zanič. Tudi pred tretjino stoletja, ko smo je bili nekaj ur deležni jaz in moji sošolci, je bila zanič. Tako takrat kot danes je bilo strokovnjakom in odločevalcem jasno, kaj je z njo narobe. Ni se spremenila … Tako takrat kot danes je bilo učiteljem in staršem jasno, kaj otroke zanima … Še vedno jim nočejo ali ne znajo povedati …

Zatrjevanje, da ima Izrael vso pravico, da se brani pred zlom, pred napadom teroristov, ki pripadajo Hamasu, je zanimivo še iz enega zornega kota. Če se namreč strinjamo, da so Hamasovi napadi zli, da jih je treba za vsako ceno preprečiti, kot ljudje tudi sicer skušamo preprečevati zlo, na primer v imenu dobrega, saj sicer ne moremo v miru živeti drug z drugim, potem velja tudi ta splošni sklep. Ljudje lahko branimo idejo dobrega pred zlom, skušamo biti dobri in skušamo preprečevati zlo. Le da je zadeva nekoliko kompleksnejša, in je treba povedati še nekaj drugega.

V Frankfurtu so odprli knjižni sejem … in na otvoritvi govorili o vojni … med Izraelom in Palestino. Eni so povedali svoje, Slavoj je povedal svoje, in zdaj iz Frankfurta beremo in poslušamo skoraj samo o tem …

Poteka v Frankfurtu sejem knjig ali sejem vojaške opreme? Kaj ima sejem česarkoli v Frankfurtu opraviti z vojno, ki v času njegovega odprtja poteka na drugi celini? In če že, zakaj prav in samo s to vojno izmed 54, ki se letos odvijajo širom sveta? …